O sporu med Mestno občino Ljubljana, stanovalci Šišenske soseske 6 in investitorjem predvidenih novogradenj v soseski Bojanom Gjuro smo že obširneje pisali in objavili tudi odgovore mestnega arhitekta Janeza Koželja in investitorja na naša vprašanja.

Tokrat objavljamo še odgovore Martina Valingerja Sluge, urbanista, mladega raziskovalca na Fakulteti za arhitekturo, in člana neformalnega Odbora za ohranitev zelenic v ŠS6, ki deluje v okviru samoorganizirane stanovanjske skupnosti.

Ste član neformalnega odbora stanovanjske skupnosti ŠS6 in urbanist. Kakšen je po vašem mnenju pomen ŠS6 in drugih modernističnih sosesk za sodobno mesto, kot je Ljubljana?

Velikih stanovanjskih sosesk, ki so bile pri nas zgrajene v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ne bi nujno opredelil kot strogo modernističnih. Že v člankih, študijah in poročilih, ki so bili pogosto priloženi zazidalnim predlogom je mogoče zaslediti tudi precejšno kritiko modernističnih načel v projektiranju, predvsem pretiranega funkcionalizma in uniformne gradnje. Ta kritika je bila v jedru prizadevanj po humanizaciji naselij z gosto blokovno zazidavo in kljub temu da primarni načrti pogosto niso bili izvedeni v popolnosti, se o tem še danes lahko prepriča vsak, ki se skozi ljubljanske soseske kot je ŠS6 sprehodi z dovolj pozornim očesom.

Poleg tega, da služijo kot enkraten primer slovenske urbanistične dediščine in da več deset tisočim prebivalcem mesta še danes nudijo kakovosten bivalni standard, mislim, da je njihov največji pomen prav v aktualnosti načel, ki so vodila njihovo izgradnjo. Čeprav se nam na prvi pogled morda zdi drugače, ideje o večdisciplinarnem in celostnem pristopu k načrtovanju urbanih območij, oblikovanju urbanega prostora »po meri človeka/skupnosti« ali pa ureditvi »10 oz. 15-minutnih mest« niso prav nič novega in najlepši dokaz za to so prav te soseske. V tem smislu nimajo zgolj izjemnega zgodovinskega in družbenega pomena, ampak bi nam morala njihova premišljenost in kompaktnost, oblikovna razgibanost, programska pestrost, dostopnost javnega prostora in zelenih površin ter sposobnost prilagajanja lokalnemu kontekstu ter sodobnim družbenim in okoljskim potrebam vselej služiti kot zgled pri načrtovanju večstanovanjske gradnje.

Primerjava območja ŠS 6 in sosednjega območja bivše Avtomontaže (https://urbinfo.ljubljana.si)

Kakšen prostorski razvoj modernističnih sosesk je po vašem mogoč, potreben in smiseln?

V nasprotju s stihijskimi in parcialnimi rešitvami, ki so prevladovale v zadnjih letih, menim, da bi moral njihov razvoj v bodoče temeljiti predvsem na razumevanju sosesk kot enovitih mestnih predelov, ki se skozi širši strukturni princip združujejo z ostalimi naselji. Temeljiti bi moral na njihovi celoviti obnovi oziroma prenovi v skladu z urbanistično, krajinsko in arhitekturno zasnovo. Samo fizična prenova vsekakor ni dovolj, so pa ustrezna javna razsvetljava, tlakovanje, igrišča za otroke in urbana oprema minimalni pogoj za dostojno bivanje. Trenutno stanje vzdrževanja in opremljenosti javnih površin v nekaterih soseskah je naravnost sramotno in pogosto vodi v njihovo nadaljnje zanemarjanje.

Naslednji korak bi moral vključevati prepotrebno ureditev družbeno-kulturnih središč in prostorov za aktivno preživljanje prostega časa, za katere je ob izgradnji sosesk pogosto zmanjkalo sredstev, kasneje pa so bili izvedeni zgolj v redkih primerih. Te bi lahko po posameznih sosedstvih dopolnjevali manjši skupnostni prostori, kjer bi se odvijale raznolike dejavnosti. V primeru, da za to ne bi bilo na razpolago obstoječih stavb in prostorov, bi morala biti pri morebitni izgradnji novih objektov v ospredju njihova smiselna umestitev v obstoječe stavbno in parcelno tkivo na podlagi strokovnega preverjanja vplivov na okolico in široke javne razprave. Pri tem bi morali paziti predvsem na to, da se ne ruši skrbno načrtovano razmerje v gabaritih, premišljen odnos med javnim in zasebnim ter odprtim in zaprtim prostorom ter da se ohranja kvalitetne in dostopne zelene površine.

Fizično prenovo in programsko dopolnitev bi morale spremljati aktivnosti za razvoj oziroma krepitev soseščne skupnosti, v načrtovanje prostorskih posegov pa v vseh fazah vključiti stanovalce preko različnih pogovorov, delavnic in ostalih skupinskih aktivnosti. Nekaj dobrih primerov poznamo tudi v Sloveniji, izpostavil bi predvsem celostno prenovo soseske Planina v Kranju, ki že več let združuje širok spekter lokalnih deležnikov, in samoorganizirane četrtne zbore v Mariboru pod okriljem Iniciative mestni zbor (IMZ). Seveda pa je poleg vpeljave novih prostorskih rešitev, oblik sodelovanja in participativnih urbanističnih orodij potrebno zagotovitvi tudi ustrezna namenska sredstva, porabo katerih bi v skladu z dejanskimi željami in potrebami skupnosti lahko usmerjali stanovalci sami.

Posvet stanovalcev ob maketi soseske (vir: S. Ribič, Ž. Sagadin, E. Paravinja)

Je po vašem mnenju za trajnostno rast mesta zgoščanje pozidave obstoječih urbanih območij ustrezna strategija? Kje so po vašem mnenju možni prostori zgoščevanja?

Kljub temu, da stanje v času koronavirusa vsekakor zahteva ponoven premislek o smiselnosti strategije zgoščanja, osebno menim, da je to še vedno eno izmed najbolj učinkovitih načinov zagotavljanja vzdržnega razvoja sodobnih mest. Vendar pa so pomembne razlike v tem, kje se gradi (po obodu ali v notranjosti sosesk), kaj se gradi (cenovno dostopna stanovanja in mestotvorne vsebine ali nadstandardna stanovanja in zasebni program), kdo, zakaj in na kakšen način gradi ter kakšen vpliv bo to imelo na tam živeče skupnosti, tudi tiste v sosednjih območjih.

Pod pretvezo zgoščanja in trajnosti se nikakor ne bi smele pozidavati kvalitetne javne zelene površine znotraj smiselno zakjučenih urbanističnih celot in na območjih, kjer takšne površine niso zelo dostopne ali pa je potreba po njihovi ureditvi toliko večja. Takšno zgoščanje pomeni diametralen odmik od sodobnih evropskih okoljskih standardov in ukrepov za omilitev vpliva podnebnih sprememb. Prepričan sem, da v slovenskih mestih, vključno z Ljubljano, še vedno obstajajo prostori, ki so bolj primerni za t. i. notranji razvoj mesta. To so predvsem prazna in polprazna degradirana urbana območja, območja večjih parkirišč (predvsem divjih in začasnih), do neke mere tudi nepozidane površine izven strnjenih naselij, ki ne spadajo med najboljša kmetijska zemljišča in ne služijo kot pomembne razlivne površine itd. Je pa zato potrebno voditi in izvajati tudi aktivno stanovanjsko in zemljiško politiko, vzporedno pa ustrezno razvijati spremljajočo družbeno infrastrukturo ter širiti in posodabljati mrežo javnega prometa itd.

Eden izmed skupnostnih dogodkov v ŠS6 (vir: S. Ribič, Ž. Sagadin, E. Paravinja)

Odbor nasprotuje namenom družbe Video Art, da v območju odprtega zelenega prostora ŠS6 na zemljiščih v skupni kvadraturi dobrih 1000 m² izvede 4 novogradnje tipologije vila blok (skupno 32 stanovanj). Kaj so ključne točke nasprotovanja?

Razlogov za nasprotovanje pozidavi oziroma za ohranitev zelenic je več, podrobneje si jih lahko preberete tudi na naši spletni strani (ss6.si). Poleg tega, da bi predlagane spremembe pomenile grob poseg v kvalitetno in skrbno premišljeno zasnovo soseske, da bi se spremenili njen izgled, karakter in obstoječa razmerja, kot tudi slogovne in konstrukcijske značilnosti, imajo te zelene površine tudi zelo pomembno ekološko in socialno funkcijo.

Predvsem pa ne moremo mimo dejstva, da so bile vse odprte površine v ŠS6 načrtovane kot javne površine, njihova ureditev pa se je financirala iz javnih sredstev. Po sprejetju zakona, ki je bil podlaga za lastninjenje nepremičnin v družbeni lasti, se je v zemljiško knjigo kot lastnik zemljišč na katerih so bile urejene tudi obravnavane zelenice, uspelo vpisati podjetje, ki te pravice sploh ni imelo. Kljub podobnemu imenu namreč ni bilo pravni naslednik združenja Giposs, ki je sosesko gradilo in je bilo začasni zemljiškonjižni lastnik zemljišč, po izgradnji pa jih, kljub drugačnemu dogovoru, ni nikdar vrnilo naročniku – Občini Ljubljana Šiška. Ta zemljišča je »novi Giposs« nato prodal podjetju Video Art d.o.o oziroma g. Bojanu Gjuri in ostalim zasebnim pravnim osebam, kljub temu, da za to sploh ni imelo pravne podlage! O tem »izvirnem grehu« je v časopisu Dnevnik nedolgo nazaj pisal tudi g. Marijan Jelenc, direktor nekdanje družbe Standard invest, ki je bila s strani občine odgovorna za izvedbo ŠS6.

Investitor zdaj pojasnjuje, da je deloval v dobri veri, kot odgovoren kupec in dober gospodar, z upoštevanjem vseh varoval in zahtevanim zaupanjem v zemljiško knjigo. Dejstvo je (kar je bilo že večkrat izpostavljeno tudi v različnih sodnih primerih), da zemljiška knjiga očitno ni pravilno ažurirana in zato ne predstavlja brezprizivne podlage. Poleg tega predvidevamo, da si je g. Gjura zemljišča ogledal v naravi in videl, da gre za urejene zunanje površine večstanovanjske soseske, hkrati pa je v prostorskih aktih občine lahko prebral urbanistične pogoje, ki niso dovoljevali izgradnje novih objektov. Torej je špekuliral. Kljub spornemu načinu privatizacije javnih površin pa predlagana sodna poravnava z Mestno občino Ljubljana žal pomeni, da bi se mu ta špekulacija lahko kaj kmalu obrestovala. Zelo problematična se nam zdi tudi odločitev sodišča, da je mediacijo pri taki zadevi sploh predlagalo, namesto da bi razsodilo v sporu okoli napačnega lastninjenja.

Na kratko bi se obregnil še ob številke, ki jih investitor in MOL navajata pri zagovarjanju poravnave kot »najboljše rešitve«. Površina 1.035 m² oziroma »manj kot 1 %« celotnega območja soseske pomeni seštevek stavbišč vseh štirih objektov, brez pripadajočih služečih površin (dostopi, parkirišča), kar bo po novem gradbenem zakonu skupaj definiralo pojem gradbene parcele. Iz razgrnjenega osnutka OPN MOL ID ni bilo mogoče razbrati, kako velike bodo gradbene parcele, kar pomeni, da je ta izračun nepopoln in strokovno oporečen. Poleg tega je ideja, da bodo stanovalci v zameno dobili 99% vseh ostalih površin v soseski, absurdna, saj so njihovo ureditev financirali oni sami. Za njih »najboljša rešitev« torej pomeni samo eno: takšen ali drugačen umik zasebnih lastnikov, kot je g. Gjura, z javnih površin v soseski.

Bojim se, da investitor zavaja tudi z označbami na fotografiji makete soseske, ki je objavljena v njegovih odgovorih na vaši spletni strani. Če gremo po vrsti:

• Na lokaciji 1 je res viden večstanovanjski objekt, ki je bil del predloga dozidave objektov, ki ga je na sestanku z vodjo občinskega Oddelka za urbanizem g. Igorjem Jurančičem ter avtorjem in odgovornim projektantom zazidalnega načrta g. Janezom Volkom, predstavil avtor arhitekturne zasnove g. Ilija Arnautović. Po pričanju g. Volka je bil predlog, razen v centralnem delu soseske, kjer se je kasneje zgradil večstanovanjski objekt s knjižnico Šiška, enotno zavrnjen.
• Na lokaciji 2 ni večstanovanjski objekt, ampak eden izmed nerealiziranih objektov Osnovne šole Valentina Vodnika, kar jasno kaže tudi njegova oblika in hodniška povezava s sosednjim objektom. Na njegovem mestu je bila kasneje sicer predvidena ureditev športnih igrišč za potrebe šole in soseske, dokler niso z uvedbo OPN MOL ID igrišča izginila iz vseh prostorskih aktov.
• Na lokaciji 3 prav tako ni večstanovanjski objekt, ampak eden izmed treh garažnih objektov tipa Triplex, ki so bili izgrajeni ob Vodnikovi in se danes nahajajo na predvidenem mestu.
• Na lokaciji 4 pa objekta sploh ni(!), ampak puščica kaže na zadnji del niza blokov v podkvici Rašiška-Adamičeva-Porentova-Vodnikova.

Torej, ko g. Gjura govori o tem, da bo nadaljeval Arnautovićevo zamisel za dopolnitev iz osnovnega urbanističnega načrta (ki je bila, kot pravi g. Volk, tako ali tako zavrnjena), javnosti slednjega še vedno ni uspel pokazati. Površno in zavajajoče umeščanje puščic na fotografijo makete pač ne bi smelo zadoščati kot utemeljen argument za sprejetje tako pomembne odločitve, ki bo vplivala na tako veliko število ljudi.

Fotografija urbanistične makete ŠS6 iz knjige Arhitekt Ilija Arnautović: socializem v slovenski arhitekturi (A. Mercina, 2006)

Skupnost stanovalcev ŠS6 je kritična do vloge mestnih oblasti v sporu glede pozidave odprtega prostora v soseski. Kakšni so vaši očitki in kakšno vlogo v prostorskem razvoju soseske in mesta pričakujete od mestnih oblasti?

Del krivde, da se lastništvo nad zemljišči po izgradnji soseske ni preneslo nazaj na občino, vsekakor nosi tudi občina sama, ki ni ravnala kot skrben lastnik in ni realizirala svojih obveznosti do etažnih lastnikov, ki so financirali ureditev javnih površin parkovne in prometne ureditve. Zaradi neizvajanja svojih nalog tudi ni poskrbela za razglasitev statusa grajenega javnega dobra (GJD). Kot »objekti GJD« (tudi potencialni) namreč veljajo tudi vse zelenice, ki so bile urejene v stanovanjskih soseskah, grajenih na podlagi prostorskih izvedbenih aktov in financirane z javnimi sredstvi. Po pravnih določbah sta na objektih GJD pravni promet in sprememba namenske rabe prepovedana, pravni posli z njim pa nični.

Zato od MOL pričakujemo, da predlagane spremembe izloči iz predloga sprememb in dopolnitev izvedbenega dela OPN, vztraja pri postopku ničnosti pogodb med novim Gipossom in Video Art d.o.o., zelenice pa razglasi kot GJD lokalnega pomena. Na poravnavo, ki je bila povod za spremembe namenske rabe, na občini ne bi smeli pristajati pod nobenim pogojem, saj s tem priznavajo legitimnost spornega nakupa javnih površin, ki ga v prvi vrsti sploh ne bi smeli dopustiti. Namesto, da bi branili javni interes, si le-tega raje razlagajo po svoje in ustvarjajo pogoje za nevaren lokalni precedens, ki lahko vodi v še intenzivnejšo pozidavo zelenih površin in krčenje javnega prostora v soseski in širše.

Enostavno trditi, da novogradnje ne bodo imele nobenega negativnega vpliva, pri tem pa ne pokazati niti ene analize vpliva, pojasniti, kakšna merila in normativi so bili pri tej odločitvi upoštevani, ali pa se o spremembah posvetovati s stanovalci, pri slednjih upravičeno ustvarja vtis, da je bila odločitev sprejeta vnaprej in da njihovo mnenje v postopku javne razgrnitve OPN sploh ne šteje. Štirje novi in nepremišljeno umeščeni vila bloki z 32 stanovanji, ki bodo glede na trenutne cene kvadratnega metra na nepremičninskem trgu najverjetneje prodani po nadstandardni ceni, po drugi strani ne bodo rešili permanentne stanovanjske krize v mestu in ne bodo znatno prispevali k zgostitvi mesta in njegovi trajnostnosti. Ko k temu dodamo še dejstvo, da so napovedane novogradnje celo v nasprotju s strateškim delom OPN (ohranjanje kvalitete bivanja, varovanje odprtih zelenih površin v stanovanjskih soseskah, varovanje karakterističnih mestnih območij itd.) je ta »rešitev« še toliko manj razumljiva.

Še vedno tudi ne razumemo, zakaj se občini tako mudi. V zadnjem času so se pojavila ugibanja, da jih k poravnavi morda spodbuja bojazen, da bi Gjura zahteval odškodnino, če bi sodišče ugotovilo, da je bil posel med njim in Gipossom ničen. Prav tako jih ne bi smelo priganjati zastaranje, saj odprt sodni postopek načeloma nima zastaralnega roka.

V splošnem menim, da bi morala vloga MOL pri razvoju ŠS6 in ostalih podobnih sosesk temeljiti na povsem drugačnih pristopih in vrednotah. V zadnjih letih se je mestna oblast s prebivalci mesta zapletla že v vrsto tovrstnih sporov, ki jih, namesto da bi jih prepoznala kot znanilce potrebe po spremembah v urejanja prostora, upravljanju mesta in odnosu z lokalnimi skupnostmi, raje pometa pod preprogo in ostaja popolnoma rigidna v svojem delovanju.

Vseeno pa še vedno upamo, da občina čimprej prepozna našo povezanost, strokovnost in angažma, sprevidi svojo zmoto in nam pri reševanju izzivov soseske pride naproti, namesto, da povzroča nove probleme. Začeli bi lahko že z majhnimi gestami, kot je na primer pomoč pri plačevanju najemnine za najem prostorov, kjer stanovalci želijo urediti samoorganiziran skupnostni prostor. Tega bi lahko z dovolj podpore v prihodnosti spremenili v neke vrste lokalno pisarno prenove, kot jih poznajo na Dunaju, ki bi služila kot središče izmenjave idej za celostno prenovo soseske po meri tistih, ki tam živijo. (Odlično osnovo za prenovo take vrste predstavlja magistrska naloga arhitekte Mance Starman iz leta 2016, ki je lahko v izredno pomoč pri zamišljanju alternativnih urbanistično-arhitekturnih rešitev ter družbenih inovacij v soseski.)

Idejni načrt urbane prenove ŠS6 in prenove stavbnega niza bloka med Ulico Ane Ziherlove in Rašiško ulico (Manca Starman, 2016)

Pripravil: Luka Jerman
Naslovna fotografija: Martin Valinger Sluga