Javna razprava o dveh zakonih, ki sta del stanovanjske reforme, se je po devetih dneh javne razgrnitve zaključila. Slišati je veliko kritik – za nekatere je reforma preveč socialistična, za druge premalo. Minister za solidarno prihodnost je bil gost v oddaji na nacionalni televiziji, kjer je izražal veselje in zadovoljstvo nad doseženim. Na novinarkino vprašanje, kako se bo reforma, ki predvideva konstantno in obsežno financiranje gradnje javnih najemnih stanovanj, sploh financirala, saj da ni pravega sistemskega vira, je minister odgovoril, da je vsako leto v proračunu zagotovljenih 100 milijonov evrov. »Kaj je to drugega kot sistemski vir?« je odgovoril samozavestno. Minister je bil zadovoljen, novinarka pa ni več spraševala.
A ob tem se pojavlja vprašanje: če je 100 milijonov evrov letno zagotovljenih v proračunu – od kod pridejo ta sredstva? So davki edini vir? Davke plačujemo vsi. In v zadnjem času so se ti opazno zvišali. To se še posebej pozna pri obremenitvi plač, ki še nikoli niso bile tako visoke. Torej vsi, celotna družba, prispevamo k gradnji novih najemnih stanovanj. In komu so ta stanovanja sploh namenjena?
V teoriji naj bi bila namenjena mladim in mladim družinam, ki si ne morejo privoščiti nakupa stanovanja na trgu, starejšim z nizkimi pokojninami in zaposlenim z nizkimi dohodki. Dolgoročno pa tudi t. i. srednjemu sloju, če se bo mreža javnih najemnih stanovanj dovolj razširila.
V praksi pa se postavlja ključno vprašanje: ali je nabor upravičencev dovolj natančno zastavljen? Kdo preverja, da sistem ni zlorabljen? Ali javna gradnja ne bo zadolžila celotne družbe, medtem ko bo koristila le določenim skupinam?
Večkrat se je že izkazalo, da je država slab investitor. Najprej zato, ker je odgovornost razpršena in se nihče zares ne zavzame za investicije. Potem zato, ker so javne investicije pogosto izpostavljene tveganju korupcije, v katerem se izgubljajo javna sredstva. In nenazadnje zato, ker motivacija politikov pogosto ni reševanje realnih problemov ljudi, ampak nabiranje političnih točk. Ta reforma je pravzaprav lep primer tega: na začetku je bilo govora o »stroju«, ki bo letno zgradil tri do pet tisoč stanovanj. Danes je dosežek to, da jih bo morda leta 2030 sposoben zgraditi okrog 700 na leto. Za ministra je to uspeh, saj je reforma skoraj že speljana – o njenih učinkih pa se mu ne bo treba preveč obremenjevati, ker bodo kmalu volitve.
Pri stanovanjski reformi se odpira še nekaj ključnih vprašanj. Prvo: koliko stanovanj sploh potrebujemo? Tega odgovora nihče ne pozna. Demografski podatki so zaskrbljujoči – letos je bilo rojstev otrok rekordno nizko. Populacija države sicer še ne pada, a tudi ne raste več. Po statističnih podatkih imamo v Sloveniji vsaj 90 tisoč praznih stanovanj. Prava stanovanjska reforma bi morala nasloviti tudi to vprašanje. Kako aktivirati obstoječi potencial, preden dodatno obremenimo državljane z novimi davki za problem, ki sploh ni dobro analiziran – je pa hvaležna politična tema.
Drugo vprašanje: zakaj cene stanovanj v Ljubljani še vedno nedostopno visoke? Nova stanovanja so v hipu razprodana, pogosto pa ostanejo prazna. Nepremičninski agenti poročajo, da veliko kupcev kupuje z gotovino in pokupijo vse, kar je na voljo. Ob tem beremo poročila Interpola, da je v Sloveniji veliko kriminala, povezanega z mafijskimi združbami iz Zahodnega Balkana, ki preko Slovenije trgujejo z drogo, prihodke pa perejo prek nepremičninskih poslov.
Tudi vplivni politiki so postali pomembni nepremičninski investitorji. Čeprav se deklarirajo kot levičarji, je njihovo delovanje vse prej kot socialno. Ker vlagajo kapital v nepremičnine, jim je v interesu, da cene stalno rastejo. Zato so javna najemna stanovanja pogosto zgrajena na obrobju in se gradijo počasi. Tako trg ostaja v konstantnem primanjkljaju in cene ostajajo visoke – to je dobro za kapitalski donos.
Reforma se morda komu zdi odrešilna, a kaj ko smo že postali ena najbolj davčno obremenjenih držav. V zadnjem času je opaziti porast novih podjetij na Hrvaškem, ki jih ustanavljajo slovenski podjetniki. Hrvaška ima nižje davke in aktivno spodbuja podjetništvo. Moja znanka, ki ima računovodsko podjetje na Hrvaškem, me je nedavno vprašala: »Kaj se dogaja v Sloveniji, da toliko podjetnikov seli dejavnost na Hrvaško? Ali država ne vidi, da visoki davki ne koristijo državi?«
Se naši politiki res ne zavedajo posledic zviševanja davkov? Če bo kdorkoli želel izvesti stanovanjsko reformo (ali katerokoli drugo), bo to zelo težko storil, če v državi ne bo več nikogar, ki bi mu lahko zaračunal davke. A potem tudi potrebe po novih stanovanjih ne bo več. Kar pa zagotovo ni reforma, ki si je želimo.
Prava stanovanjska reforma bi zagotovila drugačne sistemske vire. Ti ne bi obremenjevali vseh prebivalcev za dobrobit nekaterih, ampak bi ustvarila trajnostno odporen finančni mehanizem, ki bi iz prihodkov že zgrajenih stanovanj financiral nova. In to ne v neki daljni solidarni prihodnosti, ampak sedaj v sedanjosti. Pri tem pa bi reforma upoštevala neizkoriščen stanovanjski fond in na prvo mesto dala prenovo, ki je bolj trajnostna in v duhu zelenega prehoda kot novogradnje. Vključila pa bi tudi gradbeno zakonodajo in poenostavila upravne postopke, ki že desetletja zavirajo razvoj in ustvarjajo arhitektom ogromno nevidnega in neplačanega dela. Poleg tega pa so zapleteni upravni postopki pravi poligon za mehko sistemsko korupcijo. Ampak česa takega se reforma ne dotika. Mogoče si niti ne želi, ne zna, ali pa ne upa.
Napisal: Matevž Granda
Naslovna slika: Karl-Marx-Hof, Dunaj, Dreizung, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=6724686
