Če se odločite poiskati odgovor na to vprašanje, morda menite, da bo to enostavno – odpreš pravilnik in prebereš, vendar je ta stvar nekoliko bolj zapletena. Optimalno velikost stanovanja je pravzaprav težko definirati, saj je naš občutek do velikosti bivalnega prostora izredno subjektiven: kaj je malo in kaj je veliko je pogojeno s kulturo in življenjskimi izkušnjami. Če samo pomisliva na izkušnjo iz otroštva – selitve s starši iz manjšega stanovanja v razmeroma veliko hišo, se spomniva, da se nam je novo bivalno okolje zdelo nepotrebno veliko, vsi smo se lovili po hiši, iskali, vendar smo se časoma vsi nekako navadili na to veličino; na koncu je postala povsem običajna.
Prav navajenost ljudi izkrivi pravo percepcijo še sprejemljive, optimalne velikosti bivalnega prostora. S tega vidika bi marsikateri Slovenec rekel, da je 90 m2 veliko stanovanje realen optimum za štiričlansko družino, Američan bi se nad tem čudil, češ da je premajhno, za prebivalce Hong Konga bi bil to velik luksuz.
Morda se zdijo ekstremno raznolike svetovne percepcije velikosti precej nerelevantne, vendar prav s pomočjo te raznolikosti lahko lažje umestimo naša pričakovanja za optimalno sprejemljivo velikost bivalnega prostora v primerjavi s svetovnimi razmerami. Eden od ekstremov po velikosti stanovanj je Hong Kong, kjer je po nekaterih podatkih povprečna velikost stanovanja skromnih 44 m²[1]. V ta velikostni razred naj bi se uvrščalo tudi 3-sobno stanovanje, ki so ga Hongončani zmožni deliti na še manjše bivalne enote, tako imenovane »subdivided flats«. Stanovanja, ki po velikosti merijo samo še 11 – 14 m², kar je povprečna velikost spalnice v Sloveniji. Ta mala stanovanja so dobila celo svoje ime: »mosquito flats« (stanovanja za komarje). Drugi ekstrem je v ZDA ali v Avstraliji[2], kjer po statističnih podatkih povprečna bivalna enota krepko presega 200 m², trisobno stanovanje pa pogosto meri okoli 120 m².
In kje je Slovenija v tej zgodbi? Sodeč po številkah, bi lahko rekli, da nekje v sredini: povprečna velikost bivalne enote je bila leta 2002 nekaj čez 80 m², oziroma slabih 30 m² na osebo, kar pomeni, da so stanovanja v Sloveniji 2-krat večja kot v Hong Kongu in skoraj 2,5-krat manjša od tistih v ZDA ali Avstraliji. Na ravni Evrope so slovenska stanovanja po velikosti nekje primerljiva z angleškimi, pod evropskim povprečjem, ki znaša 96 m²[3].
Zgolj navajanje in primerjanje s številkami je lahko tudi zavajajoče! Po podatkih slovenskega Statističnega urada je bilo v letu 2015[4] okoli 845.400 stanovanj, od tega jih je 60 % v eno- ali dvo- stanovanjskih hišah, s povprečno velikostjo 97,1 m². Preostali delež (40 %) stanovanj (336.700) je pretežno v tro- ali več- stanovanjskih in drugih stavbah ter so obsegala povprečno 55,2 m² uporabne površine (ts. le 25 % večja kot v Hong Kongu). Ista statistika navaja še en nenavaden, vendar zanimiv podatek: »V več kot 162.000 stanovanjih (tj. 20 %), velikih povprečno 64 m2, je živel po en prebivalec Slovenije; večinoma so bile to ovdovele ženske, stare povprečno več kot 60 let«.
Statistika kaže precej realno sliko. Hiše starejše generacije prebivalstva so ogromne, pogosto celo dvostanovanjske in krepko presegajo 150 m² ter v veliki meri ostajajo neizkoriščene. Vzroke je mogoče iskati na različnih področjih, eden med njimi je tudi v logiki preprostega človeka, če že gradimo hišo, pa napravimo še eno stanovanje za naše otroke in tako so nastale velikanske dvostanovanjske hiše, ki so ponekod ostale neizkoriščene do te mere, da se med zimo lastniki stiskajo v enem ali zgolj v dveh prostorih, ker je ogrevanje celotne hiše pregrešno drago. Nove generacije v dobrem duhu odpora na napake svojih predhodnikov ne ponavljajo, vendar se še vedno najdejo nesrečniki, ki si zgradijo sodobno hišo podobne velikosti po površini. Predvsem zato, ker si gradijo posebej kabinet za delo, likalnico, savno, telovadnico in vse druge komoditete sodobnega časa. Potemtakem so nove hiše skoraj enako velike, le z drugačno vsebino.
In kako velika stanovanja res potrebujemo? Če upoštevamo kulturno, družbeno in finančno stanje v Sloveniji, bi se marsikdo še vedno zadovoljil s stanovanjem, zgrajenimi po standardih bivše skupne države. Normativi[5] pravijo, da naj bi bilo dvosobno stanovanje veliko približno največ 58 m², trisobno 78 m², štirisobno 96 m² neto uporabne površine brez balkonov, kleti in drugih spremljajočih prostorov. To niso velika stanovanja, so po velikosti zelo funkcionalistična in pragmatična. Tudi projektiranje takšnih stanovanj ni enostavno, je pravzaprav zahtevno in projektant potrebuje veliko znanja in znajdljivosti, da vso zahtevano vsebino umesti v omejeno kvadraturo. In prav v tem leži bistvo problema v Sloveniji.
Ni bistveno, koliko so stanovanja velika, ampak je bistveno, kako so sprojektirana. S komercializacijo stanovanjske gradnje smo pozabili nekoč kakovostne standarde za stanovanja. Postopoma je zavladal čisti komercializem, pri čemer investitorju ni pomembno, kako so stanovanja sprojektirana – funkcionalno razmeščeni prostori – ampak zgolj koliko so velika, ker je kvadratura glavno merilo za določanje cen.
Neuki investitorji pa po večini ne vedo, da z dobrim, pragmatičnim projektiranjem strošek gradnje pada, kakovost in nenazadnje vrednost stanovanj pa raste, ker kupci znajo prepoznati, kaj je za njih uporabno in kaj ne. Zato slepo stremljenje zgolj h kvadraturi stanovanja ni najbolj smiselno, bolje bi bilo, če bi na zazidljivih površinah male Slovenije zgradili vsebinsko premišljene bivalne enote, tako po funkciji, racionalizaciji kot kakovosti.
Spisala:
Srđan Nađ
Urška Podlogar Kos
[1] South China Morning Post – https://goo.gl/zAW9cu
[2] BBC News Magazine – https://goo.gl/JB2USJ
[3] Eurostat – https://goo.gl/Ko38xj
[4] Statistični urad RS http://www.stat.si
[5] Povzeto po tabelah z normativi za stanovanjsko gradnjo v drugi polovici 20. stoletja v Jugoslaviji.
