V dunajskem muzeju Leopold je na ogled razstava, ki v treh etažah predstavi intelektualni in umetniški razcvet mesta ob Donavi ob prelomu stoletja.

Muzej v muzeju

Lansko leto so v Avstriji obeleževali stoletnico smrti štirih glavnih protagonistov obdobja Dunajske moderne, ki še danes izrazito navdihuje ambient avstrijske prestolnice;  to so Gustav Klimt, Egon Schiele, Otto Wagner in Koloman Moser. Navkljub mnogim razstavam, simpozijem in umetniškim pobudam, ki so jih priredili ob obletnici, je kompleksna razstava v Leopoldu presežek v mnogih pogledih. Če želite bolje razumeti Dunajsko Moderno in v primerjavi tudi slovensko kulturno življenje v času pred razpadom Avstroogrske, je razstava vsekakor dobrodošel in priporočljiv vpogled v tedanji  prostor in čas. Razstava je muzej znotraj muzeja; kar 1300 različnih eksponatov, ki vključujejo slikarska dela, kipe, pohištvo, modo, fotografijo, knjige, časopise in pisma, precizno orisuje, kako močno so Dunaj ob prelomu stoletja oblikovale znanost, literatura, glasba in umetnost. Dunaj je bil intelektualna velesila, v katero so prihajali vodilni znanstveniki, filozofi, arhitekti, glasbeniki, liberalni misleci in napredni umetniki z vsega sveta. Tedaj vzpostavljena avra privlačnosti Dunajske moderne še danes oblikuje multikulturno in barvito prezenco avstrijske prestolnice.

Dunajska moderna: emancipacija disonance

Ob prelomu stoletja je bil Dunaj prestolnica nasprotij: mesto aristokracije in mogočnih novih palač na Ringu, ki obkroža prvi Bezirk, in hkrati neskončnih slumov; širokega, odprtega intelektualnega horizonta in hkrati leglo antisemitizma; liberalne demokratične misli in rigidne konzervativnosti; prostor samodestrukcije in prenove. Bogastvo in revščina, sanje in realnost, so zaznamovali estetsko pluralnost takratnega Dunaja; eksperimentalnega prostora sveta in laboratorija idej, bogatega s kavarnami in saloni, kjer so se srečevali in razpravljali umetniki vseh pogledov. To unikatno, neskončno heterogeno koncentracijo kulture, je Arnold Schönberg poimenoval kot “emancipacijo disonance”.

Od eklekticizma do dunajske Secesije

Razstava, ki jo je kuriral Hans-Peter Wipplinger, se na začetku posveča zenitu dunajskega historicizma okrog leta 1870, ki ga je zaznamoval eklekticizem. Z izgradnjo Ringa je mesto pridobilo novo urbanost in razvojni skok. Hans Makart je s svojimi alegoričnimi in mitološkimi upodobitvami Dunaja veljal za nespornega “princa slikarjev”. A v tem obdobju so Emil Jakob Schindler, Tina Blau in Rudolf von Alt že ustvarjali drugačne, lirične, atmosferske impresionistične pokrajine in žanrske študije. To je bila podlaga, na kateri se je leta 1897 zgodila ustanovitev Dunajske secesije, ki velja za rojstvo avstrijskega modernizma v likovni umetnosti.

V istem času je vrelo na vseh kulturnih frontah. Pisatelji Hermann Bahr, Hugo von Hofmannsthal in Arthur Schnitzler, zbrani v literarni skupini Mladi Dunaj, so izražali temačnost in propad, Otto Wagner in Adolf Loos sta razvijala inovacije v arhitekturi in urbanističnem načrtovanju, Gustav Mahler in Arnold Schönberg sta na novo definirala glasbo, Sigmund Freud pa je razkril prelomne vpoglede v psihoanalizi.

Wiener Werkstätte

V znak upora proti proti konzervativni instituciji Künstlerhaus, so se progresivni umetniki, med njimi Gustav Klimt, Koloman Moser, Alfred Roller, Carl Moll, skupaj z arhitekti, kot sta bila Josef Hoffmann in Joseph Maria Olbrich, povezali v novo, vitalno ustvarjalno platformo, specializirano za sodobno in internacionalno umetnost. Skladno z idejo Gesamtkunstwerka, težnjo po univerzalnem umetniškem delu, so dunajski modernisti želeli z umetnostjo prežeti vsa področja bivanja in povezati sodobno in uporabno umetnost z vsakdanjim bivanjem, industrijo in obrtjo.

To je vzpodbudilo nastanek slovite dunajske delavnice Wiener Werkstätte, ki so ga leta 1903 ustanovili Josef Hoffmann, Koloman Moser in Fritz Waerndorfer. Ti so izdelke, večinoma predmete za vsakdanjo rabo, ustvarjali s spoštovanjem do materiala, postopka izdelave, še posebej pa z mislijo na umetniško vrednost  predmetov, ki naj bi prežemala vse, tudi najbolj banalne nivoje bivanja.

Delavnica je proizvajala pohištvo, nakit, stekleno posodje, keramiko, tekstil, knjižno dekoracijo in oblikovanje plakatov. Jugendstil kot dekorativna aestetizacija sveta pa ni bil primerna in skladna usmeritev za umetnike, ki so reflektirali krizo in težo časa.

Razcvet in konec nekega sveta

V iskanju razumevanja krize časa in samih sebe so Egon Shiele, Richard Gerstl in Oskar Kokoschka odkrivali nove umetniške pristope, ki so oblikovali avstrijsko različico ekspresionizma, nastalega na podlagi simbolizma in osebnega umetniškega preizpraševanja. Dela teh avstrijskih ekspresionistov veljajo za najbolj značilne, specifične in znamenite dosežke zgodovine umetnosti 20. stoletja, ki je bila zaradi izbruha 1. svetovne vojne podvržena nenadnim spremembam. Leto 1918, ki zaznamuje konec 1. sv. vojne, padec Monarhije, ni samo prelomna točka v svetovni politiki, ampak je s smrtjo štirih glavnih protagonistov dunajske moderne povzročila cezuro tudi v umetniškem svetu.

Razstava ponuja celovit vpogled v prvo desetletje mlade avstrijske republike z njenimi težnjami po ekspresionizmu in novi objektivnosti. V dvajsetih letih je vzpon umetnosti in znanosti vse bolj ovirala gospodarska nestabilnost, ki je spodbujala avtoritarne in fašistične ideologije. Konec parlamentarne demokracije, avtoritarna vlada države in nazadnje zločini nacionalsocializma so popolnoma zavrli bogat razvoj in razcvet. Obsežna in izbrana zbirka Leopoldovega muzeja ponuja edinstven vpogled v vzdušje te (nekdanje) prestolnice svetovne kulture. Ogled toplo priporočamo!

Kultura kot gospodarska dejavnost

Poletni Dunaj vrvi od navdihujočega in bogatega kulturnega dogajanja. Poleg Leopolda se ustavite vsaj še v Albertini, kjer gostuje znameniti in kontroverzni slikar Hermann Nitcsh, v MQ se odvija vrhunec dogajanja na področju sodobnega plesa Impulstanz, na sporedu so številni koncerti, v 21er Haus med drugimi gostuje Monica Bonvicini.

Muzeji in galerije so primer umetniških institucij, ki s primernim programom, vodenjem in komuniciranjem z javnostjo bogatijo identiteto, gospodarstvo, ugled, urbani utrip prostora in privabljajo množice izobraženih in raziskujočih tujih gostov. Obiski muzejev še vedno strmo naraščajo. Prav Leopoldov muzej je v letu 2018 doživel daleč najvišjo obiskanost v svoji zgodovini vse od odprtja leta 2001, privabil je več kot pol milijona obiskovalcev, od tega 31% avstrijskih in kar 69% tujih. Dunaj ostaja za slovenske razmere vzor, kako kulturo in umetnost vzpostaviti kot gonilo razvoja mesta in države.

Napisala: Nina Granda