Ob omembi princa Charlesa, britanskega prestolonaslednika, ki čaka na prestol že več kot pol stoletja, večina britanskih arhitektov zavije z očmi. Charles je znan po svojem intenzivnem zanimanju za arhitekturo, zaradi katerega so ga arhitekti ob praznovanju stoletja in pol arhitekturnega združenja RIBA (torej britanskega ZAPS-a) zdaj že davnega leta 1984 povabili, da pove nekaj besed. Zapisale so se v zgodovino. Princ je v nagovoru poudaril svoje neodobravanje nad načrtovanim prizidkom Narodne galerije na trgu Trafalgar, ki jo je označil za “pošasten tur na obrazu ljubega in elegantnega prijatelja.” Projekt je bil kmalu zamenjan z drugim, vsaj na prvi pogled bolj kontekstualnim, četudi nič manj bizarnim pastišem, ki sta ga oblikovala prva postmodernista tistega časa, Robert Venturi in Denise Scott Brown. Charlesove besede pa so ostale in ga skupaj z njegovimi drugimi izjavami o nehumani sodobni arhitekturi še danes včasih preganjajo.

Princ Charles ob svojem ustoličenju na dvorišču Valižanskega gradu Caernarfon. Vir: https://www.walesonline.co.uk

Princu nihče ne more očitati nedoslednosti. S prihodki polfevdalnega podjetja, vojvodine Cornwall, s katerimi naj bi se financirali izdatki vsakokratnega britanskega prestolonaslednika, je Charles zgradil že celo vrsto tradicionalističnih, za nekatere idealnih, za druge brezupno spačenih hiš in vasi. Zato je zanimivo, da se popotniku po “njegovi” kneževini Wales razkrije povsem drugačna, prav nič konservativna, obenem pa nadvse pozorna in tankočutna obravnava arhitekturne dediščine. Wales je v mnogočem kot zahodnoevropska izpeljanka Slovenije: po površini je skoraj enako velik, ima milijon prebivalcev več, je hribovit in obmorski (tudi tu ste lahko v dobre pol ure iz zasneženih vrhov na slikovitem morju, čeprav tu vrhovi niso tako visoki, morje pa ne tako toplo, kot smo navajeni pri nas). Valižani so ponosni na svoj težko izgovorljiv jezik (v eni izmed epizod Černega Gada Rowan Atkinson razloži, da je v Walesu tvegano vprašati za pot, ker se oprhaš v slini, še preden sogovorec dokonča z izgovorjavo destinacije). Ponosni so tudi na samobitnost in na ostanke keltske kulture, ki se tako zelo razlikuje od angleške. V vsem tem tiči kar nekaj razlogov, zakaj “njihov” knez Charles v Walesu kljub svoji petdesetletnem (resda samo simboličnem) vladanju ni tako zelo priljubljen – ob petdesetletnici njegovega kronanja leta 1969 so tako pri BBC-ju morali predvajati dokumentarec s pomenljivim naslovom “Kaj je princ Charles storil za Wales?” Večina ljudi namreč na vprašanje ni znala odgovoriti.

Grad Caernarfon, kjer je potekalo ustoličenje pred 50 leti, danes. Dvižni most nadomešča sodoben steklen pomol – kot da bi Valižani poskušali svojemu princu podtakniti arhitekturni “tur”?

Že začetek njegovega ‘vladanja’ ni bil ravno obetaven. Pisalo se je leto 1969 – iztekalo se je prvo izrazito alternativno desetletje s protivojnimi protesti, razmahom rocka in hipijevske subkulture. V Walesu se je protisistemskim gibanjem pridružil močan nacionalizem, ki je začel aktivno zavračati osemsto let angleške nadvlade. Krona na glavi princa Charlesa je bila resda sodobnih oblik, šotor nad prestolom je bil skoraj dekonstruktivističen, vse je izgledalo moderno, kot je srednjeveška ceremonija pač lahko moderna. Danes, v času turistifikacije in medijske sentimentalnosti, bi bila takšna ceremonija verjetno precej manj sporna kot v divjih šestdesetih. Takrat pa je sprožila kar nekaj negodovanja in celo eksplozijo bombe nedaleč od prizorišča kronanja, ki pa je namesto svoje kraljeve tarče ubila dva valižanska nacionalista, ki sta jo sestavljala.

Grad Harlech ob zahodni valižanski obali

Charlesa je kraljica, njegova mati, okronala na dvorišču mogočnega srednjeveškega gradu Caernarfon v Severnem Walesu. Mogočne in dobro ohranjene srednjeveške gradove v tej deželi popotnik srečuje na vsakem koraku, predvsem ob obali in ob hriboviti meji z Anglijo. To ni naključje: veliko večino srednjeveških utrdb niso postavili starodavni domači valižanski vladarji, ampak angleški kralji. Ti so v trinajstem stoletju z verigo najambicioznejše utrdbene infrastrukture v tedanji Evropi najprej zgradili kamnito zanko okrog neodvisne dežele in jo nato počasi zategnili, dokler si Walesa niso popolnoma prilastili. Zato imajo Valižani do gradov razdvojen odnos: po eni strani so srednjeveške utrdbe simbol tuje nadvlade, ki je zlomila njihovo samostojnost in jih za dolga stoletja zasužnjila. Po drugi strani pa so ponosni na bogato dediščino, ki jo skrbno ščitijo ne samo za turiste, ampak predvsem zase. Tu se podobnosti s Slovenijo končajo: pri nas smo pogosto še vedno navajeni gledati na gradove kot na ostanek tuje nadvlade, pa imamo za to dosti manj razlogov kot v Walesu. Po drugi strani pa za njih ne skrbimo niti pol tako dobro kot Valižani, tuji osvajalci gor ali dol.

Valižanski gradovi so dobro vzdrževani, obenem pa niso rekonstruirani in ostajajo prazni – kljub temu (ali pa ravno zato?) so dovolj dobro obiskani.

Najbolj navdihujoče pri obiskih srednjeveških utrdb pa je način, kako so obnovljeni. Srednjeveške utrdbe so seveda že davno izgubile strehe, notranji prostori so se sesuli, dvorane so izgubile obliko. Valižani so popravili mogočne zidove tam, kjer je bilo to nujno potrebno, postavili minimalne in najnujnejše table, ostalo pa so pustili nedotaknjeno. Gradovi so tako izpraznjeni, vendar pa je njihova praznina polna obiskovalcev, ki v domišljiji dopolnjujejo razvaljene zidove, v mislih rekontruirajo ostanke oken in kaminov v stenah ter občudujejo razgled iz obrambnih zidov. Pri nas moramo pogosto izbirati med dvema različnima uničenjema gradov: med propadom zaradi zoba časa, ali pa, če imamo srečo in najdemo investitorja, uničenjem zaradi preambicioznega poseganja, rekonstrukcij in dozidav še ohranjenih zidov. Prizidki in dozidave, ki iz “vreč brez dna” napravijo vsaj teoretično dobičkonosne podvige in izkoristijo domnevni “poslovni potencial” gradov, so v Sloveniji resnično vse prevečkrat kot turi na obrazih “ljubih in elegantnih prijateljev.” V Walesu pa ne: tam gradovom sicer dodajajo sodobne dodatke, mostovže in dostope za invalide, ki jih izvedejo v sodobni maniri – morda v posmeh “svojemu” princu in njegovim konservativnim nazorom o arhitekturi? Vendar pa pustijo dediščini, da govori sama zase, skupaj z vso svojo konfliktno in včasih sporno zgodovino. Ali ni vsaka dediščina, pa naj bo družinska ali pa nacionalna, tudi vsaj malo konfliktna? In navsezadnje: ali je dediščina sploh česa vredna, če postane samo enodimenzionalna in prijetna, turistom namenjena zgodbica?

Besedilo in fotografije: Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja