Ideja Ljubljane, kot mesta z mediteranskih značajem ni prav nič novega, vsekakor tudi zaradi relativno bližnje lege Jadranskega morja. Vse od druge polovice 17. stoletja, ko je teolog, pisatelj in zgodovinar Janez Ludvik Schönleben znanstveno opredelil območje in lego rimske Emone prav v samem središču mesta, pa je antična in s tem mediteranska dediščina, močno prisotna tudi v zavesti Ljubljančanov.
Prvi večji poskus »mediteranizacije« celostne podobe mesta se je zgodil v času baroka. Na prehodu v 18. stoletje so si člani Academiae operosorum (Akademije delovnih) prizadevali, da mesto nadgradi svojo antično preteklost in se zgleduje po sodobnem Rimu ter njegovi sredozemsko baročni kulturi. Na povabilo akademije je v Ljubljani snovala vrsta italijanskih arhitektov, ki so praviloma prihajali iz bližnjega beneškega zaledja. V tem obdobju je mesto dobilo novo stolnico in nekaj palač, prav tako pa je celotno srednjeveško središče dobilo baročno fasadno preobleko.
Baročna Uršulinska cerkev, foto: Damjan Prelovšek
Na začetku 20. stoletja je mediteransko preobrazbo nadaljeval mestni vrtnar Anton Lap. V tistem času so pred Tivolsko graščino zasadili palme, agave, aloje, granatna jabolka, oleandre in drugo sredozemsko rastlinje. Jakopičevo sprehajališče pa so v toplih mesecih krasili s posodovkami palm in drugih tropskih rastlin, ki so jih v hladnejših delih leta hranili v rastlinjaku.
Med obema vojnama pa se v Ljubljano vrne Jože Plečnik, avtor morda najbolj celovite in obsežne »mediteranizacije« mesta. Kot zapiše dr. Peter Krečič v publikaciji “Ljubljana – tudi mediteransko mesto? Plečnikov poskus”, je mladi Jože Plečnik vtise iz odraščanja v baročni Ljubljani, ko je živel v neposredni bližini emonskih izkopanin, dokončno osmislil na potovanju po Italiji, ki mu ga je omogočila Rimska nagrada, kjer se je usodno navdušil nad v antiki navdahnjeno mediteransko arhitekturo.
Če o tem, da je treba mestu dati mediteranski značaj vsaj s posameznimi stavbami, pri Plečniku ni bilo dvoma že ob vrnitvi v Ljubljano, pa je ključno vlogo igrala ekskurzija po Dalmaciji in Grčiji. Kmalu zatem si je zamislil Ljubljano kot nove Atene. Predrugačen Ljubljanski grad bi nastopil kot akropola, Kongresni trg kot agora, Orlovski stadion bi zavzel mesto arene, Narodna in univerzitetna knjižnica je interpretacija atenske helenistične knjižnice, Žale so ljubljanska nekropola ter tržnica kot sodobna stoa. Na mestu današnjega Akademskega kolegija, je predvidel cerkev Hram slave, ki bi zavzela vlogo Panteona, snoval pa je tudi različne načrte gledališč, od katerih mu je uspelo uresničiti le skromno letno gledališče za Tivolskim gradom.
O tem, da Plečnik Ljubljane ni videl le kot metafore Aten, govorijo številni motivi, navdahnjeni v Benetkah, Firencah, Rimu ter na slovenskem Krasu, Istri in v Dalmaciji. Simetrična stopnišča z novobaročnimi balustradami na stranskih brveh Tromostovja, nedvomno spominjajo na motive z beneških kanalov, saj je Plečnik razumel vlogo Ljubljanice kot ljubljanskega Canala Grande, ob katerem si je zamislil vrsto mestnih palač, ki pa so ostale neizvedene. Med Kongresnim trgom in Čopovo ulico je predvidel na jug obrnjen, sončni Južni trg, kot obvezno prvino vsakega mediteranskega mesta. Na tržnici lahko prepoznamo preoblikovano renesančno stebrišče s toskanskimi stebri in odprti loggii, v zasnovi NUK-a se jasno kažejo prvine firenških pallazzov, Žalski portal lahko razumemo kot sintezo antičnih in poznorenesančnih oblik, mnogo mediteranskih motivov pa lahko najdemo tudi v drugih Plečnikovih delih.
Po večstoletnih prizadevanjih bo Ljubljana navsezadnje morda le postala mediteransko mesto. Pred nekaj tedni objavljena raziskava napoveduje zvišanje temperature v različnih mestih po svetu do leta 2050, Ljubljani pripisujejo do 8 stopinj višje temperature kot danes, kar je največje zvišanje med vsemi upoštevanimi mesti. V naslednjih tridesetih letih se Ljubljani obeta še tista ključna sestavina, ki pričara mediteransko vzdušje – čisto pravo sredozemsko podnebje. V zadnjih letih so se v Ljubljani že naselili rumenonogi galebi, tisti morski, na prenovljenih ulicah v mestnem središču so zasadili avtohtone kraške vrste dreves, ki so vajena suše in vročine, v prihodnosti morda lahko upamo tudi na kopališča ob Ljubljanici. Plečnikove kolonade, pergole, stopnišča in nabrežja bodo lahko skupaj z njegovimi neizvedenimi idejami, ki jih mestne oblasti postopoma uresničujejo, končno zaživele v skladju s svojim naravnim okoljem. Navsezadnje pa si lahko v Ljubljani obetamo vrsto čudovitega sredozemskega rastja, od oljke pa do fige, morda tudi palme, ki jih tokrat ne bo potrebno pospraviti v rastlinjak.
Objavljene raziskave: BBC, Guardian, Crowther lab
Napisal: Blaž Šenica
Foto: Katja Bidovec, Arne Hodalič
