Podstrešja starih zgradb v sebi vedno skrivajo presenečenja in burijo željo po raziskovanju. Na podstrešju ljubljanskega gradu so od maja (2015) dalje na ogled različne lutke in marionete, del naše skoraj stoletne lutkarske kulturne dediščine. Čeprav se lutke velikokrat povezujejo z otroki, pa Lutkovni muzej ni namenjen zgolj njim.

»Želeli smo postaviti zanimiv, interaktivni muzej, ki doseže obiskovalca na vseh ravneh zanimanja in radovednosti, ki mu ponuja različna doživetja. In če je muzej dober, je dober tako za otroke kot za odrasle,« razložita arhitektki Ana Struna Bregar in Lenka Kavčič, avtorici notranjega oblikovanja. Poleg arhitekturnega biroja Ambient, odgovornega projektanta grajske prenove, sta s postavitvijo in oblikovanjem notranje opreme muzeja na Ljubljanskem gradu arhitektki pustili tudi svoj pečat. Skoraj šestdesetletna obnova gradu je namreč z vzpostavitvijo Lutkovnega muzeja končno zaključena.

Za svoje delovanje potrebuje vsak muzej odlično arhitekturno infrastrukturo: mora imeti močno, a subtilno arhitekturno govorico, ki dovoljuje eksponatom, da resnično zasijejo. Osnovni koncept Lutkovnega muzeja je bil že od vsega začetka njegov črni interier, ki je v muzeoloških standardih vse prej kot stalna praksa. »Koncept izhaja iz gledališke izkušnje – iz pričakovanja in čarobnosti, magije, ki se zgodi med gledalcem in lutko. Črnina nam je pomagala, da eksponati ob soju žarometov izstopijo iz zgodovine in nam lahko pripovedujejo svoje zgodbe – zgodovinske, dramaturške, estetske.«

Pri zasnovi muzeja je sodelovala interdisciplinarna skupina sodelavcev, ki je skrbno izbrala razstavne eksponate z visoko zgodovinsko in likovno vrednostjo. »Raznovrstnost materialov, podob, barv in stilov, je predstavljala velik izziv pri oblikovanju notranje opreme muzeja. V relativno majhnem prostoru smo morali vsaki lutki najti njej lasten prostor – novi, mali oder, da je lahko suvereno in estetsko predstavljena v duhu svoje zgodbe. Zadržana temnina muzeja se zavestno odreka poustvarjanja lutkovnih odrov, oblikovalski izraz zato temelji na njihovi abstrakciji in preseganju že videnega.«

Zasnova muzeja je preprosta in dramaturgija ogleda premišljena. Interier v treh nivojih se počasi gradi proti slemenu, pot pa obiskovalca po eni strani pelje skozi pregled zgodovinskega, tehničnega in estetskega razvoja lutkarstva, po drugi pa mu ponudi individualno, analogno izkušnjo. Zgodovinsko vsebino obiskovalec prejme z zgodbami, umetniško vrednost pa doživi ob premišljenih postavitvah lutkovnih mejnikov, tudi s stikom z z lutkami in njihovimi mehanizmi. Obiskovalci lahko spoznajo različne poklice, potrebne, da lutkovna predstava zaživi. Replik lutk se lahko dotikajo, jih potežkajo in animirajo. Ustvarjajo lahko lastne predstave na treh odrih v treh različnih lutkovnih tehnikah – marionetni, ročni in senčni.

Arhitektki sta zavestno izbrali analogno izkušnjo pred digitalno: »Ko otroka približaš analognosti, ki ponuja drugačno izkušnjo od digitalne, vidiš, kako se osvobodi. Otroci se ob obisku muzeja tudi učijo delovati v skupini, povezovati med seboj, prepoznavati nadarjenost drug drugega: eden dobro poje, drugi je spreten pri vodenju lutke, tretji odlično opazuje. S tega zornega kota ima muzej kot oblika  pedagoškega delovanja veliko možnosti.«

Skozi vodenje projekta Odprte hiše Slovenije avtorici opažata, da uporabnike sodobne arhitekture velikokrat zmotijo zapletene estetske zgodbe brez uporabne in izobraževalne vrednosti. Ta izkušnja je pomembno vplivala na izraznost muzejske opreme, ki je abstraktna in temna, skrivnostna in zato čarobna. Muzej je oblikovan brez vizualnega balasta in z velikim poudarkom na uporabniški izkušnji: »Muzej je namenjen obiskovalcem vseh starosti. Želeli smo, da doživetje in odkrivanje bogate lutkarske kulturne dediščine navdihne  vsakogar.«

Oblikovno izstopa dolg časovni funkcionalni trak v veliki muzejski vitrini, na katerem so predstavljene lutke iz obdobja med 1910 in 1968. Trak z minimalno arhitekturno govorico visi nad steklenimi tlemi, skozi katera lahko pokukamo v spodnji nivo gradu, in lutkam zagotovi trdna tla pod nogami. Hkrati interpretira posamezne višine odrov, na katerih so se odvijale razstavljene predstave (višine so se spreminjale z razvojem lutkovne tehnike) in z zapogibi ustvari intimne ambiente, v katere so umeščene izbrane lutkovne družine. Te so predstavljene v medsebojni interakciji, premišljeno osvetljene in osenčene. Zmaj Tolovaj, čeprav dosti manjši kot v mojem otroškem spominu, na grajsko strešino meče velikansko senco in izgleda, kot da ga ne bi moglo odpihniti niti tisoč otrok hkrati.

Ko so v drugem nivoju predstavljene posamezne likovne estetike, ki so zaznamovale lutkovne predstave v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pa vitrina ni več enovita. Manjše posamične vitrine, v katerih so predstavljeni izbrani eksponati izjemnih likovnikov, namreč še poudarijo raznolikost estetike, saj le-ta preskakuje s popolnoma abstraktne do novorealistične, s stilizirane na groteskno. Na istem nivoju so prosto po prostoru razstavljene še lutke iz novejšega obdobja, papirnate lutke, lutke velikanke in preostali eksperimenti v tehniki in lutkovnem izrazju.

Ko se povzpnemo na mostovž, najvišji nivo Lutkovnega muzeja, celotno razstavo uzremo še z druge perspektive. Tu se počutimo kot gospodar, mojster lutk, ter z novo pridobljenim znanjem in vpogledom v različne tehnike, materiale in estetike še enkrat kontemplativno zajamemo celotno izkušnjo. Mimogrede še pobožamo velikanskega zmaja (zasnoval ga je nagrajeni lutkar in režiser Silvan Omerzu), ki ležerno čaka pod stropom, da ga bodo radovedni obiskovalci s pritiskom na gumbe in potegom za vrvi spravili k življenju. Končno lahko tudi s popolnoma nove perspektive uzremo še notranjost gradu, ki je – čeprav nedotaknjena – znova zaživela v celoti.

 

 

Pripravila: Alja Košir

Prispevek je bil objavljen v drugi številki revije Outsider. Poleg pričujočega zapisa sta bila objavljena še intervjuja O KONCEPTUALNI ZASNOVI RAZSTAVE z Ajdo Rooss in Nadjo Ocepek in O ZASNOVI CELOTNE GRAFIČNE PODOBE z Jernejem Stritarjem. Naročite jo lahko tukaj. 

 

Ime projekta: Lutkovni muzej

Investitor: Lutkovni muzej je del projekta Ljubljanski grad – Muzej in prezentacija lutk, ki ga financirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo RS v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj

Fotograf: Domen Pal in Miran Kambič

Lokacija: Ljubljana

Leto načrtovanja: 2014-2015

Leto izvedbe: 2015

Površine: 300 m²

 

 

Avtorici razstave

Ajda Rooss, Nadja Ocepek

 

Projektanti:

Arhitektura in gradbene konstrukcije: Projektivno podjetje Ambient d. o. o.

Notranja oprema: Lenka Kavčič, Ana Struna Bregar

 

Celostna grafična podoba: IlovarStritar d. o. o.

Vizualna zasnova prostorsko-umetniških instalacij in ilustracij: Silvan Omerzu

Izbor gradiva: Ajda Rooss, Nadja Ocepek, Matjaž Loboda, Zala Kalan

Konservatorsko-restavratorska priprava gradiva: Zala Kalan

Izvedba opreme muzeja: RPS d. o. o.

Programiranje multimedije: Jasmin Talundžić, Propaganda produkcija d. o. o.

Oblikovanje svetlobe: Igor Remeta