V galeriji Fotografija smo obiskali fotografsko razstavo umetniško-dokumentarnih ženskih portretov. Povod fotografskega projekta Mankice Kranjec je bila revalorizacija vprašanja, kaj se je na delovnih mestih in doma dogajalo v vmesnem pandemičnem času, na kar namiguje večpomenski naslov Spregleda/ne. Vendar se predstavitev ne omeji na z virusom povezano krizo. Ta se umakne v ozadje, v prvi plan pa stopijo necenjeni in nevidni, a ključni poklici in z njimi povezana samoumevnost konkretnih delavk.

Med obiskom razstave sem ujela komentar naključne gledalke: »Ko greš mimo, najprej misliš, da je nekaj pri tebi narobe, potem pa vidiš, da ni.« Obiskovalka se je čudila nad tehniko, ki jo je fotografinja izbrala za predstavitev svojih portretov. Portreti so narejeni s tehniko lentikularnega tiska, s čimer je fotografinja omogočila sočasno upodobitev dveh fotografij v isti sliki. Portretiranka, ki jo vidimo na sliki, je v svoji uniformi, ki služi kot označevalec njenega družbenega in službenega položaja, hkrati pa je še v intimnem kontekstu svojega domačega okolja. Slika tako postane opomnik ženske izkušnje, ki obsega polarna nasprotja gospodinje in nevidne delavke oz. vzdrževalke celotne družbe. Čeprav so vseprisotna sila, se ženske še vedno soočajo s stereotipi o svoji vlogi. Ne glede na svojo poklicno pot in karierne dosežke ženska osredinjena skrb za družino in dom ostaja nespremenjena in ji ne prinaša nikakršnih posebnih zaslug, statusa, ugodnosti ali priznanja. Vse to so nevidni prispevki.

Razstava ne prepričuje gledalca o tragičnosti ali inherentni bolečini in nepravičnosti biti ženska ali biti prekarka. Prav nasprotno, vidi daleč preko žrtvene narative in je najmočnejša prav v nasmehih portretirank, ki so zadovoljne v svojih – najrazličnejših – čevljih.

Fotografski projekt je poročilo o tem, kako so resnične ženske doživljale pandemijo, je glas resničnih ljudi, ki daje glas resničnim obiskovalcem. Portretiranke smelih oči opogumljajo obiskovalke in obiskovalce, da si dovolijo narediti korak izven škodljivih ženskih kalupov.

Mankica Kranjec je fotografinja in vizualna ustvarjalka. Je dobitnica šestih mednarodnih prvih nagrad za gledališko fotografijo, kot fotografinja pa se je podpisala pod številne fotografske projekte doma in v tujini ter se predstavila na več kot 35 samostojnih in skupinskih fotografskih razstavah v Sloveniji, Združenih državah Amerike in drugod po svetu. Njen opus obsega zlasti portretne in dokumentarne fotografije s področja kulture in umetnosti. Je članica umetniškega tima režiserja Jaše Kocelija, s katerim sodeluje kot stalna ustvarjalka ter skrbi za fotografske in video podobe gledaliških projektov v Sloveniji in tujini. Njen najnovejši projekt Spregledane tankočutno prevprašuje zadnja tri leta v življenjih desetih najrazličnejših žensk, to pa počne s spretnostmi dolgoletnih izkušenj, ki jih je dobila v času svojega novinarskega dela.

Kdaj si se začela ukvarjati s fotografijo?

Rojena sem bila v umetniško družino, tako da me umetnost, fotografija in pisana beseda spremljajo že od rojstva. Moj dedek je bil pisatelj, Miško Kranjec. Skupni imenovalec članov moje družine je dejstvo, da spoštujemo kulturo, in tudi to, da se kreativno udejstvujemo.

Začetki moje fotografske poti segajo daleč stran v Indijo. Nekje proti koncu gimnazije sem šla na potovanje po Radžastanu, v Gojo, Bombaj … Nastale fotografije še zdaleč niso bile tehnično dovršene, a vidijo se zametki pravega očesa. Z nekim starim digitalcem sem fotografirala dogodke in ljudi. Tako se je zares začela moja fotografska pot. So pa tudi doma radi fotografirali; od očeta sem dobila svoj prvi fotoaparat, dedek (po mamičini strani) je veliko fotografiral na film, pogosto smo gledali diapozitive, imam pa tudi njegov precej obsežen video arhiv.

Študirala sem sicer nekaj drugega: komunikologijo, marketing. To me ni veselilo. Diplomirala sem, a nisem nadaljevala v tej smeri. Namesto tega sem že v času študija začela delati kot novinarka. Moj oče je upokojeni novinar, tako da sem dobila priložnost preizkusiti se na tem področju. Novinarstvo se je neposredno povezalo s fotografijo. Pri časopisu so mi dali priložnost, da se istočasno kot novinarka dokažem še kot fotoreporterka – in tako se je moja fotografska pot nadaljevala.

Za marsikaterega fotografa je kriva oz. odločilna ravno Indija …

To je bila prva daljša pot v Azijo. Z materjo sva veliko prepotovali po svetu, videli sva večino Azije, a me še zmeraj zelo vleče na tisti konec sveta. Všeč so mi kulture, ljudje, hrana, obleke, dogajanje, glasba, zelo rada potujem tja, Azija me izpolnjuje. Rada vsrkam čim več stvari vase. Videti druge konce sveta človeka bogati in širi. Toliko je stvari, ki jih z domačega kavča ne moreš začutiti. Na srečo sem že kot deklica imela možnost, da ta svet doživim v živo, za kar sem zelo hvaležna svoji družini. Želja po raziskovanju tujih krajev pa se je potem le večala in močno zaznamovala moje kasnejše življenje in dojemanje sveta.

Indija pa je sploh tako intenzivna, tako hitro se vse dogaja, da se vsega sploh ne da dojeti. Preden sem šla v Indijo, sem imela nekakšne osebne predpriprave, ker sem vedela, da bom doživela velik kulturni šok. Ampak nanj se ne moreš zares pripraviti; tudi sama sem ta svet doživela zelo intenzivno. Na poti sem imela manjšo krizo, vseh zunanjih impulzov in vsega doživljanja je bilo preveč, hotela sem oditi nazaj domov. Potem pa sem se nekako pomirila in nadaljevala s potovanjem.

Ali je fotoaparat lahko v napoto izkušnji?

Pravzaprav je pogosto ravno obratno. Jaz na primer zelo rada fotografiram ljudi in s tem jim pridem še bližje, s tem z njimi vzpostavim odnos, a ne samo skozi objektiv. To je moj tehnični pripomoček, ki me je naučil gledati na svet. Velikokrat hočem ujeti kakšen trenutek, a se znam tudi ustaviti, pustiti fotoaparat in uživati v tem, kar se dogaja okoli mene. Vse pač ne more biti na fotki. A verjamem, da sem prav zaradi fotoaparata spoznala veliko več ljudi. Ti ljudje so me spustili k sebi domov in z mnogimi smo ustvarili lepa prijateljstva. Bolj pravilno se mi zdi reči, da na svet gledam skozi objektiv, a ga istočasno doživljam. Zelo težko je to opisati.

Podobno je rekla dokumentarna fotografinja Dorothea Lange. Da je fotoaparat inštrument, ki nauči človeka, kako videti brez njega. Kaj si videla ti, kaj je povzročilo tvoj novi projekt Spregledane?

V času covida, ko sem bila doma in imela manj dela, sem veliko razmišljala o drugih ljudeh. Nihče od nas ni vedel, kaj točno ta virus je, a spomnim se denimo prodajalk, ki takrat še niso imele nobenih rokavic, mask ali pregrad. Bala sem se in zdelo se mi je nenavadno, da sem jaz lahko doma, imam privilegij, da delam od doma, drugi pa morajo hoditi ven v službo, se morajo izpostavljati, zato da lahko preživijo, da dobijo plačo. Nekateri niso imeli izbire, morali so se izpostavljati, drugi pa ne. Zdelo se mi je zelo krivično. Želela sem pokazati na vse, ki niso imeli izbire, predstaviti ljudi, ki so tako pomembni, a jih opazimo šele v zares enkratnih situacijah. To so nevidna delovna sila, ki skrbi, da sistem ne razpade, ko ga vsi potrebujemo, čeprav je pogosto podplačana in redko dobi priložnost, da je slišana. To so poklici, o katerih ne razmišljamo, a so vedno tam; ko greš v trgovino, veš, da bodo na policah izdelki, a te izdelke je nekdo pred tem zložil na police, ko odneseš smeti, veš, da bodo smetnjaki naslednji dan prazni, v nabiralniku boš vedno dobil paket, ki si ga naročil po spletu … Hotela sem spoznati ljudi, ki so ne glede na nore okoliščine ostali samoumevni.

Ali si imela vnaprej postavljena vprašanja? Si vnaprej predvidela, kako bo šlo?

Ne, sploh ne. Ta projekt je rastel postopoma, z dopolnitvami. Odločila sem se, da bom predstavila deset žensk, a nisem vedela, kako bom do njih prišla, nisem vedela, ali bodo sploh želele sodelovati. Na družbenih omrežjih sem naredila javni poziv, s katerim sem k sodelovanju povabila različne ženske. Odziv je bil izjemen. Ženske so se javljale, me klicale, mi pisale, nisem mogla verjeti. Nisem si mislila, da bom morala celo izbirati med njimi. Izbrala sem jih po čim bolj različnih koncih Slovenije, nisem pa vedela, kakšne so njihove življenjske zgodbe. A vedno izhajam iz prepričanja, da ima vsak svojo zanimivo zgodbo, če ga znaš poslušati, če se znaš z njim pogovarjati. Ko sem jih srečala, sem ugotovila, kako krasne osebe so, z vsemi sem se povezala, poskušala sem dobiti njihove perspektive in te sem v obliki citatov vključila v projekt.

Format razstavnega kataloga je ogromen, galerijski prostor je na nekaterih delih pomazan z opozorilno rumeno barvo, tehnika tiska je zvijačna … Poleg fotoaparata nadzoruješ narativ med objekti v razstavnem prostoru. Med rumeno barvo, ogledalom, tehniko tiska in velikostjo platen se avtomatično in nalašč ustvarijo pomenski odnosi. Šele tako, v obliki končne razstave, so fotografije osmišljene. Šele z vsemi potezami je ustvarjena moč.

Me veseli, da si tako dojela mojo idejo, ki sem jo želela narediti celostno. Med sabo sem povezala več elementov. Nekateri so bolj izstopajoči, drugi manj. Fotografije so narejene v dokumentarnem stilu; ker sem želela prikazati vsakdan portretirank in jih prikazati take, kot so. Pred začetkom je bila njihova prva skrb: ali se moram lepo naličiti, lepo obleči? To me ni zanimalo. Hotela sem, da so, kakršne so, da se počutijo dobro – samo tako sem jih hotela na fotografiji. Bile so vesele, da jih nisem ukalupila v neke umetniške podobe. Poleg tega sem z njimi naredila intervjuje, ki sem jih poleg podob umestila tudi v razstavni katalog. Seveda si želim, da se ljudje za trenutek ustavijo in preberejo misli portretirank, saj tako osmislijo podobo, ki jo gledajo. Lentikularni tisk privede idejo do konca, to je moment, ki dokumentarno fotografijo naredi umetniško. Je več kot samo »fotka za časopis« – je zapis prostora in časa skozi oko umetnice.

Ameriška pisateljica in filmarka Susan Sontag je fotografijo postavila v vlogo olepševalke sveta, ta proces je opredelila s terminom beautification. V svetu so temu procesu močno izpostavljene predvsem ženske. Stereotipna ženska na fotografijah je najpogosteje upodobljena kot objekt želja. Tvoje portretiranke so drugačne: so raznolike, junaške, močne, vsakdanje, iskrene. Tvoja razstava izziva stereotipe o ženskah. Nalašč se izogneš natančno izmerjenim in postavljenim kompozicijam, da ne bi portretirankam odvzela njihove pripovedi, ne vsiljuješ estetiziranih podob, s katerimi bi portretiranke lahko spremenila v kliše …

Ženski modeli velikokrat postanejo samo objekti. Če se kdo prepozna v njih, je to že korak k izenačitvi spolov. Iz njih nisem želela ustvariti fotomodelov, hotela sem, da so take, kot so, ker so take najlepše. Ravno to je ustvarilo močne odzive v ljudeh: da se je možno poistovetiti z njimi, da se druge ženske lahko vidijo v njih! Posamezniki v fotografijah opazijo sebe ali svojo mamo ali prijateljico. Moj cilj je uspel. Zdi se mi, da še vedno živimo v patriarhalnem okolju. Socialna vprašanja o nevidni hierarhiji družbe so zelo kompleksna.

Mislim, da je zelo opolnomočujoče videti nestilizirane, ne intenzivno popravljene ženske v službi marketinškega aparata. Na razstavi je poleg portretov postavljeno tudi ogledalo, ki pa ne spodbuja preverjanja videza. Gledalec naj se raje vpraša »ali se zavedam svoje vrednosti« in »ali se drugi zavedajo moje vrednosti«.

Ogledalo ni osvetljeno, je mimobežen predmet, lahko ga vidiš ali pa ne. Če ga, se pogledaš in vprašaš: kdo sem jaz? Ali sem spregledana, ali jaz spregledam? Tudi ogledalo ima dve različni površini, ki spodbudita ta vprašanja. Gotovo nismo vsi svetniki in vsi kdaj spregledamo. Rada pa bi, da k vsakemu človeku pristopamo z večjim zavedanjem. Da se vedno zavedamo, da smo si vsi na nek način podobni; vsi imamo želje, vsi imamo hotenja, vsi imamo hobije, vsi imamo talente … Ogledalo vzpostavi trenutek, ko začneš o drugih razmišljati kot o sebi oz. o sebi, kot o drugih.

Pogosto ostanejo velika dejanja žensk neopažena, njihova motivacija pa je redko želja po priznanju. Vseeno so ženske pogosto bistveni del različnih prizadevanj, v katerih pa so redko tudi glavne odločevalke.

Ženske po vsem svetu pogosto držijo pokonci celotno družino ali ponekod celo družbo. Aleksandrijke so na primer kljub svoji požrtvovalnosti trpele mnoge hude napačne interpretacije. Ženske v Afriki držijo pokonci celotne skupnosti, one so odgovorne za denar, ker moški večino zapijejo in zaigrajo. A živimo v takem svetu, kjer če se kot ženska malo izpostaviš, si takoj označena za feministko. Najhuje pri tem pa je, da to v določenih sredinah velja za nekaj slabega. Z izjemno lahkoto se začne mehanizem onesposobljenja žensk. Če je ženska zelo uspešna, je takoj ukalupljena kot feministka in karieristka. Pogosto, na žalost, ženskam take oznake dajejo prav moški. Upam pa, da se družba vendarle spreminja na bolje.

Kakšna je tvoja izkušnja ženske fotografinje?

V fotoreporterskih časih, ko sem bila večinoma v moški družbi, me s fotoaparatom niso spustili naprej v prve vrste pri nekem dogodku. Posledično sem se morala znajti, najti drug zorni kot. To je neka izkušnja, ki je postala zelo dragocena. Tudi ko sem fotografirala koncerte, me je vneto komolčarstvo prisililo, da sem se umaknila nazaj in ujela kadre, ki jih drugi niso imeli. Nasploh ni bilo veliko spodbude med kolegi, zelo težko so kaj pohvalili. Šele, ko dobiš mednarodne nagrade, te začnejo malce bolj spoštovati. Morda pa to ni le problem spola, temveč tudi problem malega trga, kjer se moramo fotografi pogosto »boriti« za projekte.

Kot fotografinja si se morala v situaciji v danem trenutku znajti. Tu se mi poraja vprašanje o predpripravi za fotografiranje. Vsak fotografski žanr zahteva svoj postopek. Pri studijski fotografiji objektov vse sloni na predpripravi za fotografiranje. Pri arhitekturni fotografiji je nekaj prepuščeno vremenu, letnemu času, uri v dnevu itd., drugo arhitektovim željam (pogosto so zaželeni enaki, standardizirani kadri), osebne odločitve fotografa pa so pogosto oškrbljene. Kako je s tem pri gledališki fotografiji, glede na to, da je ogromno že določenega? Tam kot fotograf iščeš čustva in energijo. Jo poustvarjaš, a težje sama ustvariš …

Vesela sem, da delam z odličnimi ekipami. Lučko določita mojster luči in režiser. Na meni pa je, da med predstavo najdem najbolj zanimive trenutke, najbolj čustveno mimiko, najbolj sunkovit gib, najbolj izrazno kretnjo … Potem pa imam pri gledališkem listu ali plakatih še drugačno vlogo, tam rada vložim več svojih idej in pogledov, vse prej predebatiramo in poskušamo osnovati vnaprej … Pri tem je veliko avtorskega doprinosa in takrat se zgodi gledališka čarovnija.

Pa se na koncu vrniva še na odvijajočo se razstavo. Kako natančna je bila ideja končne fotografije? Koliko je bilo spontanosti?

Ja, to je zanimivo. Pri svojem projektu nisem vedela, kdo bo pred mojim fotoaparatom, nisem vedela, niti kje niti kdaj se bo fotografiranje dogajalo. Torej osnovni elementi niso bili znani, čeprav je pri portretni fotografiji to praviloma določeno. Portretov sem se lotila na dokumentarističen način, pravzaprav je bil cel pristop tak. Rekla sem si: kar bo, pa bo. In je uspelo. Zelo rada uporabljam naravno svetlobo. Intrigira me dejstvo, da se ves čas nekaj spreminja, da moram nenehno razmišljati in iskati rešitve. To me veseli. Pri tej razstavi se mi zdi, da mi je uspelo ustvariti pripoved, ki v gledalcu pusti pečat.

Tudi jaz mislim, da ti je več kot uspelo! Hvala za pogovor.

Pogovarjala se je: Anja Trobec
Fotografije: Mankica Kranjec

Ime razstave: Spregledane
Avtorica razstave: Mankica Kranjec
Lokacija: Galerija Fotografija, Ljubljana
Čas odprtja: 23. 1.–11. 2. 2023

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!