V zadnjih letih sem z besedno zvezo javni prostor precej žongliral. Skoraj ni besedila, ki sem ga napisal, da se ne bi pojavila v njem. Šele, ko pišem te vrstice, mi je prišlo na um, da se v ozadju tega tudi pri meni priljubljenega izraza skriva nekaj otipljivega. Doslej sem si namreč, verjetno zaradi svoje izjemno slabe prostorske predstave, javni prostor praviloma predstavljal kot čisto abstraktno danost. Zato si moram tokrat v začetku zastaviti vprašanji, kaj in kdo je pravzaprav skrit v dveh preprostih besedah.

Seveda je kdo v tem spraševanju pomembnejši kot kaj, čeprav sta medsebojno neločljivo povezana. Na vprašanje, kaj je javni prostor, pa je morda laže odgovoriti. In značilno za moj način dojemanja stvari je, da sta bila »kaj in kdo« v antiki, s katero se veliko ukvarjam, izjemno blizu skupaj, pa mi ni prišlo na misel, da bi svoj veselo prežvekovani »javni prostor« kdaj povezal z lokacijami, ki sem si jih sorazmerno pogosto ogledoval in kdaj celo občudoval. Kajti na trgih, forumih, rimskih mest, najbolj v Rimu samem, bi lahko, če bi hotel, od blizu opazoval, kje se je pojem izvalil. Vendar mi je v povezavi z javnim prostorom danes medmrežni forum bližji od konkretnega rimskega. 

Oko, na katero je bil Ciceron slep  

Tako je tudi zato, ker sem se rimski zgodovini približal iz jezikoslovne, ne morda arheološke smeri. Moji vodniki so bili rimski velmožje, morda najbolj Ciceron, zato si resničnega vrveža na tem, enem od izvornih evropskih »javnih prostorov«, nisem mogel, celo ne poskušal predstavljati. Zame je bilo samoumevno, da ti konzuli, pretorji, cenzorji, ljudski tribuni in vrhovni svečeniki predstavljajo celoto preteklosti civilizacije, ki mi je bila blizu. Od tod potem ni bilo daleč do pretirane poenostavitve, da se je ista preteklost, kot pri meni še marsikatera, preobrazila v kopico tabel in shem, kjer je bil prostor za številke, letnice, kak posamičen govor in petelinji boj, za živi javni prostor pa ne. 

Šele sorazmerno nedavno se mi je z vso silo zastavilo vprašanje, kakšen je bil pravzaprav odnos med temi vodilnimi osebnostmi, katerih glave povsod štrlijo iz močvirja minulosti, in med navadnimi Rimljankami in Rimljani, ki naj bi jih vodili in ki so se ravno tako potikali po teh forumih, njihovih stebriščih, bazilikah in templjih. Seveda mora imeti v moji za tridimenzionalnost prejkone slepi pameti celo ta navidezni obrat od abstraktnih vrhov k bolj prizemljenemu prizemljenemu vrvežu rimskih trgov obraz osebe iz knjig. V tem primeru gre za nekega ljudskega tribuna Klodija Pulhra (Lepega po naše), ki je bil od mojih gimnazijskih let stranski nebodigatreba v veliki in slavni Ciceronovi štoriji in zaradi nekaterih potez njen glavni negativec.  Danes se mi malo svita, da je morda ta vrvež razumel bolje od velikega govornika, saj je slednji ostal ujet v svet petelinjih bojev najvišjih slojev rimske družbe, kar je brbotalo spodaj, pa mu je ostala s sedmimi pečati zapečatena skrivnost. Omenjeno navsezadnje nemara ni bilo brez zveze z njegovo klavrno usodo v zadnjih mesecih življenja. In ker Ciceron vodnik po poznem republikanskem Rimu ni bil samo meni, ampak rodovom zaljubljencev v rimsko zgodovino pred menoj, je postala njegova slepota tako rekoč naša kolektivna. 

Privid svetosti javnega prostora 

In tu se pojavi dobrodošel most od »kaj« do »kdo« javnega prostora. Naš položaj je bolj podoben Ciceronovemu, kot bi mislili na prvi pogled. Ko je Rimljan govoril o javnem prostoru svojega časa, je bil nedvomno prepričan, da govori o rimski družbi v celoti. Dejansko je, kot sem omenil zgoraj, vseskozi mislil zgolj na njene vrhove. Ko sam  premetavam besedno zvezo javni prostor na skoraj vsakem koraku, se vdajam enaki iluziji. Zame je fraza nekakšna sopomenka za družbe, o katerih pišem, v celoti. Pravzaprav je tovrstna podmena še predrznejša, kot je bila v Ciceronovih časih, saj je postala družba vmes veliko kompleksnejša. 

In če se nam zdi, da je v zadnjih mesecih in letih javni prostor vse bolj umazan, da je v njem resnična komunikacija skoraj popolnoma onemogočena, je to morda posledica negotovosti tistih, ki smo si ga po Ciceronovih stopinjah lastili. 

Kaj se dogaja, lahko približno ponazorim z zgledom iz sebi domačega, univerzitetnega okolja. V njem sta se v zadnjem stoletju odvila dva skoraj popolnoma mimobežna procesa. Po eni strani se je dostop do študija korenito demokratiziral in že zdavnaj ni več domena plemiške in meščanske elite ter redkih izbrancev iz nižjih slojev, ki so se po spletu okoliščin prebili na univerzo. Po drugi strani pa smo univerzitetni učitelji od življenjske resničnosti odmaknjeni verjetno bolj, kot so bili naši predniki v 19. ali zgodnjem 20. stoletju, ki so v otroštvu pogosto še pasli krave. 

Ta proces je v zahodni Evropi z univerzami z daljšo kilometrino seveda napredoval veliko bolj kot v Sloveniji. Ampak povsod je pereče vprašanje, čigav je univerzitetni javni prostor in kdo ga predstavlja. Smo to zgolj učitelji kot (samozvana?) intelektualna smetana družbe, a zgolj z bežnimi spomini na nekatere pomembne plasti človeškega življenja, ki kopnijo premo sorazmerno s številom za katedrom preživetih let, in nekaj študentov, zlasti tistih, ki so najhitreje posvojili predstave o svetu svojih profesorjev? Ali pa sodijo vanj tudi drugi člani demokratiziranega občestva, praviloma bolj prizemljeni in z drugačnimi težavami od učiteljev? 

S podobno dilemo se sooča javni prostor na drugih področjih družbe. In čeprav se zdi odgovor nanjo za vse, ki se razglašamo za čistokrvne demokrate, sprva na dlani, še zdaleč ni tak. Zlasti pojav družabnih omrežij, ki že z izbiro nekaterih pojmov, kakršen je zgoraj omenjeni spletni forum, kažejo na izvore pojmovanja javnega prostora, mnogim dviga tlak. In tako se kmalu zgodi, da čistokrvni demokrat v izhodiščno skoraj popolnoma demokratiziranih komunikacijskih sredstvih prepozna osrednjo grožnjo čistosti, celo svetosti javnega prostora. Je dovoljeno za ohranjanje te svetosti poseči po omejevanju? In če da, kdo naj o tem odloča in v imenu česa? Še posebej, ker se nekako ponavlja Ciceronova težava z dojemanjem rimske resničnosti in javnega prostora. A če je o rimskem govorniku še mogoče reči, da se res ni zavedal brbotanja pod površjem vrhov socialno strogo razslojenega organizma, mi tovrstnega opravičila nimamo. 

Morda se hudo motim, vendar se mi ne zdi, da bi bila ponovna vzpostavitev domnevne »svetosti« javnega prostora po meri tistih, ki menda vedo, kaj je prav in spodobno, posebej dobra rešitev. Ne gre zgolj za njihovo odmaknjenost od številnih področij življenja. Gre tudi za to, da vsaj po mojem mnenju večine umazanije ne naplavi »od spodaj«, marveč v obstreljevanju med vrhovi, ki si navsezadnje lahko privoščijo postavljanje zapletenih idejnih nesoglasij v ospredje. V Ciceronovem času ni bilo drugače. Bolj pragmatični, prizemljeni pristop običajnih obiskovalcev tržnice in drugih dejanskih javnih prostorov bi znal imeti blažilne učinke na abstraktnejši javni prostor. 

Napisal: Aleš Maver, zgodovinar

Vir fotografije: https://www.nationalgeographic.fr/histoire/ciceron-lidealiste-quil-fallait-abattre