Oni dan sem bila gostja v zabavni televizijski oddaji, kjer smo poskušali razvozlati par gozdarskih vprašanj. Ker je tempo oddaje zelo hiter, je bilo treba odgovore stresti iz rokava. Da se bom nekje zapletla, je bilo očitno. In res. Sredi pogovora je voditelj povzel: Torej je treba vsak gozd sekati?

Vprašanje se je najbrž nanašalo na rožniški gozd, vendar sem kot matematičarka razumela vsak gozd kot večinski in ne le parkovni. Da bi solidno odgovorila na tako vprašanje, bi sicer potrebovala precej več časa, kot bi si ga želela vzeti gledalcem med sobotno večerno razvedrilno oddajo.

Po drugi strani so mi politično korektni odgovori tipa »odvisno od okoliščin« ali »da in ne« mrzki, saj opeharijo spraševalca. Zato sem se odločila, da odgovorim za tipičnega predstavnika slovenskih gozdov: »Da, vsak gozd je treba sekati.«

Čim so se voditeljema vse štiri oči široko razprle od presenečenja nad neposrednim in tudi nesimpatičnim odgovorom vehementnega sekača, sem že zagledala obraze gozdarskih kolegov, kako razočarano odkimavajo: »Marija, ali res misliš, da je treba naš ponos, skrbno varovani kočevski pragozd, sekati? In gozdne rezervate, kjer je to z zakonom prepovedano? Se nimaš ravno ti za zagovornico narave in celo nasprotuješ vse glasnejši ideji, da bi bilo treba lastnike, ki ne gospodarijo s svojim gozdom, prisiliti, da dajo gozd v upravljanje, saj trdiš, da so negospodarjeni gozdovi (taki, kjer se ne seka) zatočišče za organizme, ki v gospodarjenih gozdovih nimajo habitata? Sramota in izdaja v lastnih vrstah!«

Gozdarski kolegi bi imeli prav.

V gozdnih rezervatih, pragozdovih in ekocelicah se ne sme sekati. V primeru da ne gre za nujno sanitarno sečnjo (npr. izbruh lubadarja, ki se lahko razširi na sosede), ni treba sekati niti lastnikom, če tega nočejo. Če dobro premislimo, ni treba sekati prav nikomur. Zakaj potem vseeno vihtimo motorno žago usode?

Ideja je vredna razmisleka. Preden skočimo na noge, se primemo za glavo in začnemo udrihati po razčlovečenosti sodobnih mestnih ljudi, ki ne razumejo, da potreb človeka po lesu niti približno ne pokrijemo z lesom, pridobljenim izključno s sečnjo bolnih dreves, premislimo še o drugih človeških potrebah, ki jih zadovoljuje gozd.

Nadaljujmo z miselnim poskusom zmanjševanja kvarnih vplivov človeka in ga razširimo na popolno eliminacijo človeške prisotnosti iz gozda. Res je, da je lepo obiskati gozd iz rekreativnih, estetskih in drugih prijetnih razlogov. Vendar pa ljudje gozdu ne prinesemo nič dobrega. Tudi če uvedemo stroga, sonaravna pravila, ne moremo zagotoviti, da se jih bomo vsi držali. Še mene kdaj pozimi premami in se kot Tarzan ponosno zaderem po gmajni, kar povzroči stres in beg živalim, ki jim v trdi zimi že tako ali tako primanjkuje hrane in posledično energije za beg.

Zdaj, ko smo v svoji miselni vaji iz gozda odstranili vso človeško prisotnost, se ozrimo na podnebne spremembe, mikroplastiko in vse druge vplive, ki jih gozd prenaša zaradi človeka, tudi če človeka ni v njem. Ti pojavi pridejo z vetrom, vodo, spremembo temperaturnih vzorcev in drugimi.

Torej ni drugega, kot da naredimo še korak naprej in odstranimo ljudi še iz komplementa gozda (v matematiki s komplementom množice pojmujemo vse elemente, ki niso v dani množici, tako je recimo v množici celih števil komplement množice naravnih števil ničla in vsa negativna cela števila). Tako smo gozd razbremenili človeka na način, da smo se človeka v celoti znebili.

Problem smo torej rešili in zdaj uživamo v prijetnem olajšanju. Narava lahko končno zadiha s polnimi pljuči. Še kakšno desetletje in kvarni vplivi na okolje, ki smo jih ljudje zagodli, se bodo iznihali. Na Rožniku tla ne bodo več zbita od pretiranega človeškega obiska, suša spomladi ne bo več hromila dreves v času, ko se najbolj trudijo olistati in začeti svojo rasno sezono, in divji petelin se bo spet naselil tudi v gozdove, iz katerih je zaradi človeka pobegnil. Ponosno bo očaral kure s svojim nenavadnim petjem na štiri načine: klepanje, drobljenje, glavni udarec in brušenje. Volkovi se bodo ustrezno namnožili in spet uravnali porušeno razmerje divjadi. Ker bo jelenjad končno omejena, ne bo več ogrožena prihodnost jelke, ki je na našem prostoru že tisočletja, zdaj pa zaradi pretirane objedenosti izumira. Temperatura se bo znižala, kar bo nekaj več sreče prineslo tudi smreki v boju proti podlubnikom. V gozdu bo mir. Drevesa bodo odmirala, ko bo napočil njihov čas in takrat bodo njihova debla pristala na tleh ter tam tudi ostala. Vanje se bodo zaredili različni organizmi in poskrbeli, da bo iz odmrlega debla na koncu nastal hranilen humus, iz katerega bo pognala nova kal in se veselila življenja.

V tistem mimo nas, uživačev ob fantaziji brezčloveškega planeta, priteče petletni sinček Mirko. Simpatičen je kot cvetoča japonska češnja. Že ga vidimo, kako bo, oblečen v viskozno majico v naši leseni hiši, ki je ogrevana na pelete, za leseno mizo z barvicami risal po papirju. Pomislimo na vse mlade javorčke, ki nebogljeno bolščijo v enduro motokrosista, v kakršnega bo zrasel naš Mirko. Motokrosist drvi proti malemu javorčku s svojimi visokokakovostnimi pnevmatikami, ki zmeljejo vse pod sabo. Smrt mladega javorčka je neizogibna. Postane nam slabo. Spomnimo se reklamnih panojev z napisi »Narava vabi v svoj objem« in se zavemo, kako skrajno hinavski je ta slogan. Medtem ko dobimo samouničujočo misel, da bi bilo najbolje, če bi ljudje enkrat za vselej izginili s tega planeta, nas Mirko prav prijazno vpraša, če bi šli na sladoled. V notranjem boju med javorčkom in Mirkom zapademo v globoko depresijo, zaradi česar odpade sladoled, naš boj za javorček pa prav tako.

Taka miselnost je neznosna in nesmiselna. Morda lahko taisto inteligenco in sposobnost, s katero smo dosegli razvoj in prenamnoženost, ki sta pričela ogrožati planet, uporabimo za iskanje neškodljivega bivanja homo sapiensa na Zemlji. Ker narava nima možnosti neposrednega zagovarjanja svojih interesov, bomo morali to storiti namesto nje.

Stvar zveni solidno, najbrž pa se že sprašujete, kaj točno lahko naredi vsak izmed nas. Prvi korak je zavedanje in privzetje dejstva, da ljudje tukaj smo in imamo svoje potrebe ter želje. Pozitivno za ves planet pa je, da razumemo, kaj s svojimi željami in potrebami povzročamo naravi. Opremljeni s tem znanjem pridobimo možnost, da svoja ravnanja prilagajamo tako, da zadovoljivo živimo, hkrati pa naravi čim manj škodujemo. Če premoremo dodatno energijo, lahko pri razmislekih pomagamo tistim, ki jim zaenkrat še ni mar za javorček. Naloga seveda ni trivialna. Miselnost, da je gibanje v naravi zdravo, je potrebno otežiti z vedenjem, da izjava velja le za nas, ne pa tudi za naravo, v kateri se odločimo gibati. Kar se tiče gozda – ogledamo si gozdni bonton in svoje obiske gozda prilagodimo tako, da mu povzročimo čim manj stresa. Če imamo možnost, izberimo parkovne/mestne gozdove. Lastniki in upravljavci gozdov razmislimo o premoru sečnje spomladi (ko je drevje »v soku«) in poleti. Vprašajmo revirnega gozdarja, katera gozdnogojitvena dela predlaga. Vzpostavimo stik z naravovarstveniki in jih povprašajmo za mnenje, kaj konkretno lahko storimo v svojem gozdu. Spremljajmo ugotovitve Gozdarskega inštituta na področju blaženja podnebnih sprememb.

Če se malo potrudimo, morda le obudimo upanje, da sta na koncu lahko zadovoljna in srečna tako mali Mirko kot naš brsteči javorček.

Piše: Marija Jakopin, gozdarka in matematičarka