• ČLANKI
    • Arhitektura
    • Interier
    • Stanovanjske politike
    • kolumne
    • kritika
    • Kultura
    • Urbano
    • Vizije
    • Osebnosti
    • Razmislek
    • Recenzija
    • Vsi prispevki
  • NATEČAJI
  • FESTIVAL
  • TRGOVINA
  • MOJ RAČUN
Menu
  • ČLANKI
    • Arhitektura
    • Interier
    • Stanovanjske politike
    • kolumne
    • kritika
    • Kultura
    • Urbano
    • Vizije
    • Osebnosti
    • Razmislek
    • Recenzija
    • Vsi prispevki
  • NATEČAJI
  • FESTIVAL
  • TRGOVINA
  • MOJ RAČUN
No products in the cart.
0.00€ Cart
Kultura,Umetnost
/
11 februarja, 2022

Marijan Rupert: Vila Kurnik, hiša Hinka Smrekarja

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on email

 »Jaz, Hinko Smrekar, po božji milosti excentric-clown slovenskega naroda …«

Hinko Smrekar se je v zanj značilni humorni samoironiji pod svoja likovna dela podpisoval tudi kot Henrik van Smeryger, Hendrik Brueghel, Don Henriquez Smerecara, pod svoje literarne sestavke običajno kot Žane z’Lblane; v kontekstu te zgodbe in glede na njegovo finančno stanje pa je brez dvoma najprimernejši njegov psevdonim Giovanni Senzapara.

V današnjih časih, ko se množica povprečnih stanovanjskih gradenj ponaša s prestižnimi imeni vile, dvori, pristave …, se je zanimivo in poučno s kančkom cinizma ozreti tudi malo nazaj v zgodovino, v čas pred slabimi sto leti. Ljubljana je medtem zrasla, predmestne vasi so postale del urbanega jedra, razvila se je v prestolnico s pestro kulturno ponudbo gledališč, muzejev, galerij … Na tem mestu se nam zato zastavlja aktualno vprašanje: ali lahko potegnemo vzporednico med gmotnim položajem umetnika v Smrekarjevih časih in dandanašnji, predvsem ob prenovljenih ateljejskihprostorih v Švicariji in monumentalni prenovi Cukrarne kot prostora novega likovnega centra v Ljubljani, tudi če se ne ukvarjamo z odločitvami žirije, ki so spet svojevrsten kazalnik realnosti časa? Sklep je morda lahko naslednji: verjetno se je primerjalno materialno stanje slovenskih umetnikov izboljšalo, a zdravorazumska logika slovenskih davkoplalčevalcev, ki se zrcali v komentarjih na medmrežju, v veliki meri kaže, da se odnos do umetnosti v svojem bistvu v pretečenem času ni skoraj prav nič spremenil. Odzivi na govor na osrednji proslavi nacionalnega kulturnega praznika kažejo, da povprečni slovenski davkoplačevalec še vedno razume umetnost kot dejavnost, ki se najraje napaja na polju t. i. ljubiteljske kulture in v prvi vrsti zajema pevske zbore, lokalne pihalne godbe, amaterske gledališke skupine ter folklorna društva. Ali ni tudi Prešeren, največji slovenski pesnik, pisal svojih verzov ob advokatski službi? Le zakaj bi plačevali socialne prispevke hordi umetnikov, katerih umotvorov nihče ne razume in jih ne potrebuje? Skratka: še vedno velja Smrekarjeva opazka, da si »vsak čevljarski vajenec upa obrisati svoj nečedni rilec ob predpasnik Muze upodabljajočih umetnosti«. Tragična življenjska usoda Hinka Smrekarja in njegov neprestani boj za preživetje, ne le za umetniško priznanje, ampak za golo človeško eksistenco, sta vzorčni primer odnosa do umetnosti v naši družbi.

 

Smrekar je sicer izhajal iz zelo skromnih družinskih razmer, zaradi velike nadarjenosti pa je vendarle imel priložnost za šolanje. Na Dunaju se je celo vpisal na pravno fakulteto, a je zelo kmalu dognal, da suhoparni paragrafi niso njegova prioriteta v življenju. Odločitev za preusmeritev v študij slikarstva je opisal takole: »Alea iacta est … Odtlej sem kot reven slovenski slikar nosil namesto kravate vrv, ki se je z razmerami zoževala in širila.« To občutje, ki predstavlja položaj umetnosti v slovenski družbi, je postalo stalnica v njegovem opusu. Gre za dobesedno obešenjaški humor, saj je večkrat upodobil umetnike (pogosto tudi samega sebe) na vislicah kot svojevrstnem orodju družbene represije nad ustvarjalci, tudi če gre za simbolni samomor zaradi trpke resničnosti neprizanesljivega vsakdana v pomanjkanju in bedi.

Smrekar je bil najboljši prijatelj in predan pivski tovariš Ivana Cankarja, ki je dolga leta preživel na Dunaju, kjer se je seznanil tudi s številnimi slikarji, ki so tam študirali. Povezovala sta ju iskreno duhovno tovarištvo in kritična nastrojenost proti nazadnjaški slovenski družbi. Smrekar je likovno opremil lepo število Cankarjevih knjig. V domovini sta se oba počutila nepotrebna in tuja, kar je Smrekar opisal z besedami: »Vsi kar nas je takih izgubljencev, se čutimo v prelepi domovini, kot bi bili izgnanci v Sibiriji: Ljubi rojaki nas prosijo: ‘Pojdite v božjem imenu. Narod je revež, kruha ni!’ In kdor more, stori dobro sebi in rojakom.«

Na Dunaju so v tem času bivali tudi številni slikarji, med njimi Maksim Gaspari, Gvidon Birolla, Saša Šantel in tudi sam Smrekar, ki so se programsko združili in ustanovili umetniško društvo Vesna. Vesnani so si zavestno prizadevali za umetnost v ljudskem duhu – ne samo zaradi duha časa in tradicije domoljubnega patosa, ki je bil še posebej aktualen v času pred razpadom Avstrije, ampak tudi s precej bolj preprostega, celo banalnega vidika tržne logike. V ustvarjanju te edinstvene skupine pri nas lahko razberemo mnoge težnje, ki se niso v prvi vrsti ukvarjale s principi in teorijo visoke umetnosti, temveč so želele v mizerni sodobni materialni stvarnosti slovenskega umetnika na začetku 20. stoletja doseči preboj – da ne zapišem spet bolj boj za preživetje – tudi z ustvarjanjem na področju uporabne umetnosti, namenjene tudi in morda predvsem za tržišče. Zato se praviloma niso lotevali velikih slikarskih form na monumentalnih platnih, bolj so se držali majhnih formatov za malega kupca, v tematiki pa ljudskih folklornih in zgodovinskih motivov, namenjenih ne le za slikarsko upodobitev umetniških del v strogem pomenu besede, temveč tudi za plakete, diplome, razglednice, ekslibrise, knjižno ilustracijo itn. Ta zavestni vstop v sfero »mogočega« jim zato še danes mnogi očitajo kot komercializacijo in folklorni nacionalizem v umetnosti. Smrekar je z lastnimi besedami stvar razložil takole: »Po želji in naročilu izdelujem tudi raznovrstno robo, zlasti kot specialist za reklamne namene.«

Njegovo umetniško delo označujeta po eni strani svojstven značaj, zaznamovan s humorno in kritično naturo, po drugi pa eksistencialna nuja v iskanju vsakdanjega kruha. Velik humoristični talent je pokazal tudi pri pisanju različnih krajših tekstov za časopise, večinoma po naročilu, v njih pa je poleg kritike razmer na umetniškem področju z veliko mero ironije pisal o svojem življenju, predvsem o mladosti. Vsekakor so to izjemno duhovita besedila, ki bi jih bilo nujno treba ob priliki zbrati v samostojni publikaciji – poleg poklona umetniku tudi in morda predvsem kot zabavno opozorilo, da se v slovenski kulturni politiki in splošnem narodnem razpoloženju do umetnosti od takrat zadeve niso dosti spremenile.

V želji po kolikor toliko rednem zaslužku je Smrekar s svojo satirično žilico sodeloval pri različnih humorističnih časopisih s karikaturami in sestavki na družbene in politične teme. Risbe in karikature je zelo pogosto opremljal s šaljivimi in kritičnimi pripisi kot komentarji na obravnavano tematiko. Posebej znamenita je njegova avtobiografska kronika medvojnega obdobja z naslovom »Henrik Smrekar – črnovojnik«, ki je po obliki zelo blizu današnjemu stripu ali celo risoromanu. Kljub notorični revščini slovenskega umetnika brez rednih dohodkov in stalnim nevšečnostim, ki mu jih je prizadevalo takšno življenje, je ostajal ves čas ponosen in neustrašen, vedno pripravljen na kritični odziv in polemiko, kar je izpovedal z besedami: »Tu sem, pa udarite!!« Kot velik boem, a hkrati strasten zagovornik umetnosti ni prenesel deklarativnega in koristoljubnega patriotizma, ki v zadnji instanci vodi v politični oportunizem: »Sem resnično napreden človek, najet političen agitator pa nisem! Sem umetnik, kot tak vesten portretist in kronist, ki bilježi svoje vtise iz življenja … Petindvajset let sem se pretepal s topogledim, topoumnim, brezsrčnim, hinavskim, zlaganim, kramarskim rodoljubarstvom – za prospeh svojega dela, za pičle honorarje. Boril sem se s prijatelji, s kritiki in kritikastri.«

Ob pomanjkanju naročil je večkrat prosil za podporo. Po medvojni odisejadi po psihiatričnih ustanovah, kjer se je skušal izogniti svetovni moriji na fronti, je hudo zbolel za znano špansko gripo, ki mu je ob popolni živčni izčrpanosti povzročila tudi sedemletno nespečnost. Prošnje za pomoč in pobotnice, ki jih je naslavljal na deželno vlado, je podpisoval kot »deželni humorist«. Posebej humorna je medvojna prošnja za podporo, ki jo kaže natisniti v celoti:

»Slavni deželni odbor!

Podpisani najvludneje prosi izdatne, po vojni matematiki izračunane podpore, ki jo je po svojem mnenju in po izjavah uglednih strokovnjakov za svoje umetniško delovanje in za resno, po slovenskih razmerah ovirano višje stremljenje zaslužil.

Podpisani vzdržuje svojo mater, ki mu je sicer prijetno, a posebno v sedanjih časih občutno breme.

Ker je življenje zelo težavno, bi bil podpisani rad pripravljen umreti, ko ne bi bili stroški za dostojen pogreb preveliki. S primerno podporo bi bila umetnikom omogočena izvršitev sklepa, da se dajo korporativno dostojno pokopati, kar bi pomenilo občutno razbremenitev revnega slovenskega naroda. V usodo vdani, Henrik Smrekar, umetniški slikar – humorist.«

Prošnjo, datirano »v Spodnji Šiški, dne 3. 10. 1916«, je spodaj opremil s šaljivo risbico, na kateri državni uradnik, oblečen v frak in cilinder, na krsto s slovenskim umetnikom polaga venec z napisom »Zadnji pozdrav – hvaležni slovenski narod«, iz krste pa moli roka pokojnega umetnika z visokim računom. V drugi prošnji s sarkazmom piše, da je v svoji ubožni situaciji z eno nogo na Studencu (psihiatrična bolnica), z drugo pa pri sv. Križu (ljubljansko pokopališče na Žalah).

V zapuščini Frana Vesela, amaterskega fotografa in zasebnega zbiralca arhivalij slovenskih ustvarjalcev, je ohranjenega veliko gradiva, povezanega s slikarjevim življenjem in delom. Vesel je z entuziazmom spremljal dogajanje v umetnosti svojega časa in je večino slikarjev, književnikov, gledališčnikov in drugih prijateljev muz tudi osebno poznal ter mnoge od njih tudi fotografsko portretiral. Z nepopustljivo vztrajnostjo (zaradi katere se ga je oprijel vzdevek Morivc) je skoraj brez finančnih sredstev ustvaril čudovito zbirko likovnih del, rokopisov in zbrane dokumentacije o kulturnem dogajanju v Ljubljani in širše v obdobju, ki je segalo od približno leta 1900 do njegove smrti v letu 1944. Svoje zbirke in obsežni arhiv, ki še vedno pomeni zakladnico zgodovinskih virov za kulturno zgodovino tega obdobja, je v oporoki zapustil slovenskemu narodu. Po koncu druge svetovne vojne so postale najprej del Federalnega zbirnega centra (FZC), kasneje pa so umetnine in drugo gradivo glede na vsebino razdelili med ustrezne muzejske institucije po Ljubljani. Arhiv je tako danes v Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice.

Posebej močno in iskreno prijateljstvo je Vesela povezovalo ravno s Smrekarjem, saj je v njegovi odsotnosti med prvo svetovno vojno predano urejal njegove finančne zadeve in skrbel tudi za eventualno prodajo njegovih del. V Smrekarjevem arhivu najdemo kopico zanimivega gradiva in drobcev iz njegovega intenzivnega življenja, od policijskih glob zaradi neprimernega obnašanja v javnosti, dokumentacije o njegovi vojaški avanturi, finančne in zdravstvene dokumentacije pa vse do sodnega spisa o umetnikovi tragični smrti in oporoki. Tu je tudi nekaj manjših, manj pomembnih risarskih del, ki verjetno niso bila tako zanimiva za druge muzejske institucije, kamor so predali zbrano zapuščino po Veselovi smrti. Zelo dragocena je Smrekarjeva korespondenca, ki priča o njegovih stikih in umetniških aspiracijah.

“Atelje Hinka Smrekarja”, foto Fran Vesel

Po materini smrti se je moral Smrekar izseliti iz skupnega stanovanja na Celovški cesti. Kot vsak umetnik si je želel prostor, kjer bi lahko ustvarjal v svojem lastnem ritmu in v miru. Njegov arhiv vsebuje zanimivo gradivo, ki skupaj z varčevalnimi bančnimi in zadružnimi knjižicami priča o poteku in nastanku gradnje. Listanje po tem arhivu je v svojem bistvu tragikomično in zelo nazorno priča o premoženjskem stanju in finančni zmožnosti sodobnega umetnika. Obstaja več idejnih načrtov za Smrekarjevo bivališče, ki jih je v letih 1925/26 pripravil in podpisal »stavbeni tehnik« Josip Jenko. Trije združujejo atelje in bivalne prostore v eni samostojni hiši, eden pa predvideva dve ločeni stavbi. Iz teh sanjskih, že v konceptu nerealnih načrtov o urejenem meščanskem življenju v podkleteni enonadstropni hiši z vrtom v predmestju, ki jih s pičlimi dohodki kljub varčevanju seveda ni mogel uresničiti, je nazadnje nastala majhna stavba z enim samim prostorom. Fotografija najbolje prikaže resnično podobo skromne neometane hišice v Aleševčevi ulici 38 v Šiški, blizu Plečnikove cerkve sv. Jožefa, ki so jo nedaleč od stanovanja, kjer je dotlej živel, takrat ravno začeli zidati. V skladu s svojim humorjem jo je sarkastično, a tudi z ljubeznijo do lastnega doma in zatočišča imenoval Vila Kurnik. Kasneje je hišico malo prezidal in povečal, tako da sta nastali dve sobi. Prostor je uporabljal za atelje, kjer je ustvarjal, hkrati pa je v času pred drugo svetovno vojno tam ustanovil risarsko šolo, ki jo je obiskovalo nekaj učencev.

Samosvoj, svobodoljuben, kritičen ter brez predsodkov in strahu je ostal tudi na začetku druge svetovne vojne, med italijansko zasedbo. Na umetniški razstavi pri Obersnelu maja 1942 so mu okupatorji zasegli tri dela. Med racijo 29. septembra 1942 so italijanski vojaki pri njem našli ilegalni vestnik OF in ga že čez dva dni kot talca ustrelili v Gramozni jami. Danes spada med slovenske likovne klasike.

Napisal: Marjan Rupert

Slike: arhiv NUK

Objavljeno v Outsider#18

Mailchimp brez napisa
  • Celoletna naročnina

    25.00€
    Izberite možnosti
PrevPrejšnjiAA nanotourism: Letna rezidenca Dunajskih dečkov
NaslednjiNepremičninski davek pod drobnogledomNext
Povezani članki
Loading...
IntervjuKulturaOblikovanjeOsebnostiOutsiderji

Dan Adlešič: Oplemenitenje fizičnega in nove percepcije realnosti

7 februarja, 2022
GalerijeUmetnost

Galerija Hest: Pomembni sta tako dostopnost kot kakovost umetniških del

10 avgusta, 2020
arhitektkeKultura

Mateja Medvedič, scenografka: Prostori na filmu so nosilci emocij

15 februarja, 2022
KulturaOUTSIDER

Shin Sato, Robert Dolinar: MOČNIK ZA BUDO

22 aprila, 2019
arhitektkekolumneKultura

»Mlade smo in žive«

23 februarja, 2021
ArhitekturaKultura

Odsotna umetnost

2 julija, 2015
ArhitekturaKultura

Galerija “R – Space”

28 novembra, 2017
Umetnost

ROJSTVO FANTASTIKE: FRANCE MIHELIČ

5 novembra, 2015
1 2 … 21
Soseska Novo Brdo, Dekleva Gregorič arhitekti ▪️ F…
Soseska Novo Brdo, Dekleva Gregorič arhitekti ▪️ F…
Nova Galerija in Kazemate, Wiener Neustadt Investi…
Nova Galerija in Kazemate, Wiener Neustadt Investi…
Cukrarna 🖤
Cukrarna 🖤
Wabi sabi dom, prenova murgelske hiše Avtor projek…
Wabi sabi dom, prenova murgelske hiše Avtor projek…
Ker … nedelja! 👌
Ker … nedelja! 👌
Trafika na Trafiki. 🤍
Trafika na Trafiki. 🤍

Revija Outsider

Revija Outsider je prejela Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture. Kot piše v utemeljitvi, sta revija in spletni portal Outsider nov slovenski medij o kulturi in družbi, ki si prizadeva za poznavalski in hkrati distanciran pogled na prostor. Ekipa arhitektov, ki skrbi za njen obstoj, je nagrajena za inovativnost pri širjenju zavedanja o arhitekturi in prostoru v kontekstu širše kulture in širše javnosti ter za vztrajnost na vsebinski in finančni neodvisnosti.

Z DONACIJO OMOGOČATE OBSTOJ SPLETNE STRANI REVIJE OUTSIDER

Envelope Facebook Instagram Twitter
Mailchimp brez napisa
  • 2021 Outsider
  • Z.O.P. – zavod za oblikovanje prostora
  • Ulica aktivistov 6
  • 1000 Ljubljana
  • SI 71800026
We use cookies on our website to give you the most relevant experience by remembering your preferences and repeat visits. By clicking “Accept All”, you consent to the use of ALL the cookies. However, you may visit "Cookie Settings" to provide a controlled consent.
Cookie SettingsAccept All
Manage consent

Privacy Overview

This website uses cookies to improve your experience while you navigate through the website. Out of these, the cookies that are categorized as necessary are stored on your browser as they are essential for the working of basic functionalities of the website. We also use third-party cookies that help us analyze and understand how you use this website. These cookies will be stored in your browser only with your consent. You also have the option to opt-out of these cookies. But opting out of some of these cookies may affect your browsing experience.

Necessary
Vedno omogočeno
Necessary cookies are absolutely essential for the website to function properly. These cookies ensure basic functionalities and security features of the website, anonymously.
PiškotekTrajanjeOpis
_abck1 yearThis cookie is used to detect and defend when a client attempt to replay a cookie.This cookie manages the interaction with online bots and takes the appropriate actions.
bm_sz4 hoursThis cookie is set by the provider Akamai Bot Manager. This cookie is used to manage the interaction with the online bots. It also helps in fraud preventions
cookielawinfo-checkbox-advertisement1 yearSet by the GDPR Cookie Consent plugin, this cookie is used to record the user consent for the cookies in the "Advertisement" category .
cookielawinfo-checkbox-analytics11 monthsThis cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics".
cookielawinfo-checkbox-functional11 monthsThe cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional".
cookielawinfo-checkbox-necessary11 monthsThis cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary".
cookielawinfo-checkbox-others11 monthsThis cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other.
cookielawinfo-checkbox-performance11 monthsThis cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance".
elementorneverThis cookie is used by the website's WordPress theme. It allows the website owner to implement or change the website's content in real-time.
PH_HPXY_CHECKsessionThis cookie is used to save the information about the current session.
PHPSESSIDsessionThis cookie is native to PHP applications. The cookie is used to store and identify a users' unique session ID for the purpose of managing user session on the website. The cookie is a session cookies and is deleted when all the browser windows are closed.
ts3 yearsPayPal sets this cookie to enable secure transactions through PayPal.
ts_c3 yearsThis cookie is provided by PayPal when a website is in association with PayPal payment function. This cookie is used to make safe payment through PayPal.
viewed_cookie_policy11 monthsThe cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data.
Functional
Functional cookies help to perform certain functionalities like sharing the content of the website on social media platforms, collect feedbacks, and other third-party features.
PiškotekTrajanjeOpis
akavpau_ppsdsessionThis cookie is provided by Paypal. The cookie is used in context with transactions on the website.
nsidsessionThis cookie is set by the provider PayPal. This cookie is used to enable the PayPal payment service in the website.
tsrce3 daysThis cookie is set by the provider PayPal. This cookie is used to enable the PayPal payment service in the website.
x-pp-ssessionThis cookie is set by the provider PayPal. This cookie is used to process payments from the site.
Performance
Performance cookies are used to understand and analyze the key performance indexes of the website which helps in delivering a better user experience for the visitors.
Analytics
Analytical cookies are used to understand how visitors interact with the website. These cookies help provide information on metrics the number of visitors, bounce rate, traffic source, etc.
PiškotekTrajanjeOpis
CONSENT16 years 2 months 13 days 15 hoursYouTube sets this cookie via embedded youtube-videos and registers anonymous statistical data.
Advertisement
Advertisement cookies are used to provide visitors with relevant ads and marketing campaigns. These cookies track visitors across websites and collect information to provide customized ads.
PiškotekTrajanjeOpis
IDE1 year 24 daysGoogle DoubleClick IDE cookies are used to store information about how the user uses the website to present them with relevant ads and according to the user profile.
test_cookie15 minutesThe test_cookie is set by doubleclick.net and is used to determine if the user's browser supports cookies.
VISITOR_INFO1_LIVE5 months 27 daysA cookie set by YouTube to measure bandwidth that determines whether the user gets the new or old player interface.
YSCsessionYSC cookie is set by Youtube and is used to track the views of embedded videos on Youtube pages.
yt-remote-connected-devicesneverYouTube sets this cookie to store the video preferences of the user using embedded YouTube video.
yt-remote-device-idneverYouTube sets this cookie to store the video preferences of the user using embedded YouTube video.
yt.innertube::nextIdneverThis cookie, set by YouTube, registers a unique ID to store data on what videos from YouTube the user has seen.
yt.innertube::requestsneverThis cookie, set by YouTube, registers a unique ID to store data on what videos from YouTube the user has seen.
Others
Other uncategorized cookies are those that are being analyzed and have not been classified into a category as yet.
PiškotekTrajanjeOpis
enforce_policy1 yearNo description available.
KHcl0EuY7AKSMgfvHl7J5E7hPtK20 yearsNo description available.
LANG9 hoursNo description
sc_f5 yearsNo description available.
x-cdnsessionNo description available.
SAVE & ACCEPT
Powered by CookieYes Logo