*»Do ordinary things extraordinarily well.«
Ni bilo prvič, da sem iz ust najbolj znanega avstralskega arhitekta in Pritzkerjevega nagrajenca Glenna Murcutta slišal te besede. Verjamem, da tudi ne zadnjič. A ne glede na to se me vedno znova izredno globoko dotaknejo. Koliko resnice se skriva v tem preprostem stavku. Koliko modrosti. Kako preprosta je v resnici formula za uspeh v tem norem, samega sebe prehitevajočem svetu, kjer si želi uspeti – pa naj si pod tem predstavlja karkoli že – praktično vsakdo. A kjer jih to doseže le peščica.
Trilogija predavanj s skupnim naslovom RCR – Dream and Nature, ki se je letos pojavila na programu kot eden spremljevalnih dogodkov ob odprtju šestnajstega arhitekturnega bienala v Benetkah, je nedvomno obetala veliko zanimivega. Ne samo da je bila bolj ali manj neposredno povezana z znanim katalonskim arhitekturnim birojem (RCR), tudi naslov in napovedane teme so pritegnili mojo pozornost. Obetala se je tudi zanimiva zasedba govorcev: poleg članov že omenjenega biroja RCR še svetovno znani arhitekturni kritik Juhani Pallasmaa – avtor knjige Misleča roka, arhitekturni zgodovinar, kritik, slikar in fotograf William J. R. Curtis ter legendarni avstralski arhitekt Glenn Murcutt.
Moderiranje pogovora treh uglednih gospodov je zelo kompetentno prevzela Estel Ortega, sicer profesorica na šoli za arhitekturo v Barceloni in arhitektka v studiu 15515 arquitectura.
Smer, v katero namerava peljati diskusijo, je jasno nakazala že s prvim vprašanjem, ki je gospode takoj vrglo v »višje obrate«. Dejstvo, da smo bili v Benetkah, obdani s stoletji zgodovine in arhitekture, je izkoristila za to, da jih je najprej pobarala po njihovih arhitekturnih in prostorskih vrednotah.
Zelo doživete izjave panelistov so se, po pričakovanjih, pretežno osredotočale na pomen obravnave prostora. V zvezi s tem me je resno vznemirila izjava: »Kadar izhajate iz oblike, že kričite na okoliško naravo.« Sam pri sebi se s to trditvijo nikakor nisem mogel identificirati. Pri svojem delu namreč skoraj vedno izhajam iz oblike prav z nasprotnim namenom – da bi bili objekti kar najbolj skladno umeščeni v prostor. In to velja, najsi gre za urbano tkivo ali za povsem naravno okolje. Na srečo je bilo iz konteksta nadaljnje razprave razumeti, da se kritika nanaša predvsem na forme, ki so same sebi namen.
Glede na to, da se je celotni dogodek vrtel okrog lanskih prejemnikov Pritzkerjeve nagrade – katalonskega biroja RCR Arquitectes – ni bilo presenetljivo, da je bilo naslednje vprašanje namenjeno pomenu te nagrade in vplivu, ki jo prejem takšne nagrade prinese s seboj.
Kljub množici različnih arhitekturnih nagrad Pritzkerjevo priznanje nedvomno ohranja mesto najprestižnejše med njimi. K temu nedvomno prispeva dejstvo, da podelijo le eno letno, pa tudi skrbno izbrana žirija, ki izredno natančno opravi svoje delo – ocenitev kandidatov in njihovega opusa. V zadnjih letih se je v selekciji zgodil opazen premik, saj so med prejemniki nagrade globalne arhitekturne zvezdnike zamenjali bolj lokalno delujoči arhitekti in arhitekturni biroji. Njihov prispevek k arhitekturi nedvomno ni nič manjši. Se pa s tem globalno širi zavest o dobrih lokalnih praksah, zato sam osebno to doživljam kot izredno pozitiven premik. Glenn Murcutt sam, ki v praksi dela izključno v Avstraliji, je eden prvih nagrajencev tega tipa. Zato ni naključje, da je ta premik iz globalnega v lokalno še posebej opazen, odkar je prevzel predsedovanje žiriji.
Kot edini Pritzkerjev nagrajenec na omenjenem panelu je lahko Glenn Murcutt iz prve roke potrdil, da prejem te nagrade pomeni tudi veliko spremembo v življenju, ki jo prineseta prepoznavnost in slava. S prepoznavnostjo pride vplivnost. Slednja je po eni strani priložnost, da jo izkoristimo za širjenje pozitivnih vrednot. Po drugi pa lahko hitro vodi v prevzetnost. Morda bi vse te njegove visokoleteče besede lahko izzvenele kot prazne floskule, če ne bi sam ob tem izžareval iskrenosti, ki lahko pride le iz tega, da dejansko tudi živi to, kar govori. Žar, ki ga vsem obrazom, ki me v tem povolilnem času gledajo z obcestnih plakatov, tako zelo manjka.
Tematika se je nato preselila na sam arhitekturni bienale. Tu me je s svojo uvodno izjavo prijetno presenetil Curtis, ki je izpostavil, da se razstave v zadnjem času morda preveč premikajo v smer abstraktnega in ne ponujajo več pregleda svetovnega arhitekturnega dogajanja. Temu sta bolj ali manj pritrdila tudi ostala dva udeleženca omizja. Vseeno pa bienale ostaja pomemben dogodek za promocijo arhitekture, predavanja, izmenjavo mnenj in prijetna neformalna druženja, ki ga spremljajo.
V popolnoma polni dvoranici centra Katalonija v Benetkah je bilo tudi izredno veliko mladih. Zato je na zelo plodna tla padla tudi zadnja tema, v okviru katere je Estel govorce pobarala o njihovem sporočilu zanje. Arhitektura je nedvomno pomembna s številnih vidikov. Vseeno pa moram sam pri sebi še razmisliti, ali se strinjam z izjavo, da je »arhitektura ultimativno dostojanstvo človeka«. Se pa nedvomno zelo strinjam z njihovim sporočilom, da arhitekti skozi svoje ustvarjanje in delovanje nosimo veliko odgovornost do okolja in družbe kot celote. »Vedno imam tremo, ko se lotim novega projekta,« je Glenn Murcutt poudaril zavedanje te odgovornosti. Kot profesor in mentor se je dotaknil tudi pomena razvoja prostorske predstave pri študentih in jih spodbudil, naj snovalni proces pripeljejo čim dlje skozi skice, ročne risbe in modele.
Dogodek je lepo zaokrožil spodbudni citat, naveden v uvodu. Sam se ga, v nekoliko razširjeni različici, jasno spomnim že izpred let, ko sem se udeležil dogodka Glenn Murcutt Masterclass. Kot mi je povedal sam, misel izvira od njegovega očeta.
Stavek, ki ne velja samo za arhitekturo, temveč za vsa področja našega delovanja.
Stavek, ki ima moč spreminjati svet:
» Samo redkokdaj se pojavi priložnost za izjemne stvari. Zato moramo delati navadne stvari izjemno dobro.«
Napisal: Matej Gašperič
*»Not many of us will have an opportunity to do extraordinary things. That is why we must do ordinary things extraordinarily well.«