Pred kratkim smo objavili prispevek o neuresničenem natečajnem projektu Arhitektov Počivašek Petranovič za večstanovanjski objekt na Erjavčevi v Ljubljani. Ta prispevek me je spodbudil, da kljub enoletni distanci, zapišem pomisleke glede urbanističnih podlog natečaja, ki so po mojem mnenju slabe, kvarijo Ravnikarjevo monumentalno os Trga republike in kažejo na sistemsko nedelovanje urbanizma.

Skoraj že pozabljeno dejstvo je, da so med gradnjo kompleksa dveh Ravnikarjevih stolpnic (TR3) in Cankarjevega doma, porušili medvojno meščansko vilo Bahovec arhitekta Jožeta Mesarja. Razpoznavna in edinstvena lastnost razkošne modernistične vile je bila breza, ki jo je arhitekt ohranil in pustil rasti skozi veličastni vhodni nadstrešek. (O zgodovini vile lahko preberete tukaj.) Razlog zakaj  so vilo leta 1983 skupaj z brezo podrli ni povsem znan. Na mestu rušenja že 38 let zeva praznina, ki je preraščena s travo. Od vile se je ohranil le nizek zidec ograje.

Vila Bahovec ob Erjavčevi cesti, Vir:Zupančič, Bogo. Usode ljubljanskih stavb in ljudi 1‐24. Ljubljana, 2005

Edini kolikor toliko logičen razlog, da je bila vila porušena, bi bil, da ni bila v skladu z monumentalnostjo nove urbane poteze. Vila je stala na nepravem mestu Ravnikarjeve urbanistične misli. Ležala je, kot je razvidno iz historičnih fotografij, ravno v središču monumentalne osi. In to je tudi edini kolikor toliko logični razlog, da do danes na tem mestu ni bilo zgrajenega nič drugega. Z vrsto dreves, so namreč ustvarili ustrezno horizontalno zeleno kuliso med monumentalnima stolpnicama.

Vila Bahovec v času izgradnje Trga republike, Vir: Ljubljana nekoč

Denacionalizacijski postopek je zemljišče vrnil dedičem, ki so se odločili, da ga pozidajo (s čimer ni nič narobe). Naročili in izpeljali so odprt natečaj preko zbornice za arhitekturo (ki je bil po mojem mnenju zelo dobro organiziran in ponudil kar nekaj odličnih rešitev). Kot podlago pa so upoštevali veljavne urbanistične podlage, ki pa se mi zdijo problematične in predvsem nepremišljene in nekakovostne.

Namreč novogradnja je dovoljena na mestu, kjer je stala prvotna vila. Dovoljen je sicer večji tlorisni gabarit, ampak na istem mestu. Zakaj ravno tam, če je bila pa prvotna vila porušena ravno zato, ker je stala v zaključku nove državniške osi? Je to pravi odgovor, da bo na mestu kjer je stala vila, stal pač nov vila blok? Ali ni naloga urbanistov, da pripravijo podloge, kako naj se mesto smiselno in učinkovito razvija? Argumentirati pozicijo novogradnje na nekem mestu samo zato, ker je prej tam nekaj stalo, je nekonstruktivno in nekreativno stališče. To še posebej pride do izraza ob dejstvu, da je na sosednji parceli (tudi v lasti dedičev lekarnarja Bahovca) prepovedano graditi, zato, ker tam tudi prej ničesar ni bilo. (V posmeh takšnemu »urbanističnemu načrtovanju« le kak meter pod zemljo ležijo zidovi rimske Emone, ki je bila bolj gosto pozidana kot današnja Ljubljana). Če takšnih nerazumnih omejitev in urbanističnih izhodišč ne bi bilo, bi bil lahko enak vila blok veliko bolj smiselno in učinkovito umeščen v prostor. Že če bi stal pravokotni na sedaj predvideno smer, z daljšo stranico ob Erjavčevi, s tem ne bi več konkuriral monumentalnosti Ravnikarjevih stolpnic, ampak bi smiselno tvoril sodoben horizontalen paspartu tej potezi.

Podobno malenkostno razmišljanje, kot pri urbanizmu, je v tem primeru prisotno tudi pri spomeniško varstvenih smernicah: nizek ograjni zidec nekdanje vile so zaščitili kot kulturno dediščino. Ta zidec po mojem nima nikakršne historične vrednosti, oviral bo gradnjo in si v naprej podredil novo uporabo prostora.

Sodobni slovenski urbanizem temelji na velikem številu predpisov in prepovedi. Prostor obravnava birokratsko. Prostorski dokumenti želijo v naprej vse določiti, kar pomeni v praksi iskanje slabih kompromisov znotraj nesmiselnih določil. Ne razvija vizij, ampak reagira arbitrarno. V primeru Erjavčeve je glede prostora zdaj za naslednjih nekaj stoletij odločeno. Ampak v bližini se nahaja še kar nekaj izjemnih lokacij, ki že dolgo časa samevajo. Nekoč se bo pojavil nekdo, ki bo na njih želel nekaj zgraditi. Če urbanizem ne bo ponudil dobrih in v naprej premišljenih smernic, bodo rešitve bistveno slabše, kot bi lahko bile.

  1. nagrada: Matej Vozlič, Vesna Vozlič Košir, Mihaela Kastelic, Lena Vozlič, Luka Vozlič

2. nagrada: Mihael Dešman, Eva Fišer Berlot, Vlatka Ljubanović, Katarina Pirkmajer Dešman, Maja Cvelbar, Žiga Erjavec

Priznanje: Ravnikar Potokar arhitekturni biro d.o.o., Rober Potokar, Sabina Colnar, Mina Gutović, Jernej Borko, Ajdin Bajrović

Priznanje: mag. Peter Gabrijelčič, Tomaž Ebenšpanger, Boštjan Gabrijelčič, Ivan Zuliani, Aleš Gabrijelčič

Matevž Granda

Umor v Ediseli

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja