Aktualne debate o Rogu odpirajo vrsto pomembnih vprašanj o mejah pravne države, o svobodi, o lastnini in tudi o tem kako načrtovati in oblikovati prostore kulture. Odpira tudi pomembna vprašanja o kulturnih politikah: čemu služijo javne subvencije v kulturo, kako graditi javne kulturne institucije in kje je meja med javnim in zasebnim.
Preko live-stream prenosov sem v torek zjutraj (19.1) spremljal dogajanje pred tovarno Rog. Po letih zatišja in sodnih postopkov je zdaj Rog spet na prvih straneh časopisov in spletnih portalov. Spor med začasnimi uporabniki Roga in občino traja že dolgo, je kompleksen in nikakor ni enoznačen. Več poizkusov, da bi odnos pravno uredili, je bilo zamujenih. Prizori, ki smo jih spremljali v torek, so se zgodili brez napovedi, a ne povsem nepričakovano. Za celostno sliko pa je, poleg sočutja do žrtev, treba upoštevati tudi bolj neprijetna dejstva.
Začasni uporabniki tovarne Rog v situaciji, ki je nastala, v pravnem smislu nimajo prav. Prepričanje o tem, da je samonikla umetniška, kulturna in politična dejavnost (avtonomija, neformalnost, alternativna kultura, horizontalno politično organiziranje) legitimen razlog za uveljavljanje kakršne koli lastninske pravice, ni v skladu z zakoni. S temi besedami namreč na spletni strani Avtonomna cona Rog utemeljujejo svojo uporabo teh prostorov. In ker ima občina prav (v pravnem smislu), kar je dokazala na sodišču, je v torek 19.1. z varnostniki in policijo prevzela nadzor nad nekdanjo tovarno Rog.
Razumem jezo tistih, katerih osebna lastnina je ostala na drugi strani ograje, zavarovane z oboroženimi policisti. A razumem tudi ukrep drugega, ki ima lastninsko pravico do objektov, a z njimi ne more upravljati, ker si jih prilašča nekdo drug.
Akcija se je zgodila v najbolj hladnih dneh januarja. Zima je povsem neprimeren čas, kot zdaj poudarjajo mnogi, da koga postaviš na cesto. A tudi poleti 2016 je bil neprimeren čas. Za tistega, ki izgubi privilegije, ki jih razume kot samoumevne, je kateri koli čas neprimeren.
Pri celotnem sporu se mi zdi največja škoda v tem, da se začasni uporabniki Roga in občina v vseh preteklih letih dogovarjanja niso uspeli uskladiti na način, ki bi bil za obe strani koristen. Začasno delovanje avtonomne cone je izpostavilo pomemben problem Ljubljane in sicer, da drastično primanjkuje prostorov za ustvarjalce. A če bi svoje delovanje postavili na legalne temelje, bi se morda takšni prostori že leta 2016 začeli graditi prav v Rogu in bi poleg tega, da bi bila njihova uporaba legalna, zdaj imeli tudi vso urejeno infrastrukturo. Vztrajanje na svojih bregovih dolgoročno ne koristi nobeni strani.
Pravna država je temelj normalnega delovanja družbe. Dosedanje delovanje in lastninske zahteve začasnih uporabnikov Roga niso v skladu s pravno državo. Če tudi lahko sočustvujem s posamezniki, ki so veliko dobrega in pomembnega storili v sklopu avtonomne cone, ne moremo zagovarjati njihovega prav, če ni legalno, in če so zadnjih pet let sodišča to dokazovala.
Ob vseh debatah, ki trenutno potekajo o Rogu, pa je prav ta o prihodnosti Roga popolnoma prezrta. Občina ima pripravljen načrt za prenovo Roga. Za to ima rezervirana tudi finančna sredstva. Glavna stavba tovarne Rog, ki je kulturna dediščina in je nima nihče namena porušiti (kot si lahko kdo morda napačno predstavlja iz aktualnih naslovov člankov), je tako dotrajana, da je njena obnova nujna, če želimo, da stavbo uporabljajo tudi naslednje generacije.
Pred leti je Občina pričela s programom RogLab in z njim preizkušala programe, ki so načrtovani za prenovljeni Rog. RogLab uspešno deluje že nekaj let in je odprt vsej javnosti. Pozitivni rezultati in mednarodne nagrade, ki so jih ustvarjalci RogLab prejeli, tudi dokazujejo, da ima ta prostor velik kulturni potencial.
Rog pa poleg zgoraj naštetih vprašanj ponuja možnost razmisleka še o enem vprašanju: kako vzpostaviti konstruktiven in spoštljiv dialog v naši družbi? Najbrž se nekaj bralcev tega zapisa z mano ne strinja. To se mi zdi normalno in vesel bom, če kdo odpre nov pogled na stvar. Vesel bom tudi obratno, če bo kdo v njem razpoznal kakšen smiseln argument. Kdor pa bo svoje nestrinjanje označil z »janšizmom«, »fašizmom« in diskreditacijami, ta je daleč od kulturnega dialoga. Takšno ustvarjanje pritiska ni vrednota svobodne družbe.
Napisal: Matevž Granda
