Aktualne debate o Rogu odpirajo vrsto pomembnih vprašanj o mejah pravne države, o svobodi, o lastnini in tudi o tem kako načrtovati in oblikovati prostore kulture. Odpira tudi pomembna vprašanja o kulturnih politikah: čemu služijo javne subvencije v kulturo, kako graditi javne kulturne institucije in kje je meja med javnim in zasebnim.

Preko live-stream prenosov sem v torek zjutraj (19.1) spremljal dogajanje pred tovarno Rog. Po letih zatišja in sodnih postopkov je zdaj Rog spet na prvih straneh časopisov in spletnih portalov. Spor med začasnimi uporabniki Roga in občino traja že dolgo, je kompleksen in nikakor ni enoznačen. Več poizkusov, da bi odnos pravno uredili, je bilo zamujenih. Prizori, ki smo jih spremljali v torek, so se zgodili brez napovedi, a ne povsem nepričakovano. Za celostno sliko pa je, poleg sočutja do žrtev, treba upoštevati tudi bolj neprijetna dejstva.

Začasni uporabniki tovarne Rog v situaciji, ki je nastala, v pravnem smislu nimajo prav. Prepričanje o tem, da je samonikla umetniška, kulturna in politična dejavnost (avtonomija, neformalnost, alternativna kultura, horizontalno politično organiziranje) legitimen razlog za uveljavljanje kakršne koli lastninske pravice, ni v skladu z zakoni. S temi besedami namreč na spletni strani Avtonomna cona Rog utemeljujejo svojo uporabo teh prostorov. In ker ima občina prav (v pravnem smislu), kar je dokazala na sodišču, je v torek 19.1. z varnostniki in policijo prevzela nadzor nad nekdanjo tovarno Rog.

Razumem jezo tistih, katerih osebna lastnina je ostala na drugi strani ograje, zavarovane z oboroženimi policisti. A razumem tudi ukrep drugega, ki ima lastninsko pravico do objektov, a z njimi ne more upravljati, ker si jih prilašča nekdo drug.

Akcija se je zgodila v najbolj hladnih dneh januarja. Zima je povsem neprimeren čas, kot zdaj poudarjajo mnogi, da koga postaviš na cesto. A tudi poleti 2016 je bil neprimeren čas. Za tistega, ki izgubi privilegije, ki jih razume kot samoumevne, je kateri koli čas neprimeren.

Pri celotnem sporu se mi zdi največja škoda v tem, da se začasni uporabniki Roga in občina v vseh preteklih letih dogovarjanja niso uspeli uskladiti na način, ki bi bil za obe strani koristen. Začasno delovanje avtonomne cone je izpostavilo pomemben problem Ljubljane in sicer, da drastično primanjkuje prostorov za ustvarjalce. A če bi svoje delovanje postavili na legalne temelje, bi se morda takšni prostori že leta 2016 začeli graditi prav v Rogu in bi poleg tega, da bi bila njihova uporaba legalna, zdaj imeli tudi vso urejeno infrastrukturo. Vztrajanje na svojih bregovih dolgoročno ne koristi nobeni strani.

Pravna država je temelj normalnega delovanja družbe. Dosedanje delovanje in lastninske zahteve začasnih uporabnikov Roga niso v skladu s pravno državo. Če tudi lahko sočustvujem s posamezniki, ki so veliko dobrega in pomembnega storili v sklopu avtonomne cone, ne moremo zagovarjati njihovega prav, če ni legalno, in če so zadnjih pet let sodišča to dokazovala.

Ob vseh debatah, ki trenutno potekajo o Rogu, pa je prav ta o prihodnosti Roga popolnoma prezrta. Občina ima pripravljen načrt za prenovo Roga. Za to ima rezervirana tudi finančna sredstva. Glavna stavba tovarne Rog, ki je kulturna dediščina in je nima nihče namena porušiti (kot si lahko kdo morda napačno predstavlja iz aktualnih naslovov člankov), je tako dotrajana, da je njena obnova nujna, če želimo, da stavbo uporabljajo tudi naslednje generacije.

Pred leti je Občina pričela s programom RogLab in z njim preizkušala programe, ki so načrtovani za prenovljeni Rog. RogLab uspešno deluje že nekaj let in je odprt vsej javnosti. Pozitivni rezultati in mednarodne nagrade, ki so jih ustvarjalci RogLab prejeli, tudi dokazujejo, da ima ta prostor velik kulturni potencial.

Rog pa poleg zgoraj naštetih vprašanj ponuja možnost razmisleka še o enem vprašanju: kako vzpostaviti konstruktiven in spoštljiv dialog v naši družbi? Najbrž se nekaj bralcev tega zapisa z mano ne strinja. To se mi zdi normalno in vesel bom, če kdo odpre nov pogled na stvar. Vesel bom tudi obratno, če bo kdo v njem razpoznal kakšen smiseln argument. Kdor pa bo svoje nestrinjanje označil z »janšizmom«, »fašizmom« in diskreditacijami, ta je daleč od kulturnega dialoga. Takšno ustvarjanje pritiska ni vrednota svobodne družbe.

Napisal: Matevž Granda

Celoletna naročnina

7 misli na “Matevž Granda: Kaj bo z Rogom?

  1. Hvala za tale zapis.
    Sem nepoznavalec situacije in nimam vnaprejšnjih predsodkov o Rogovcih; cenim njihovo humanitarno dejavnost, drugo žal slabše poznam. O etičnih standardih aktualne mestne oblasti imam pod drugi strani vse prej kot pozitivno mnenje. Zato me predstavljanje različnih vidikov te zgodbe in izmenjava stališč precej zanima. In sporočilo tega zapisa pozdravljam, ker se ne boji zavzeti stališča in se spet komu zameriti, si v očeh nekaterih “umazati rok” – saj to počne z odprtimi kartami in s povabilom k izmenjavi mnenj; skratka, k resnični dialoški drži. V tem je (žal) res nekaj izjemnega v našem prostoru. In zato je označiti tak zapis za “tragično ohol” … oholo samo na sebi. Pa se s tem ne izrekam do samih argumentov, ki jih navajajo kritični (in dobrodošli) odzivi na članek, saj jih kot opazovalec z veseljem vzamem na znanje in pretehtam. In kot je to bogatitev mojega pogleda na konkreten problem, tako je, verjamem, tak prostor izmenjave pridobitev za družbo kot tako.
    (Sicer pa končno članek z nekoliko razprave na tej strani, mislim, da si ta medij to zasluži.)

  2. Super napisano in se z Vašim mnenjem v celoti strinjam.

    Prostori so nevarni bivanje in ekološka katastrofa. Ni urejenih sanitarij, vode… Tako, da brez debate je tukaj potrebno nekaj narediti, da bo Rog za uporabnike bolj varen. Komu bi pa potem Rog pripadal je pa stvar debate – menim, da bi % površine lahko pripadal sedanjim uporabnikom in jih nebi iz debate izključila.

    Tako bi sedanji uporabniki lahko v svoja kulturna udejstvovanja, filozofiranja, dialoge, umetniko ustvarjanje vključili tudi preostalo skupnost : otroke, mladino, podobno misleče. In naredili nekaj za širše dobro… Zakaj nebi imeli tečajev skejtanja, žongliranja, okrogle mize, spoznavanja migrantov, mogoče celo likovnih delavnic. Trenutno stanje Rog-a je po mojem mnenju nevarno za takšen program. Jaz svojih otrok v te prostore res nebi spustila.

    Lahko bi sedanji uporabniki tako imeli še večji doprinos k skupnosti tako, da bi dejansko vključili še ostale na varen način v obliki delavnic. Tako meni deluje, da je njihovo delovanje bolj samo sebi namen in si prostor le prilaščajo…ker lahko.

    Poleg tega pa v temu mestu primanjkuje ateljejev, mini galerij, coworking prostorov – ki bi jih lahko uporabljali ljudje, ki delajo, plačujejo davke in jim manjka okolje za ustvarjanje, druženje, izmenjevanje idej (sama sem ena izmed takšnih). In ne vem zakaj nebi tudi tisti, ki delamo v umetnosti & kulturi nekaj imeli od tega. Dobesedno sredi mesta, centra razpada ogromen prostor…ki bi lahko ponudil ljubljančanom veliko več.

    Trenutno stanje meni izpade to bolj kot kakšno squaterstvo…in ne vidim širše koristi od trenutnega stanja in uporabnikov. Alternativna kultura seveda mora obstajati, ampak ali Metelkova mesto že ne predstavlja enega takšnega centra? Poleg tega nam pa manjka prostorov, ki jih je naštel avtor članka in sem jih tudi sama omenila…

    V glavnem, super napisano. Veliko nas tako razmišlja, pa ne upamo povedati na glas – ker potem izpademo neempatični, da smo brez posluha za alternativno kulturo etc.

  3. Ta članek je tragično ohol. V njem razumevanje situacije, ki je slabo in površno, kaže predvsem na eno – pomanjkanje empatije. Rogovci niso bili karkoli, ampak se je skvot tam začel organizirati leta 2006 – na pobudo občine. To, da je Rog v teh letih deloval tako kot je ni odraz trme Rogovcev, ampak je predvsem odraz tega, kako je v vseh teh letih s tem prostorom in s tistimi ljudmi ravnala občina. V mestu, ki se naglo gentrificira in v katerem izgubljajo možnost za delovanje in prebivanje mnoge dejavnosti in mnogi ljudje občina ni bila sposobna prepoznati pomena in vloge dejavnosti in ljudi, ki si prizadevajo zato, da je morda mogoče sobivati drugače – bolj pravično in bolj solidarno. Ne gre samo za Rog, za nek prostor, za nek skvot; gre za to, koliko možnosti dajemo drugačnemu in za to, kako znamo in zmoremo s tem najti skupen jezik.

  4. eno malenkost, ki pa je ključna, članek spregleda. Novi Rog se gradi za institucionalno kulturo, za vladno financirane ali vsaj vladi prijazne nevladniške pobude. stanovakci/ke starega Roga pa so predstavniki izključenih. Tako se je Outsider, izključeni, postavil na stran vključenih… Outsider nima več čistih rok.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja