Leta 1891 je slovenski zgodovinar, geograf in arheolog Simon Rutar v članku opisal izvor poimenovanja tedanje ljubljanske okolice, znane pod imenom Šiška. Ime izvira iz besede »hiška«, ali kot so to izgovarjali
na tem območju, »šiška«. Kot že samo ime pove, so ta prostor od nekdaj ključno zaznamovali preprosti objekti, ki jih še danes neločljivo povezujemo z najosnovnejšim načinom človeškega bivanja in razumemo kot arhetip arhitekture – hiše.

Hiša na Hotimirovi 11, v samem osrčju Šiške, je predstavnica tistega najosnovnejšega razumevanja pojma hiše; v njej si je domovanje ustvarilo več generacij družine Lisjak. Osrednji in najstarejši del hiše (v nadaljevanju šiške) je bil zgrajen po drugi svetovni vojni, in to je bila ena prvih šišk v naselju, namenjenem družinam železničarjev. Dvonadstropna šiška je postavljena na severovzhodni del zemljišča in tako definira ulični vogal bodočega naselja, obenem pa na severni strani določa vstop z ulice. Od tam lahko pot nadaljujemo na vrt ali s strani vstopimo v objekt. S skupnega stopnišča, ki je potisnjeno v jugozahodni vogal objekta, se vstopa v stanovanji, ki se raztezata po celotnem nadstropju. Severni del nadstropja zavzemajo tihi nočni prostori, na jugu gospodarijo dnevni in družabni. Šiško zaključuje klasična dvokapna streha, fasada pa je odeta v omet, ki spominja na surovo barvo bližnjih železniških tirov; oboje sta elementa, ki jo neločljivo povežeta z neposredno okolico Zgornje Šiške.

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_6621-900x600.jpg

Šiška je nekaj desetletij dostojno služila družini. Z novimi generacijami pa je prišel tudi nov način bivanja. K odločitvi za prizidek je prispeval val optimizma ob razpadu Jugoslavije in vzpostavitvi nove države, pa tudi denarni priliv iz denacionalizacijskih skladov.

Na jugu šiške so dodali vzdolžen volumen, ki skupaj s prvotnim v tlorisu spominja na črko L. V prvi fazi je poleg vkopane garaže in skupne kleti, ki služi kot skupni prostor in jo naseljujeta atelje in biljardnica, pritlično stanovanje dobilo razširjen dnevni prostor. Za zgraditev prizidka so žrtvovali velik del vrta, a ne zaman. Stanovanje, iz katerega je bilo prej vrt mogoče le opazovati, je prek verande z njim zdaj dobilo neposredno povezavo. Podaljšan dnevni prostor se proti jugu izteče na verando, ki nastopi kot posrednik med bivalnim delom in vrtom, vendar nam dostopa na vrt ne ponudi brez dramaturškega obrata. Kot pri vilah Mies van der Roheja nam rahlo privzdignjena najprej razkrije vzvišen, celosten pogled na vrt, do katerega se lahko nato spustimo po stopnicah, izmaknjenih na rob verande, in posamično odkrijemo dele, ki ga sestavljajo. Fasada prizidka ne poskuša zlagano posnemati fasade prvotnega objekta in ne izgubi lastne pojavnosti z nemogočim posnemanjem specifične barve osrednje šiške. Tako ponosno nosi navaden bel omet in se neprevzetno, a tudi nesramežljivo kaže kot dodatek šiške.

Druga faza je ponudila razširitev dnevnega prostora tudi preostalemu stanovanju. Ker pa je gradnja dolgotrajen proces, je med njo novopridobljeni optimizem že zamrl, in kot se spodobi za nov ekonomski sistem, je z njim nastopila kriza. Drugi prizidek je obstal kot konstrukcija, izveden je bil grob betonski okvir s polnilom iz industrijske opeke. Prizidka niso zgradili po prvotnem načrtu, a prav to mu daje njegove specifične lastnosti. V maniri priznanega arhitekturnega biroja Lacaton &Vassal služi kot izolacijski sloj stari šiški, prostor, ki v poletnih mesecih hladi stanovanje in ponuja razširitev dnevnemu prostoru. Na zunaj se pogovarja s preostalima. Če se prva fasada kontekstualno odziva na značaj okolice in druga v odnosu do nje s popolnoma navadnim, anonimnim belim ometom vzpostavlja samosvojo pojavnost, je tretja v svoji zunanjščini najbolj »iskrena«. Fasada, ki koketira s sodobnim arhitekturnim estetskim kanonom z grobimi vidnimi betonskimi vezmi in navadno gradbeno opeko, natančno govori o načinu gradnje in logiki same konstrukcije. Jasno je, kaj nosi in kaj je nošeno.

This image has an empty alt attribute; its file name is image-1-900x600.png

Zadnje dejanje v razvoju pomeni nadzidava prvotnega volumna šiške. Gre za sodobno parafrazo stanovanj v stari šiški; manjše sobe so zbrane na severnem obodu, dopolnjuje pa jih odprt, svetel in artikuliran dnevni prostor, ki se nastavlja soncu na južni strani. Mansardni volumen, v katerem najdemo še dve sobi, lebdi nad dnevnim prostorom in se konča na meji med kuhinjo in dnevnim prostorom, natančno nad pultom, ki navidezno ločuje kuhinjski del od dnevnega; slednji s tem pridobi vertikalni poudarek. Fasada nadzidka se vključi v dialog fasad prejšnjih zazidav. V skladu s svojo mladostjo zavzame najbolj radikalno držo. Finalni sloj zunanjščine sestavlja kar toplotna izolacija, ki nenavadni fasadni kolaž na neki način smiselno zaključi in dopolni razčlenitev običajne fasade.

Največja posebnost stanovanja pa je zagotovo velika južna terasa. Odprt zunanji prostor malce večjih dimenzij, kot jih ima stanovanje samo, se razprostira na strehi drugega prizidka. Terasa se deli na tri prekate, ki so po višini rahlo zamaknjeni, ravno toliko, da si vsak izmed njih zagotovi lastno svojstvenost. Glavni prostorski element prvega so stopnice, po katerih se iz stanovanja spustimo na teraso. Stopnice včasih igrajo vlogo tribune, predvsem ob deževnih dneh, saj jih ščiti napušč. Drugi, osrednji del zaznamujeta polkrožen balkon in zunanja sedežna garnitura, služi pa kot letna dnevna soba. Zadnjega pokriva streha in pomeni zatočišče pred neusmiljenimi poletnimi nevihtami in vročim soncem, v nasprotju s preostalima dvema pa je izrazito introvertiran. Prva dva ključno zaznamuje visok parapet, ki podčrta veličasten pogled točno pod oranžnimi strehami šišenskega naselja; med njimi se ponosno kaže zvonik Plečnikove cerkve, prek katerega pogled steče do Ljubljanskega gradu. Zdi se, kot da lahko na terasi začutimo mirno atmosfero bližnjega Rožnika, medtem ko nas v daljavi pozdravlja Krim, ki zaključuje zeleno kuliso Ljubljanskega barja.

Prostorsko kompozicijo terase v skoraj Le Corbusierovi maniri narekujejo ostanki gradbenega materiala, ki so navidezno naključno razporejeni ter zaradi svoje organske in dinamične kompozicije prevzemajo vlogo skulpture. Te nenavadne readymade skulpture v odnosu do stojala za sušenje perila, stolov in avokadovca včasih že skoraj spominjajo na kompozicijo kiparskega ateljeja in domovanja Constantina Brancusija ter brišejo mejo med prostorskim elementom in uporabnim predmetom.

Šiška na Hotimirovi 11 je materialni zapis zgodovine tega prostora in ljudi, ki ga naseljujejo. Lahko ji pripišemo neoporečno avtentičnost, saj zelo nazorno, brez olepšav in romantiziranja, kaže materialnost grajenega prostora, ki nas obdaja. Zdi se, kot da nam želi razložiti, kako je zgrajena, in pokazati, kaj vse se skriva pod običajno neizrazno in anonimno fasado. Gradbeni stiki odkrito pokažejo nasilno in grobo naravo gradnje in dozidave, na njih je vidno dejanje uničenja, ki je omogočilo stvaritev novega. Mnogoterost gradbenih stikov med njimi briše hierarhijo in vzpostavlja celotno šiško kot en detajl. Pravzaprav gre za kolaž samograditeljskega pragmatizma, arhitekturnega občutka, zadostitve bivanjskim potrebam in ekonomskih zmožnosti, ki morda nevede vzpostavlja lastni estetski kanon, predvsem pa ponižno govori o načinu bivanja in grajenja ter se tako skozi svojo navadnost vzpostavlja kot arhetip arhitekture – hiša.

Šiška na Hotimirovi 11 ni nič posebnega, lahko bi jo označili za primer samograditeljske katastrofe ali falirane naložbe, lahko bi celo rekli, da je grda. Ampak zakaj? Več ko izvem o arhitekturi, več ko poslušam profesorje na fakulteti, več ko preberem knjig, bolj ko študiram primere vrhunske arhitekture, več ko vrhunske arhitekture vidim v živo, bolj se mi zdi šiška na Hotimirovi 11 zanimiva. Vedno bolj jo vidim kot arhitekturni objekt, v katerem prepoznavam citate največjih mojstrov, in vedno bolj se vzpostavlja kot singularnost, ki govori o mnogoterosti.

Napisal: Blaž Šenica

Foto: Tine Lisjak

Prispevek je bil objavljen v Outsider #17.

Članek je nastal v okviru premeta Teorija in kritika arhitekture pod mentorstvom prof. ddr. Petre Čeferin

Omogočite ustvarjanje Outsiderja z naročilom tiskane revije – in pridobite odlično branje!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja