Ko sem se pred kratkim peljal po stari obalni magistrali od Izole do Portoroža, sem v Strunjanu opazil na novo prenovljeno hišo, ki je pritegnila mojo pozornost. Na žalost ne zaradi navdušenja. Intenzivna rumena barva hiše je opazna že od daleč. Motil sem se, da je obdobje kričečih fasad že mimo. Medijske akcije izpred nekaj let so omejile uporabo intenzivnih fasad, stroka je opozarjala na to problematiko in javnost se je zavedela, da je mogoče lastno individualnost izražati tudi drugače. Vendar očitno mavrični slog arhitekture še ni povsem mimo. V primeru hiše v Strunjanu se je združil še z drugim sodobnim stilom: neo(psevdo)barokom.

Sodobna arhitekturna teorija bi se najbrž strinjala, da to niso pravi arhitekturni slogi, ki bi jih umeščali v aktualne teoretske okvire, toda glede na količino zgrajenih tovrstnih stavb se bodo morali s tem soočati teoretiki v prihodnosti. Le kaj se je zgodilo z ljudsko arhitekturo v začetku 21. stoletja??

 

Pred prenovo (Google maps)

Neo(psevdo)baročni balkon brez izhoda po prenovi

Tehnologija je tako napredovala, da je mogoče vse. Imamo barve, ki so tako obstojne kot še nikoli v zgodovini. Imamo materiale, ki nam omogočajo varčne, trdne in udobne domove. Imamo orodja, ki zagotavljajo izvedbo praktično česarkoli. Kljub temu se ljudski okus vedno raje obrača v preteklost kot v prihodnost.

Iz zgornje izjave bi lahko kdo celo sklepal, da je naš čas naklonjen ohranjanju dediščine in da jo kljub tehnološkemu napredku cenimo in negujemo. Ne bi se mogel bolj zmotiti. Kdor ima namreč opravka z dediščino, ima opravka s problemi. V tej izjavi se omejujem na nepremično dediščino, ki jo sestavlja predvsem historična anonimna gradnja. In problemi, ki jih omenjam, se nanašajo na odnos lastnikov, investitorjev in arhitektov do službe spomeniškega varstva oz. Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS).

Ta odnos bi, če ga malo poenostavimo, moral biti takle: investitor oziroma arhitekt mora pred posegom v dediščino pridobiti projektne pogoje, v skladu z njimi izdelati projekt in zanj pridobiti soglasje. Gradnja bi morala biti seveda v skladu s tem soglasjem.

V praksi pa ni vedno tako. Pravzaprav je le redko tako. Ko arhitekt pridobi projektne pogoje, ugotovi, da ne more uresničiti nobene lastne izvirne vizije, ko pogoje prebere investitor, ugotovi, da ne more uresničiti lastnih sanj. Pogoji namreč, to lahko trdim iz lastnih izkušenj, zahtevajo vrnitev v preteklost. In skoraj nič drugega. Sobivanje starega z novim ni zaželeno. Najbolje bi bilo, če bi se tudi način življenja in uporabe objekta odvijal enako kot v preteklosti. Katerikoli že.

In tukaj pridemo že skoraj do jedra problema dediščine. Predstavljajte si, da ste vse življenje trdo delali in si končno zmogli kupiti staro hišo zase. Všeč vam je staro in radi imate lepe fotografije, po navadi iz Toskane ali Provanse (to sta tipični referenci lepe zgodovinske arhitekture). Najamete arhitekta, da bi uresničil vaš sen. Ko dobite projektne pogoje, ugotovite, da vaša hiša, čeprav je stara, ne ustreza vaši predstavi o stari arhitekturi. Spomeniško varstvo pa vam je izdalo pogoje, ki ta razkorak še povečujejo. Stvari vzamete v svoje roke. Mimo stroke (arhitekturne in spomeniškovarstvene) rešite problem. To je tržna niša za prodajalce betonske galanterije. Prefabricirani stebri, vogalni kamni, erte, balustri in še kakšna betonska Venera ali David bodo uresničili vaš sen.

Ugibam: morda je bil opisani proces podoben pri prenovi hiše v Strunjanu, ki je pred časom pritegnila mojo pozornost? Prenova, kakršna je, ne more ustrezati nobenim strokovnim standardom. O tem sem se pozanimal pri ZVKDS. Projektni pogoji so bili pridobljeni, soglasje ne. Že površno branje projektnih pogojev pa kaže na to, da – glede na zgrajeno – soglasje nikoli niti ne bi moglo biti izdano.

Sprašujem se: kakšna je sploh vloga zavoda pri varovanju dediščine?

Prišli smo do jedra problema (po moji osebni interpretaciji seveda). ZVKDS je, če pogledamo z distance, v osnovi represivni organ, ki pa je brez moči. Postavlja pogoje in prepovedi, katerih kršitev ne more sankcionirati. Zato lahko z dediščino vsak počne, karkoli hoče. In zato imamo pogosto lahko občutek, da je največja grožnja ohranjanju dediščine prav ZVKDS.

Rešitev problema po mojem ni v povečevanju sankcioniranja in represije. Obratno. Menim, da je večji potencial za uspešno varovanje dediščine v ozaveščanju in informiranju. Tisti, ki prenavlja istrsko hišo (ali gorenjsko, panonsko, štajersko, dolenjsko, baročno, renesančno, neogotsko ali modernistično), bi moral poznati principe in okoliščine, ki so izoblikovale arhitekturni izraz, in jih znati ceniti in ljubiti.

ZVKDS bi dobil večjo moč in vpliv, če bi namesto prepovedi in zapovedi ponujal tehnična znanja in navodila za razumevanje bistva dediščine in uspešno reševanje izvedbenih problemov. Prepričan sem, da bi se tako za prihodnost kakovostno ohranilo več kulturne dediščine.

Ko sem se za potrebe tega članka ustavil v Strunjanu in fotografiral hišo, sem srečal komunalnega delavca, ki je urejal zelenice v bližini. Približal se mi je. Z mano je namreč želel deliti svoje občudovanje nove rumene podobe hiše. »Ma kako je lepa.« In obstala sva pred njo. Vsak svojih misli. In seveda obstaja možnost, da se motim jaz.

Besedilo: Matevž Granda

Foto: Matevž Granda in Google maps

 

Celoletna naročnina