Katera napačna vprašanja je postavil natečaj za dozidavo Baragovega semenišča in katere napačne odgovore je ponudil

Jože Plečnik je eden od sedmih (!) arhitektov, katerih avtorski opus je vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Polega njega so še Le Corbusier, Wright, da Vinci, Barragán, Palladio in Gaudí. In Plečnik je v 30. letih prejšnjega stoletja med drugim urejal tudi območje Bežigrada. Največji objekt v tej ureditvi je bilo Baragovo semenišče, ki pa ni bilo nikoli dokončano. Del kompleksa, ki so ga v 30. letih zgradili, je le manjši del celote. Glavno, vhodno krilo kompleksa Baragovega semenišča ni bilo zgrajeno. Gradnjo je namreč prekinila druga svetovna vojna. Zgrajena pa je bila osrednja semeniška kapela, pod njo kinodvorana in tri četrtine krožnega volumna, ki bi v štirih etažah nudil sobe semeniščnikom.

Januarja letos (2023) je bil razpisan natečaj za dozidavo Baragovega semenišča za Bežigradom v Ljubljani. Natečaj je temeljil na izhodišču, da objekt ni bil nikoli dokončan in da je to priložnost za novo dozidavo, ki bi rešila prostorsko stisko Mladinskega gledališča. To je bilo ustanovljeno leta 1955 kot prvo profesionalno gledališče za otroke in mladino in od konca 50. let prejšnjega stoletja deluje v Plečnikovem objektu. Natečajna naloga pa je imela po mojem mnenju vsaj štiri problematična izhodiščna stališča.

Plečnikovo avtorstvo

Prva napačna navedba je bila, da naj bi se Plečnik odpovedal avtorstvu objekta. S tem je bilo natečajnikom sugerirano, da si lahko privoščijo malo več svobode in malo manj spoštovanja do obstoječe substance, kot če bi bilo avtorstvo v resnici Plečnikovo. Toda Plečnik se avtorstvu nikoli ni odpovedal in tudi vsi vpleteni so ves čas gradnje obravnavali Plečnika kot avtorja, edinega avtorja. Na to zmoto je opozoril dr. Peter Krečič 1. 3. 2023 v pismih bralcev v časopisu Delo (povezava). Res je sicer, da je bil arhitekt nad procesom gradnje razočaran, saj ga niso obveščali o poteku in se nanj niso obračali glede detajlov. Vsekakor pa je Plečnik oddal načrte in po teh načrtih se je gradilo.

V tem pogledu je Baragovo semenišče še posebej dragocen projekt. Znano je namreč, da je Plečnik veliko detajlov razvijal med gradnjo in da je stalno bdel nad izvedbo. To je bil eden glavnih argumentov proti posthumni izgradnji Mesarskega mostu, češ da izdelani načrti niso zadostna podlaga za njihovo uresničitev. Baragovo semenišče pa kaže, da se je lahko po Plečnikovih načrtih gradilo tudi brez njegove prisotnosti na gradbišču.

Prizidek

Druga vprašljiva dikcija programske naloge natečaja je v tem, da je nova dozidava v besedilu naloge večkrat opredeljena kot prizidek. Slovenija je polna prizidkov. Prizidkarska mentaliteta je tako razširjena, da si včasih skoraj težko zamislimo kaj na novo. In sodobni prizidki niso vedno najbolj spoštljivi do prvotnega objekta. Predvsem pa pri takšnih rešitvah pogosto nastane občutek prisilnega namesto spoštljivega sobivanja. In pri pregledu devetih prispelih rešitev za dozidavo Baragovega semenišča imam večinoma občutek, da je novemu prizidku Plečnikov objekt bolj kot ne v napoto, da bi bila večina prizidkov bolj samozavestnih, če bi bili samostojni, in da so ob Plečniku bolj kot ne prisilno. Po drugi strani pa, da je Plečnikov original večinoma prisiljen v nerazumljiv dialog s sodobno generično strukturo tipologije gledališča.

Neprimerna pričakovanja

To pa nas pripelje do tretjega spornega vidika natečaja. Obseg zahtevanih novih programov je bil povsem neproporcionalen z volumnom Baragovega semenišča. Tako se zdi, da je bilo izhodiščno vprašanje natečaja povsem napačno. Namesto da bi natečaj postavil vprašanje »Kako lahko spoštljivo dokončamo Plečnikov objekt in mu dodamo nov program?«, je postavil vprašanje »Kako stlačiti ogromno novo gledališče s tremi dvoranami v nov prizidek ob Plečnikov nedokončani objekt, ki tega programa nikoli ni predvideval?«. Ko sem sam kmalu po razpisu natečaja skušal na papirju umestiti novo veliko dvorano Mladinskega gledališča (eno od treh) v okvir Plečnikovega semenišča, sem žal hitro ugotovil, da ne bo šlo drugače, kot da se poruši Plečnikovo tlorisno logiko, oskruni spomeniško enkratnost objekta in preglasi originalen objekt s predimenzioniranim prizidkom. Razlika med boljšimi in slabšimi rešitvami natečaja je predvsem v tem, katera manj invazivno doda predimenzioniran program.

Zavajajoče ime

Četrti sporni vidik natečaja pa je v njegovem poimenovanju. Poimenovanje Baragovo semenišče je v današnjem kontekstu nekoliko zavajajoče. Ko je Plečnik risal načrte za stavbo, je bil v njej predviden program semenišča. To je zavod za slušatelje bogoslovja (SSKJ). Beseda etimološko izhaja iz latinske sēminārium, prvotno ‛sadilnica, kjer se iz semen vzgajajo mlade rastline’. Posvečeno bi bilo Frideriku Baragi (1797–1868), slovenskemu škofu in misijonarju med severnoameriškimi Indijanci. Urbanistično je Plečnik umestil Baragovo semenišče na začetek Linhartove ceste, ki bi se zaključila v osi propilej žalske nekropole. Ta os, ki ni bila nikoli uresničena, saj je bila Linhartova cesta kasneje zgrajena nekaj sto metrov severneje, kot je predvidel Plečnik, s čimer je bilo Baragovo semenišče za vedno amputirano, bi se tako začela s simboliko novega rojstva (kaljenja semen) in zaključila z mestom mrtvih. Če bi bila uresničena, bi bila na Unescovem seznamu vsaj tako pomembna kot kopenska emonska os in vodna os ob Ljubljanici.

Semenišča v objektu nikoli ni bilo. Po vojni so v stavbi začeli delovati Mladinsko gledališče, študentski dom in Pionirski dom. Paralela s semeniščem je pomenljiva. Nov program ni bil toliko drugačen od prvotno predvidenega, le da je bila vzgoja mladih pionirskih semen usmerjena v novo ideologijo namesto v religijo. Stavba je ostala nedokončana, potisnjena v ozadje, obkrožena s servisnimi prostori in delavnicami, med obsežnimi makadamskimi parkirišči in stihijo.

Le leto po smrti Jožeta Plečnika pa so zaradi organizacije VII. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije porušili bližnji cerkvi – srednjeveško sv. Krištofa in Plečnikovo dozidavo sv. Cirila in Metoda (ta je bila prestavljena na lokacijo ob Vodovodni cesti) –, s čimer se je začel razvoj Gospodarskega razstavišča, usoda Plečnikovega nedokončanega dela pa se je za dolgo zapečatila. Takrat so, kot opozori dr. Krečič, porušili tudi zvonik na semeniščni kapeli Baragovega semenišča.

Kar je predvideval natečaj za dozidavo Baragovega semenišča, ni zares dozidava semenišča, saj program nima z bogoslovjem nobene zveze več. Napačno bi bilo tudi poimenovanje po kateri od kasnejših in še vedno aktualnih vsebin. Morda bi bilo najbolj smiselno v poimenovanju izpostaviti lastnost, zaradi katere je ta objekt izjemen, in sicer, da je delo Plečnika. S poimenovanjem »Plečnikovo Baragovo semenišče« bi bilo jasno izraženo, da je stavba del Plečnikovega opusa in da ime izhaja iz časa načrtovanja in ne kasnejše uporabe.

Napačna vprašanja generirajo napačne odgovore

Kljub napačno zastavljenim izhodiščem natečaja so prispele rešitve vsekakor arhitekturno kakovostne in presežne. Problem je le, da odgovarjajo na napačna vprašanja.

Prvonagrajeni projekt, ki ga žirija opiše kot »najbolj konservativnega«, tlorisno nadaljuje Plečnikovo zasnovo in skuša vzpostaviti vzdolžno vhodno lamelo, kot je predvideval Plečnik. Najbrž je rešitev označena kot konservativna zato, ker najbolj ustreza konservatorskim smernicam, vendar pa ne upošteva spremenjenega urbanega konteksta. Monumentalna vhodna lamela bi imela smisel, če bi se nahajala ob Linhartovi cesti. Tako pa vzpostavlja le interpretacijo ideje, brez pravega prostorskega konteksta. Na prostorskih prikazih je tudi jasno videti, kako predimenzionirana je glavna dvorana v kontekstu prostorskih zmožnosti. 

Če si drznemo razmišljati še bolj konservativno in si predstavljati, da bi stavbo dokončali po Plečnikovih načrtih namesto dogradili z novim prizidkom, bi zares razumeli težo in pomen spremenjenih urbanističnih izhodišč. Monumentalna lamela je imela smisel le v kontekstu urbanistične osi, ki je ni več (oziroma nikoli ni bila vzpostavljena).

Druga nagrada je primer kakovostne gledališke stavbe, ki bi odlično delovala samostojno. Vhod v gledališče je urbanistično umeščen veliko bolj smiselno kot pri prvonagrajenem projektu. Slabša pa je navezava na Plečnikovo dediščino. 

Tretja nagrada večino novega gledališča vkoplje pod zemljo. Žirija v tem razpozna veliko prednost in hkrati ključno slabost. Z vkopom gledališča ostane Plečnikov objekt dominanten in (skoraj) nedotaknjen. Po drugi strani pa vkop tako ogromnega kompleksa pod zemljo ustvarja več težav, tako tehničnih kot tudi programskih. 

Projekt, ki je prejel zvišano priznanje, dobro razume spremenjene urbanistične okoliščine in morda od vseh projektov najbolje poveže staro z novim. Vzpostavi nov monumentalen vhod, ki na duhovit način interpretira Plečnikove. Manj primerna pa je fasada dozidave – čeprav izhaja iz rastra Plečnikove stavbe, povsem preglasi original. 

Drugo priznanje (zgoraj) dograjuje na podoben način, kot je Plečnik dogradil novo cerkev sv. Cirila in Metoda k srednjeveškemu sv. Krištofu. S popolnoma drugačno govorico ustvarja novo harmonično celoto. Problematična je le fasadna obdelava, ki s poudarjenim rastrom stebrov preglasi original.

Glavna prednost projekta, ki je prejel tretje priznanje, je po mojem mnenju v nežnosti fasadne opne, ki volumen novega objekta vendarle podredi originalu. 

Vsem elaboratom pa lahko zapišem skupno kritiko: v vseh predvidenih rešitvah dozidav je javnost prikrajšana za doživetje vzpenjanja in spuščanja po obstoječih Plečnikovih monumentalnih stopniščih, ki je danes tako samoumevno in hkrati tako posvečeno.

Neprijetno vprašanje

Žirija je izbirala in žirija je izbrala. Tudi če bi izbrala drugače, bi slej kot prej prišlo do vprašanja, ki ni novo. Do vprašanja, ki je pri soočanju s Plečnikovo dediščino nujno in neizbežno. Do vprašanja, ki v istem mestnem okraju, nedaleč stran od Plečnikovega Baragovega semenišča deli stroko (in širšo javnost) že več desetletij. In če tega vprašanja ne zastavim tu in zdaj, ga bo nekoč kdo drug kje drugje. In več časa kot bo preteklo, večja bo škoda za vse vpletene, predvsem pa za Plečnikovo dediščino (prenova objekta je namreč že zelo nujna). 

Naj torej zastavim to neprijetno vprašanje: če je dozidava Plečnikovega Baragovega semenišča mogoča in dovoljena v okvirih predvidene natečajne rešitve, zakaj potem ni dovoljena dozidava Plečnikovega stadiona po natečajni rešitvi iz leta 2009? Če to isto vprašanje zastavim še nekoliko drugače: koliko odstotkov novega lahko dodamo k Plečniku, da je strokovno še sprejemljivo? In še malo drugače: zakaj sploh tako radikalno posegati v katerokoli Plečnikovo dediščino?

Vzporednice med semeniščem in stadionom

Vzporednic med stadionom in semeniščem je več, kot je videti na prvi pogled. Oba natečaja sta bila izvedena v soglasju s spomeniškovarstveno stroko. Vendar se je režim varovanja stadiona nekaj let po natečaju spremenil (iz spomenika lokalnega pomena v državnega). S tem je predvideni projekt nemških arhitektov postal formalno neustrezen. Se lahko režim varovanja v naslednjih letih spremeni tudi za semenišče?

Oba projekta predvidevata obsežne dozidave k originalni strukturi. Sicer je razmerje med novim in obstoječim pri stadionu približno 90 : 10, pri semenišču pa morda bolj ugodnih 60:40, a v obeh primerih obseg novega presega obseg obstoječega. 

Oba projekta predvidevata obsežne izkope tik ob originalni strukturi. 

Pri prenovi semenišča bo z novo dvorano zakrita celotna severna stranica nekdanje kapele in dvorane pod njo. V tem pogledu je izguba originalnih struktur celo večja kot pri stadionu, kjer so vsi elementi ali ohranjeni ali rekonstruirani. 

Pri obeh projektih se lahko vprašamo tudi o smiselnosti tako obsežne razširitve. Zakaj potrebujemo še en tako ogromen stadion, če novi v Stožicah povsem ustrezno rešuje potrebe mesta? In zakaj potrebujemo tako veliko razširitev alternativnega gledališča, ki bo presegalo kapacitete osrednjega nacionalnega gledališča? Ali ne gre za podobno megalomanijo?

Menim pa tudi, da sta oba sodobna projekta dozidave, tako semenišča kot stadiona, na najvišji strokovni ravni in sta primera presežne sodobne arhitekture. Morda je problem le, da ne odgovarjata na prava vprašanja.

Skupno pa jima je tudi, da oba Plečnikova spomenika propadata in sta nujno potrebna prenove. 

Prizidkarstvo namesto arhitekture

Kljub izrečeni kritiki in pomislekom glede natečaja in poseganja v Plečnikovo dediščino menim, da bi bil najslabši scenarij, če se predviden proces prenove in dozidave ne bo nadaljeval, kot je z natečajem predvideno. Spreminjanje pogojev spomeniškega varovanja po izvedbi natečaja je lahko usodno za predmet varovanja. Stadion je žalosten primer tega. 

Kritika ni namenjena natečajnikom, ki so po mojem mnenju opravili znotraj postavljenega vprašanja presežno delo. Namenjena je razpisovalcem natečaja, ki so pri pripravi spregledali nekaj bistvenih dejstev. Če se ne bi natečaj strogo osredotočal na prizidkarstvo, bi lahko nastale tudi rešitve izven pričakovanih okvirjev. Pri tako obsežnih odprtih površinah v neposredni okolici objekta bi lahko nastal park paviljonskih objektov, v katerih bi bile dvorane in druge vsebine razširjenega gledališča. Plečnikovo Baragovo semenišče bi bilo ohranjeno v originalni nedokončani obliki in bi s paviljoni lahko vzpostavilo zanimivo interakcijo – podobno kot na drugem koncu neuresničene Plečnikove osi paviljoni na Žalah tvorijo eno najlepših parkovnih odprtih kompozicij. To bi bil poklon Plečniku.

Napisal: Matevž Granda

Strokovna žirija natečaja: Janez Koželj (predsednik), Maruša Zorec (namestnica predsednika), Maja Žitnik, Neža Bodlovič, Marko Peinkiher, Andrej Hrausky, Jerneja Fischer Knap, Barbara Murn Vrviščar, Tibor Mihelič Syed, Damjan Černe, Barbara Žižič Baumgartner, Blaž Babnik Romaniuk, Nataša Lavriša Leben, dr. Tina Potočnik, Vojka Močnik, Uršula Longar, Katarina Konda, Iztok Vadnjal, Tomaž Cirkvenčič, Dunja Šutanovac

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!