Eno najbolj prepoznavnih del slovenske moderne arhitekture je miniaturna mojstrovina Otona Jugovca iz leta 1973, zaščitna stavba arheoloških ostalin Gutenwertha v bližini Dobrave pri Škocjanu. Objekt je nastal v obdobju regionalizma, ko so principe lokalnih tehnik gradnje in materialov zavestno uporabljali kot izhodišče za snovanje sodobne arhitekture. Ta je pri Jugovčevem objektu reducirana na svoje bistvo: da nosi in varuje. Minimalistično drzna konstrukcija omogoča strehi, da konzolno lebdi nad travnikom in arheološko izkopanino. Zaradi arhitekturne elegance ta objekt krasi naslovnice številnih publikacij, ki slovensko arhitekturo predstavljajo doma in v svetu. Žal pa ta arhitekturni biser, čeprav je bil ne tako dolgo nazaj prenovljen, spet propada.
Arhitekt Jugovec, Ravnikarjev učenec, je zaščitno streho oblikoval kot sodobno reniterpretacijo kozolca. Dva lesena stebra nosita ostrešje s slamnato kritino. Videti je, kot da streha lebdi v prostoru. Toda neposreden stik lesenih stebrov z zemljo je bil šibka točka konstrukcije, les je s časom začel propadati in streha se je nekoč ob močnem sneženju prevrnila. Po tem je bil objekt celovito prenovljen po načrtih arhitektke Maruše Zorec in lesena stebra so nadomestili z jeklenima. Tako je bil rešen kritičen stik s tlemi. Žal pa se je, ob sicer zgledni prenovi, na novi slamnati kritini pojavila zaščitna mreža iz plastike, ki je razlog, da je objekt zdaj spet nujno potreben prenove. Mreža namreč v kritini povzroča organsko presnovo. Streha je stalno vlažna, zato je že močno poškodovana, začela je gniti, prekrili so jo lišaji in mah, posledica razkroja pa je bistveno povečana teža in drsenje slame, ki zato konstrukcije ne ščiti več pred vodo. Voda je začela na severni strani pronicati na les in poškodbe so že jasno vidne. Gre za primer, ko bi bilo možno ob takojšnjem ukrepanju poškodbo precej enostavno sanirati, saj konstrukcija še ni bistveno poškodovana. Z nizkim stroškom primerne obnove bi objekt brez težav zdržal še nekaj desetletij.
Če pa Jugovčeve strehe ne obnovimo kmalu, je objekt lahko ponovno ogrožen; ob naslednjem večjem sneženju bi se streha lahko ponovno porušila in poseg celostne obnove bo zahtevnejši, strošek pa neprimerno višji od pravočasne sanacije napake.
Dozdajšnji odzivi stroke, ko smo na problem opozorili, je bil simptomatičen: »Aha, organizirati moramo okroglo mizo.« Osveščanje o pomenu arhitekturne dediščine je seveda zelo pomembno, vendar pa ne more nadomestiti konkretnih nujno potrebnih vzdrževalnih del in drugih ukrepov za obstojnost objektov.
Sprejemanje odločitev, povezanih z varovanjem arhitekturne dediščine pa tudi urejanjem prostora nasploh, v veliki meri zaznamuje specifično slovensko samoupravljanje. Tudi v primerih, ko je rešitev določenega problema vnaprej jasna in izvedljiva. Smisel tega samoupravljanja je, da se odločitve zamakne čim dlje v nedoločljivo prihodnost, odgovornost zanje pa se razprši na čim več institucij, komisij, zavodov in strateških svetov. Kot da bi bili pri odločanju o prostoru in arhitekturi glavni vodili strah in odpor do vsake spremembe in osebne odgovornosti.
Kasneje prostorsko spremembo vendarle sproži skrajna zunanja okoliščina, ki je posledica dolgoletnega neukrepanja. Praviloma je takšna rešitev kompromis in ni več po strokovnih kriterijih in ne nujno v korist kakovosti prostora.
Tak primer je ljubljanski Kolizej, kjer po številnih okroglih mizah, razpravah in protestih stroke nastaja luksuzna stanovanjska soseska, generična arhitektura, brez velike koncertne dvorane, ki je bila v prvotnih načrtih nizozemskih arhitektov Neutelings Riedijk. Ali Šumi, kjer je bil predviden multipleks s kongresnim centrom – in smo prav tako dobili luksuzna stanovanja. Ali Plečnikov stadion, ki po zaustavljenem predvidenem posegu zasebnega lastnika vsem pred očmi propada, izpeljana pa niso niti nujna vzdrževalna dela. Stranka Levica, ki je leta 2020 v državnem zboru zahtevala, naj Ministrstvo za kulturo stadion odkupi, pa zdaj, ko je sama vladna stranka in vodi resor za kulturo, jasno pravi, da stadion ni prioriteta in ga ne bodo odkupili. (link) Le da je zdaj to dejstvo sprejeto z razumevajočo vdanostjo civilne družbe. Upam, da stadiona ne čaka drugi tipični slovenski način ukvarjanja z arhitekturno dediščino: ko se objekt poruši, se končno najde volja za odločitev o prenovi, vendar pa je izvedba potem neprimerno bolj kompleksna, izvedbeno zahtevna in bistveno dražja.
Minulega Plečnikovega leta pristojne institucije žal niso praznovale s konkretnimi ukrepi za ohranjanje in vzdrževanje Plečnikove dediščine, ampak – s serijo okroglih miz in razstav. S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi bile predvsem nadomestek za konkretna dejanja; torej način, kako se dejanjem izogniti, kako ne sprejeti odločitve in kako namesto nujnih posegov za ohranjanje arhitekturne dediščine raje graditi »strokovni ugled« izbranim, primernim in pravim posameznikom.
Skrb za presežno arhitekturno dediščino nas lahko poveže – v občudovanju, čudenju in razmisleku. Združi lahko različne stroke in tudi ljudi različnih pogledov. S svojo presežno komponento takšna dediščina sega onkraj vsakodnevnih nestrinjanj in vedno bolj znova aktualnega kulturnega boja. V tem preseganju je tudi lepota arhitekturnega nagovora mojstrovine Otona Jugovca, ki jo še vedno lahko z nekaj jasnimi in konkretnimi ukrepi ohranimo za prihodne generacije. Zato pa ne potrebujemo nujno strateških svetov in okroglih miz, ampak kompetentne posameznike, ki za dediščino skrbijo in z njo odgovorno upravljajo.
Napisala: Nina Granda
Foto: Jana Jocif
