Te stare zgradbe se mi zdijo tako čudovite, vse pravzaprav, čeprav se silno razlikujejo po slogu, ohranjenosti in načinu, kako prenašajo svojo zgodovino. Nekatere imajo orjaške balkone, za katere se skoraj zdi, kot da polzijo po pročelju in grozijo, da bodo s seboj povlekli navzdol celotno konstrukcijo. Druge imajo tako ozke balustrade, da bi za njih komajda lahko postavil stol, kaj šele mizico ali stojalo za sušenje perila. Druge se zdijo tako globoko in enakomerno prepražene od sonca, da je videti, kot da ni nanje v vseh letih dolgega, razgibanega življenja še nikdar padla senca. Druge prekrivajo madeži plesnivih, temnih pack, po beležu se jim vijejo potočki kapljajoče vlage, a vendar tudi ti ustvarjajo privlačne vzorce. Nekatere zgradbe so v brutalističnem slogu, močno teksturiranih kladastih oblik, sama funkcionalnost jih je, bore malo subtilnosti ali prefinjenosti; spet druge so vitke in baročne, povsod sama ženstvena nečimrnost, filigranski ornamenti, šop sijočih barv pri vrhu kot nastopaška glava flaminga. V nekaterih se brez dvoma skriva kaka še neodkrita napaka, strukturna pomanjkljivost, leglo termitov, ki bo nazadnje privedlo do njihovega končnega propada, medtem ko bodo druge, kot se zdi, vztrajale vso večnost. Toda ah, ta vrtoglavi zamah prosto visečega loka, ki vendarle nudi oporo! Te še zmeraj razkošne krivulje niše, ta veličastna notranja rotunda!
To so moje dame. Zbirajo se v garderobi, preden se odpravijo na teniško igrišče, glasno si izmenjujejo novice preteklega tedna – o opešanih ali že pokojnih možeh, očarljivih ali napornih vnukih, zelenjavnih vrtičkih; občasno je slišati robate šale, še bolj občasno zgodbe o ljubezenskih pustolovščinah, seveda pa so tu še neizogibne litanije betegov in tegob: pešajoča kolena in kolki, pešajoč vid, otekli sklepi, otekla kurja očesa, išiasi, zdrsi medvretenčne ploščice. Ena od njih, povsem gola s čelado srebrnih las na glavi, z ubornim šopom med nogami, s prsmi, še zmeraj presenetljivo pokončnimi in privlačnimi, si položi dlani na boke in zavihti nogo na klop kot prekaljena bojevnica, kakršna tudi je: navalite, pravi, dajte vse od sebe, me smo pripravljene! Zato smo tukaj!
Ženska je hiša, hiša je ženska. Kombinacija funkcionalnosti in oblike, tako razkošna in trajna, tako preprosta in veličastna, da ni čudno, da moški že tisočletja tekajo v krogih, ustvarjajo zakone in družbene strukture, si izmišljajo orodja in orožja, bojujejo vojne in gradijo stolpnice, vse le zato, da bi se zamotili pred tem neizbežnim dejstvom, da bi uveljavili nadzor nad tem čudežem vrhunske zasnove, ki je boljša od njihove. Zadnjič sem opazovala neko žensko na ulici, nič več mlado, a niti ne še tako staro, kot so moje dame. Mamo, verjetno na poti v službo, ko je peljala otroka v šolo. Nagnila se je nad otroka in mu obrisala nos, ob tem pa pogledovala na uro. Brez zapravljanja časa, v naglici, čakali so jo opravki. Bila je visoka, polnih prsi in bokov, nič več tako čvrstega trebuha, kot je bil v cvetu mladosti. Lahko si zrl v obline njenega telesa in potoval v preteklost, vedel, da je bil ne tako davno nazaj otrok poleg nje ustvarjen znotraj te fizične strukture, v tem mesu, in da je bil – ob znatni bolečini in trudu in tveganju, v krvi in sluzi in norosti – izrinjen skozi ozek notranji prehod, da se je nazadnje znašel na vrtu pred hišo in zajel svojo prvo osuplo sapo. Vedel si tudi, da je zgradba ne le uspešno preživela kataklizmo, temveč se potem tudi preobrazila v nekakšno tovarno, ki ustvarja zadostne količine hranil za vzdrževanje novega življenja. In kot da to še ne bi bilo dovolj, so te iste obline – ta isti ozki notranji prehod, te iste hranljive prsi – sposobne vzbujati divje poželenje, ki spravlja moške na kolena, sposobne so postati kupola užitkov, ki nudi radosti, o kakršnih Kublajkan ni mogel sanjati niti v mitološkem Ksanaduju. V primerjavi s tem se zdi klavrna funkcija moškega telesa skorajda smešna, komaj kaj več kot pnevmatično kladivo. V primerjavi s tem se zdi celo neomajna perfekcija mladosti prav puščobna.
V ženski garderobi ne tečejo le neskončni pogovori o propadanju in pešanju, ki pride z leti, temveč tudi o nadvse nujnih in že davno potrebnih renovacijah – tako zgradb kot teles, v katerih prebivajo ta veličastna bitja. Nekateri posegi so zgolj estetske narave in potekajo blizu površine – nov oplesk, odstranitev kake nelepe izrastline, vbrizg silikona, ki bo zapolnil vdrtine ali utrdil povešene razpokline v pročelju – bolj vprašanje nečimrnosti kot nuje. Druge so obsežnejše, vgradnja nove peči, hladilnega sistema, zamenjava netesnečih oken in vrat. Potem so tu še posegi, ki rešujejo življenje ali delovanje in ki so nujno potrebni, renovacije, ki segajo globoko do življenjsko pomembnih organov, do napeljav in obtokov, skeleta in sklepov. V takih primerih ni druge izbire kot klicanje mizarjev in zidarjev z vitli in žagami in, da, pnevmatičnimi kladivi – ki navsezadnje občasno vendarle pridejo prav. Ni druge izbire, kot da jim dopustimo ta šokantno neposredni vdor v to ubogo ječo življenja, ki jo, naj bo še tako čudovita, sestavljajo le meso in kosti, le opeke in malta.
Pogosto se sprašujem, kako lahko fizična zgradba vzdrži tako nasilje? Ne le porajanja, temveč tudi prerojenja, ne le ustvarjanja, temveč tudi prenove? Kako jo je mogoče s tako surovostjo izdelati in predelati? Kako to sploh lahko preživi?
Toda kot po čudežu se to pogosto zgodi.
Brazgotine zbledijo, živci se znova spojijo, mišičje okrog umetnih zapahov in tečajev se zaraste. In že zgradba spet deluje, preživi še en dan, vsaj za kratek čas se zdi skoraj kot nova, saj je čas lahko agens tako propada kot obnove.
Napisala: Erica Johnson Debeljak
Prevod: Andrej Skubic
Foto: Matevž Granda
Kolumna je bila objavljena v Outsider#32: Prenove (pomlad 2022)
Vsebine v tiskani reviji so drugačne od vsebin na spletu. Le izjemnoma objavimo prispevek iz tiska tudi digitalno. Z naročilom revije omogočite nastajanje raznolikih vsebin na različnih kanalih Outsiderja in pridobite odlično branje. Povezava.
Hvala za zaupanje!
