Stavba ljubljanske Drame je v katastrofalno slabem stanju. Ob velikem neurju v Ljubljani pred letom dni so po spletu zakrožili posnetki hudournikov na dramskih stopniščih. 

Stavba Drame je bila zgrajena leta 1911 kot Nemško gledališče (arhitekt Alexander Graf). Med vojno je bil v njej kino. Od leta 1919 pa je v njej Slovensko narodno gledališče. Prvič je bila prenovljena leta 1952, ko so povečali odrski stolp. Med letoma 1964 in 1967 so na bočnih straneh odrskega stolpa zgradili dva prizidka (arhitekt Dušan Medved). Sledilo je nekaj manjših prenov.

O celostni prenovi Drame, ki bi gledališče posodobila, ga prilagodila sodobnim produkcijam in razširila, saj ustvarjalci že več desetletij opozarjajo na prostorsko stisko, se govori že vsaj od leta 1990. Pripravljene so bile študije, ki so bile podlage za natečaj, izpeljan leta 2000. Zmagovalna rešitev Andreja Noldein Roka Gerbca ni bila nikoli izvedena, čeprav so nacionalni plani za kulturo ves čas predvidevali sredstva za prenovo Drame. Projektu sta se uprli stroka in civilna iniciativa.

Leta 2017 je bil organiziran nov natečaj. Ideja je podobna, kot je bila leta 2000, da se torej ohrani historična dvorana in dozidajo nov odrski aparat, dodatne dvorane, novo preddverje … Na natečaju so zmagali Bevk Perović arhitekti. Če bi šlo vse po načrtu, bi bila do leta 2022 pripravljena projektna dokumentacija in potem v nekaj letih Drama končno prenovljena. Uresničena bi bila več kot tridesetletna prizadevanja mnogih. Tako pa … morda smo spet na začetku.

A Drama ni osamljen primer katastrofalnega vodenja javne investicije. Na žalost ni izjema, ampak prej pravilo.

Nedaleč od Drame si že skoraj pol stoletja prizadevajo za gradnjo nove stavbe Nuk 2. Tudi tam je bil že davnega leta 1989 izveden prvi natečaj, na katerem je bil izbran projekt arhitekta Marka Mušiča. Tik pred gradnjo (!) se je stroka uprla in jo ustavila z argumentom, da je arhitektura zastarela, saj sta se v tem času tehnologija in uporaba knjižnic zaradi interneta radikalno spremenili. Leta 2012 je bil zato razpisan nov mednarodni natečaj. Zmagali so Bevk Perović arhitekti. Po skoraj desetletju je tam še vedno improvizirano parkirišče in projekt stoji, menda zaradi spora med občino in državo glede lastništva ene od parcel (?!).

Podoben primer je prenova območja Šumija, v neposredni bližini Drame. Natečaj je bil izveden leta 1996. Zmagal je arhitekt Boris Podrecca. Stroka se je pritožila in uspelo ji je projekt ustaviti. Sledile so številne predelave. Vmes se je zamenjal investitor, zamenjal se je tudi projektant. Objekt »Palača Šumi«, ki je po mnenju marsikoga predimenzioniran, bo po 26 letih končno zaključen (avtorji: Groleger arhitekti).

V tem kontekstu bi lahko navajal še natečaje in neuspehe pri gradnji skupne stavbe umetniških akademij pa kasneje samo Akademije za likovno umetnost, Kolizeja, Plečnikovega stadiona, Ilirije …

Dolgotrajni postopki, spreminjanje projektantov, politično motivirane menjave, neskončne predelave projektov, slabo vodenje investicij (včasih celo namerno), večkratno ponavljanje natečajev za isto lokacijo so v škodo državljanov. Nemajhna sredstva se pogosto porabljajo neodgovorno. To so javna proračunska sredstva. Za škodo, ki nastaja s tem, da se v projekte investira več desetletij, ne da bi se karkoli zgradilo, ne odgovarja nihče. Po eni strani bi bilo zlorabe ali odgovornost najbrž težko dokazati, po drugi strani pa so podobno kot v arhitekturi tudi v sodstvu postopki izredno počasni in dolgotrajni. Je vzrok v tem, da tudi sodniki že desetletja opozarjajo na prostorsko stisko, zaradi katere je oteženo njihovo delo?

Leta 2007 je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (Zaps) razpisala natečaj za novo sodno stavbo na Masarykovi cesti v Ljubljani. Zmagal je arhitekt Vojteh Ravnikar s sodelavci (Matjaž Bolčina, Uroš Rustja, Robert Potokar). Od tega je že 14 let! Objekt do danes ni dočakal začetka gradnje in ga tudi nikoli ne bo, ker je bil vmes prekinjen. Sodišča so imela že leta 2007 veliko prostorsko stisko. Pravosodni organi so poleg lastnih 13.000 dodatno najemali še 27.000 kvadratnih metrov, za kar so takrat plačevali 4,2 milijona evrov na leto. Odgovorni so se (znova) odločili, da zgradijo novo stavbo, tokrat za Bežigradom. Tako je bil pred kratkim končan nov natečaj za še eno novo sodno stavbo v Ljubljani, tokrat na drugi lokaciji, in sicer v gradbeni jami za Bežigradom. Zmagali so Bevk Perović arhitekti.

A tudi na tej lokaciji je nekoč že bil razpisan javni natečaj, in sicer za novo stavbo notranjega ministrstva (ki je tudi v prostorski stiski). Pozabljen projekt, načrtovan za to območje, ki je nekoč že imel gradbeno dovoljenje (ali pa je bil v postopku pridobivanja), je načrtoval Vojteh Ravnikar z ekipo daljnega leta 1997. Obliko stavbe je takrat kakor tudi v aktualnem natečaju 2021 določal več kot 24 let star urbanizem (avtorja: Andrej Mlakar in Ferdo Jordan). Tako so volumni objektov vseh elaboratov na natečaju med seboj enaki: podolgovata lamela ob Dunajski cesti, ki ima trikotne izrastke na severu. Enake oblike so bili tudi natečajni predlogi iz leta 1997.

Vsi ti primeri kažejo na slabo prakso državnih institucij pri vodenju investicij. Vendar pa moram pri tem poudariti, da je arhitekturni natečaj še vedno najbolj demokratično sredstvo za odločanje o javnih gradnjah. Za uspešen natečaj je poleg sodelujočih ustvarjalcev najprej pomembna kakovostna natečajna naloga, ki postavi prava vprašanja. Potem je pomembna žirija, ki podrobno in odgovorno izbere rešitve. Nič manj pa ni pomemben naročnik, ki se zaveda, da upravlja javni denar in da je njegova moralna dolžnost, da se natečaj izvede. Ta zadnji člen pri nas pogosto odpove. V večini primerov zaradi prepletanja s politiko.

In da ne končam črnogledo: pred kratkim je bilo odprto novo naselje javnih najemnih stanovanj v Ljubljani Brdo 2 (Dekleva Gregorič arhitekti). Od natečaja do odprtja je minilo pet let. Ko sem avtorja vprašal, kako so to dosegli, sta pojasnila, da je bistvena kontinuiteta. Da se vpleteni od začetka do konca zavedajo, kakšni sta njihova skupna naloga in odgovornost, ter da ju v medsebojnem sodelovanju in spoštovanju tudi dosežejo.

Če ne drugega, bi lahko bile fotografije z odprtja tako kakovostne arhitekture spodbuda politikom za odgovorno ravnanje v korist skupnosti. Želimo pa si lahko le, da bi se tudi vsi drugi v tem članku našteti natečaji v tem duhu čim prej uresničili.

Napisal: Matevž Granda

Na fotografiji: Razglednica iz medvojnega obdobja