Poslovno stavbo Metalke, zgrajeno leta 1962 na Dalmatinovi ulici v Ljubljani, je zasnoval slovenski arhitekt Edo Mihevc. Pri zasnovi stolpnice se je zgledoval po pionirski stolpnici Seagram v New Yorku arhitekta Ludwiga Miesa van der Roheja. Prosti tloris, modernistična nuja, v Metalki ni bil realiziran. Tloris je bil pred prenovo razdeljen na številne manjše pisarne, ki jih je povezoval temen hodnik.
Arhitekti studia Mertelj Vrabič utemeljujejo svojo arhitekturo na jasnih konceptih. V njihovi prenovi to pomeni realizirati potencial prvotne Mihevčeve zasnove; izčiščiti vse do nosilnih konstrukcij, tj. do betonskih fasadnih stebrov in jedra v sredini.
Omare prostore ločujejo na posamezne pisarne in obdajajo obstoječe konstrukcijske in instalacijske elemente ter ne dopuščajo nereda; vsi tiskalniki, kuhinja, garderoba in arhiv so njihov integralni del. Na obeh koncih preddverja so omare postavljene v obliki križa in na novo artikulirajo prostor: dodatni prostori, ki se vzpostavijo, so čajna kuhinja, prostori za pripravnike, manjša sejna soba in dnevni prostor. V omarah so skrita tudi drsna vrata – prehodi iz javnih v delno javne in zasebne prostore. 
V pričujoči prenovi so vse ravnine med seboj poravnane, ni vidnega vijačenja, ni vidnih instalacij. Vrata so ploskev iz drugega materiala, in če ne bi bilo kovinskega ročaja, jih posameznik tako rekoč ne bi prepoznal. Dojemanje prostora je malone ploskovito.
Imamo štiri osnovne materiale: umirjen teraco, eloksiran aluminij in rebrasto steklo, ki se zaradi prosojnosti in odbojnosti sklada z drugimi barvami. In nato temen, izstopajoč furnir. Dojemanje ploskovitosti je odvisno od svetlobe (beri: vremena). Megla v Ljubljani zabriše vsak sum tridimenzionalnosti. Ko gledalec pripre oči, vidi le še dve vrsti ploskev v kontrastnem odnosu. V sončnem vremenu so barve izrazitejše, a nikoli ne preglasne. Vse je prav umerjeno, vse ostaja resno. Rebrasto steklo, ki je bilo prej le ločnica med pisarno in predprostorom, spušča svetlobo v prostore, pomaknjene v notranjost; vse lesene površine postanejo za nekaj odtenkov toplejše. Zaradi efekta rebričenega stekla podobe izginejo in se popolnoma zabrišejo. 
Prostor je na račun zadržanosti in strokovnosti, ki je nujna za odvetniško pisarno, omejen na resnejše materiale. Materiali se skrajno razlikujejo v svojih taktilnih lastnostih, teži, strukturi in funkciji. Vse fronte omar, vsa vrata, vse površine rebrastega stekla so od tal do stropa neprekinjene. Prav zaradi tega, pravijo arhitekti, je bilo treba vse elemente vnesti skozi okno z zunanjim dvigalom. Vertikale so konsistentno ritmizirane, tudi kadar so vsiljene čez kakšen horizontalni element, na primer recepcijo.
Šestmetrska recepcija je bila po besedah arhitektov tudi majhen tehnološki izziv: zaradi velikih formatov in debeline posebnega kosa pohištva iz eloksiranega aluminija je moral izvajalec prilagoditi orodja za proizvodnjo in spremeniti utečen postopek eloksiranja.
Prenova 13. nadstropja Metalke uporabi predmete notranje opreme kot gradnike arhitekture. To je bilo tudi glavno vodilo projekta; preizprašati mejo med interierjem in arhitekturo. Kot pravijo arhitekti, je njihov cilj ne glede na obseg in merilo (naj bo to hiša, notranjost ali samo kos pohištva) artikulacija (prostorskih) odnosov. V prenovi je ta cilj pripeljan do skrajnosti: brez pohištva ne bi bilo prostorov.
Ime projekta: Odvetniška pisarna Sibinčič Križanec
Projektna skupina: Mertelj Vrabič Arhitekti (Maša Mertelj, Matic Vrabič, Eva Gusel, Elvis Jerkič, Tamara Németh)
Investitor: Odvetniška pisarna Sibinčič Križanec
Fotografije: Klemen Ilovar
Lokacija: Dalmatinova ulica, Ljubljana
Leto načrtovanja: 2019
Leto izvedbe: 2020
Površine: 525 m²
Napisala: Anja Trobec
