Pred nekaj leti se je med videi na YouTubu, predlaganimi zame, po naključju znašel posnetek, ki mi je vzbudil radovednost, da sem kliknila nanj in si ga ogledala. V posnetku se je predstavila mlada tričlanska družina, ki stanuje v majhni hišici na kolesih. Majhen, a dobro izkoriščen prostor, na katerem živijo, me je očaral. Po tem, ko sem si ogledala video in kliknila na podobnega, so se mi med predlaganimi posnetki znašli sami taki, ki so predstavljali ljudi, stanujoče v majhnih hišah na kolesih. Umetna inteligenca je kmalu ugotovila, da sem se nad tovrstno vsebino navdušila, in mi velikodušno ponujala kanale, osredinjene na ta način bivanja.
Kmalu sem ugotovila, da za to izbiro načina življenja stoji célo gibanje drobnih hiš ali »tiny-house movement«. Somišljeniki gibanja se zavzemajo za zmanjševanje bivalnih prostorov in poenostavitev življenjskega sloga v skladu z načelom »manj je več«. A to še ni vse; način življenja v drobnih hišah velja tudi za rešitev, prijaznejšo do okolja, saj so mnogi lastniki drobnih hiš samooskrbni in se med seboj pogosto povežejo v nekakšne zadruge.
Od predlaganih kanalov, ki svojo vsebino namenjajo življenju v drobnih hišah, sem zvesto začela slediti enemu, na katerem so bili posnetki zgrajeni po istem ključu: izpraševalec obišče posameznika, par ali družino v njegovi/njuni/njihovi majhni hišici, si najprej ogleda zemljišče, kjer je drobna hišica parkirana (in običajno z dronom posname okolico, ki je zelo raznovrstna: vse od velikih mest do osamljenih jas sredi gozda), potem pa si skupaj s stanujočimi ogleda notranje prostore, ki so navadno sestavljeni iz glavnega prostora s sedežno garnituro, (zložljivo) jedilno mizo in kuhinjo, ki je ponavadi večja od tiste, ki sem jo v najemniškem stanovanju imela jaz, ter kopalnico (z oknom! – moja nekdanja kopalnica ga ni imela). Večina drobnih hiš ima t. i. kompostno stranišče, ki zahteva nekaj potrpežljivosti in privajanja, a porabi manj vode kot običajno. Tik pred koncem posnetka se izpraševalec povzpne še na podstrešje, kjer je spalni prostor. Posnetki so topli, optimistični, med komentarji pod videi pa ni nobenega za internet tipičnega zlivanja gnojnice, samo besede spodbude in pohvale.
Pogosto so me navdušile tudi zgodbe prebivalcev hišic o tem, kaj jih je pripeljalo k življenju v hišici na kolesih. Večinoma so vsi gostje na kanalu iz Severne Amerike ali Avstralije oziroma Nove Zelandije, redki pa tudi iz Evrope, in imajo podobne razloge, kot bi jih imel tudi kakšen mlad človek na našem koncu Evrope, če bi se drobne hiše pri nas razširile (nekaj jih sicer je, a so namenjene predvsem turizmu): previsoke cene stanovanj, nemogoč nepremičninski trg, visoke najemnine. Med prebivalci drobnih hiš niso le mladi, ampak tudi modri starejši, ki so se tik pred upokojitvijo odločili, da potrebujejo manj prostora, in so se zato vselili v majhne, obvladljive hišice. Vse pa žene še nekaj: minimalistično življenje, ki se upira (predvsem ameriškemu) maksimalizmu, vrtoglavim stroškom, kopičenju navlake in utrujajočim kvadraturam velikih hiš, ki zahtevajo veliko vzdrževanja. Leta 2013 je, na primer, standardna kvadratura enodružinske hiše v ZDA znašala 247 kvadratnih metrov. V primerjavi s tem se v gibanju drobnih hiš zavzemajo za vrnitev k majhnim hišam, ki so velike od 37 do 93 kvadratnih metrov, drobna hiša pa ponavadi ne presega 37 kvadratnih metrov (nekatere imajo celo samo 7 kvadratnih metrov).
Če je torej pred desetletji življenje na manj kvadratnih metrih predstavljalo revščino, v mojem otroštvu pa skorajda svarilo (saj se spomnite namizne igre igra življenja, pri kateri je prikolica pomenila najslabšo nepremičnino od vseh?), je življenje v hišici na kolesih zdaj začelo predstavljati hipstersko, milenijsko in ekološko alternativo življenju v velikih potratnih hišah.
Pogledala sem dovolj posnetkov, da me je začelo mikati, da bi stanovala v takšni hiški in tako vsaj za nekaj časa rešila stanovanjski problem, a obenem se mi je zdelo, da bi me nizko podstrešje s spalnico utesnjevalo, predvsem pa me je skrbelo, kam bi dala vse svoje knjige. Kljub temu sem se nekoliko poglobila v možnosti gradnje takšne bivalne enote, toda kmalu sem ugotovila, da bi bilo s čim takim v Sloveniji več težav kot veselja. Videti je, da je v Sloveniji bolj sprejemljivo živeti v polkletni garsonjeri kot v moderni hišici na kolesih med, na primer, vinogradi.
Čeprav morda nikoli ne bom stanovala v drobni hiši ali hišici na kolesih, me je spremljanje gibanja drobnih hiš spremenilo. Kamorkoli sem pogledala, sem v svojem domu videla samo navlako, dokler se je nisem znebila in bila zadovoljna le s tistim, kar imam rada in kar potrebujem. Zato, če me kdo vpraša, kdaj sem prešla k minimalizmu (čeprav ta zahteva dosti vaje – o tem naslednjič), rada povem, da me niso spremenili Marie Kondo, Joshua Fields Millburn in Ryan Nicodemus, ampak prav gibanje drobnih hiš.
Piše: Katarina Gomboc Čeh
Foto: zajem zaslona
