Rimska kolonija Emona je bila relativno majhno mesto, za svoje graditelje pomembno predvsem v začetku 1. stoletja, v času širitve rimskega imperija proti Donavi in na Balkan, ter potem spet v 4. in 5. stoletju, ko je bilo treba braniti skrčene meje tedaj umirajočega zahodnorimskega imperija. Kljub majhnosti pa je bilo mesto narejeno po standardnem modelu takratnega urbanizma: pravokoten tloris in mreža cest, obzidje s stolpi, glavni trg s pomembnimi javnimi zgradbami, velika pokopališča ob vpadnicah zunaj mesta.

Emona je danes v veliki meri raziskana, v manjši meri je še vedno pokopana pod našimi nogami, v kosih in koščkih pa stoji – čeprav pogosto težko opazna – med drugimi ljubljanskimi znamenitostmi, vrednimi ogleda in spomina. Včasih pa malo bolj zaštrli ven in nas spomni, da je tu, z nami, da je del naše dragocene dediščine. Naša za občudovanje in učenje, pa tudi za varovanje in ohranjanje za naslednje generacije.

Najbolj znani del emonske nepremične dediščine, daleč največja »štrlina«, je okoli 300 metrov dolg ostanek južnega obzidja na Mirju, ki ga je preoblikoval Plečnik ter mu dodal zelen in z rimskimi elementi posejan park. Precej manjši del emonskega obzidja, tokrat zahodnega, stoji ob Cankarjevem domu. Nekaj ostankov severnega obzidja je pod uršulinskim samostanom, njegov najimpresivnejši del, z enim od vhodnih stolpov, pa ob nekdanji Bukvarni in v njej. 

Manj monumentalna, bolj edukativna, sta arheološka parka Emonska hiša in Zgodnjekrščansko središče, prvi v križišču Mirja in Emonske ceste in drugi ob Erjavčevi cesti, tik ob OŠ Majde Vrhovnik. Po območju nekdanje Emone so nanizane tudi manjše prezentacije. Ob Aškerčevi stoji opomnik na eno od emonskih kloak, kanalizacijski kanal, ki je odvajal odpadno vodo iz mesta v Ljubljanico. Večja, a bolj skrita je prezentacija druge kloake – za Fakulteto za farmacijo. Tam blizu se pod tlakom ene od predavalnic odpira tudi pogled v emonske plasti. 

Najbolj znani opomnik na Emono stoji zunaj meja rimskega mesta in nakazuje začetek nekdanjega velikega severnega pokopališča: to je kopija kipa Emonca v parku Zvezda, štrleča kvišku na visokem stebru; na podoben steber so pred skoraj 2000 leti postavili original. 

Del materialne rimske dediščine so tudi nagrobni spomeniki in oltarji, ki so jih v prvem desetletju 18. stoletja vzidal v zunanje stene stolnice in semenišča (nekateri so bili pripeljani z Ižanskega), ter napisni kamni in deli zgradb v drugih ljubljanskih zidovih in prostorih, na primer v Križankah.

Spomini na prostore in zgradbe Emone so v ljubljanskem mestnem tkivu včasih samo nakazani: najbrž najbolj znan je raster rimskih prostorov v tlaku ploščadi med Cankarjevim domom in TR3, ali pa Ravnikarjev opomnik na emonsko rotundo, okroglo zgradbo, ki je domnevno imela sakralno funkcijo; njeni materialni ostanki so danes skriti v Galeriji Jakopič, njena silhueta pa kot apsida štrli iz južne fasade soseske Ferantov vrt.

Prezentirani deli rimskega mesta, ki so danes z označbami povezani v Arheološki park Emona, so v sodobnem mestnem tkivu skriti in včasih težko prepoznavni, enako arhitekturni namigi. Še težje viden – a za sodobno mesto odločilnejši – je celoten emonski mestni raster z vpadnicami, ki je vplival na novoveško pozidavo Ljubljane in podobo mesta določa še danes. Na primer, Vegova ulica teče ob liniji vzhodnega obzidja; Slovenska in nato Dunajska cesta tečeta po emonskem kardu, nekdanji glavni, kardinalni mestni cesti v smeri sever–jug, ki se je zunaj Emone nadaljevala v severno cesto proti Celeji. Rimska cesta v veliki meri sledi emonskemu dekumanu, glavni cesti v smeri vzhod–zahod. Dokajšen del Tržaške ceste poteka v smeri ceste, ki je iz Emone vodila proti Navportu, današnji Vrhniki. Emonska vzhodna magistrala je ohranjena v liniji Gornjega trga in Karlovške ceste. Prostor foruma je s sosesko Ferantov vrt ohranil skoraj nespremenjen obseg in nezazidano območje nekdanje forumske ploščadi.

Skratka, v ljubljanskem mestnem tkivu je dosti emonskega: deli, ki še stojijo (včasih dopolnjeni ali spremenjeni), deli, ki so nakazani, in deli, ki so skriti, vendar usmerjajo pozidavo in gibanje po mestu. Emonska mestna dediščina je v Ljubljano integrirana, skrita, potopljena, le nekaj točk štrli ven. Na dober način. 

Mesto se razvija naprej. V mestih s tisočletno zgodovino, kot je Ljubljana, novo lahko nastaja na ramenih starega. Včasih ni tako, staro se krni, da se naredi prostor novemu. Ravnotežja med ohranjanjem starega in potrebami sodobnega mestnega bivanja ni lahko ohranjati. Vsekakor pa morata varovanje zgodovinskih »štrlin«, ki so jih ohranile generacije pred nami in ki jim je uspelo obstati tudi v naglici in pohlepu današnjega časa, ter njihovo smiselno vključevanje v na novo nastajajoči, sodobni mestni prostor vedno imeti prednost pred drugimi interesi.

Spomenik Emonca v parku Zvezda, foto Andrej Peunik/MGML

Napisala: Bernarda Zupanek

Naslovna fotografija: Rimski zid na Mirju, foto Andrej Peunik/MGML