Propad in uničenje modernistične soseske Pruitt-Igoe je verjetno najbolj zlajnana moralka postmodernizma: točka, ko naj bi bila modernistična načela načrtovanja (tako sosesk kot socialne države) dokončno diskreditirana. Ikonične fotografije rušenja ogromnega rasno segregiranega kompleksa v St. Luisu, ki ga je zasnoval arhitekt Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku Minoru Yamasaki (še ena zgradba z ikonično tragično usodo), so Charlesa Jencksa spodbodle, da je oznanil »dan, ko je umrl modernizem.« Pruitt-Igoe pa v teh dneh spet umira, in to celo vsakih nekaj minut, znova in znova: »Otopelo rjovenje« (Dull Roar) je uvodna inštalacija iraško-ameriškega konceptualnega umetnika Michaela Rakowitza, katerega odlična retrospektiva je do 25. avgusta na ogled v londonski galeriji Whitechapel. Napihljiv model enega izmed blokov že davno porušene soseske se pred očmi obiskovalcev začne najprej rahlo gubati, nato pa se z uhajanjem zraka počasi začne priklanjati in sesedati vase, dokler ga šobe spet ne napolnijo z zrakom.

Rakowitzove inštalacije, ki pretežno tematizirajo arhitekturno utopijo in distopijo, na prvi pogled pogosto delujejo kot enoplastni »one-linerji«, močan vizualni prvi vtis, osnovan na kakšnem splošno znanem vizualnem klišeju. Ob napihljivem Pruitt-Igoeju se recimo k stropu vzpenja Tatlinov Spomenik Tretji internacionali: če obstaja še kakšen bolj klišejski objekt od modernističnih ruševin Pruitt-Igoeja, je to gotovo ravno Tatlinov stolp. Vendar pa so Rakowitzevi klišeji šele vstopne točke kompleksnih, večplastnih in skrbno prepletenih pripovedi o temnih plateh sodobne družbe: o barbarizmu, uničevanju in sistemskemu nasilju, katerih zgovorne priče so arhitektura, umetnost in muzejski eksponati.

Tako napihljiv model porušene soseske spremljajo risbe ameriškim »McDvorcev«, razkošnih prevelikih enodružinskih vil, ki so dobesedno zrasle na nasutju gradbenih odpadkov razstreljene soseske. Medtem, ko je bil Pruitt-Igoe pravzaprav črnski geto, njegovi triumfalno porušeni ostanki podpirajo temelje belske suburbije: umetnik poveže navadno izolirane rasne, razredne in kulturne konflikte sodobne Amerike v nekakšen ep spregledanih skupnosti. Pomembno pa je, da pri tem ne ubira moralističnih strun in pušča sledem v prostoru, ki jih je naredil vidne, da govorijo same zase.

Tatlinov stolp podobno kot Pruitt-Igoe ni samo kliše; zanosen koncept vrteče tehnično napredne zgradbe, ki je bila zasnovana kot nekakšen oddajnik svetovne revolucije, je Rakowitz skupaj z marginaliziranimi aboriginskimi skupnostmi, ki so jih avstralski nepremičninski špekulanti iznali iz njihovih domov, spremenil v dejanski radijski oddajnik, zgrajen iz ostankov aboriginske porušene soseske. Ni šlo torej samo za nekakšno materializirano alegorijo, ampak tudi za gesto osveščanja in upora, ki se je vzdignila iz lastnih ruševin – iz vrha poševnega stolpa je namreč oddajal staroselski radio Koori.

V Londonu je Rakowitz postal splošno znan s svojim projektom za »četrti podstavek« na Trafalgarskem trgu, The Fourth Plinth. Še do naslednjega leta lahko pred britansko Narodno galerijo opazujete asirsko božanstvo Lamassu, ki so ga razstrelili bojevniki ISIS v enem izmed svojih ikonoklastičnih pohodov. Umetnik, ki je zaradi svojih iraških korenin problematiko uničevanja dediščine v nedavnih bližnjevzhodnih vojnah pogosto tematiziral, je mogočen kip ponovno zgradil: vendra pa ne iz kamna, temveč iz embalaže iraških industrijskih produktov. Plastična in pločevinasta embalaža vsakodnevnih produktov postane gradnik »svetovne dediščine«, ki je bila žrtev iraških vojn, za katero je zahodno občinstvo najbolj glasno žalovalo. Obenem pa množica potrošnega materiala opozarja, da Irak nikoli ni bil samo kombinacija nafte in arheoloških ostankov: glavna žrtev obsežnega večdesetletnega uničevanja je bila iraška družba: njena vsakdanja normalnost, kultura in gospodarstvo.

Rakowitzeva sposobnost, da splete prepričljive zgodbe iz kar najbolj neverjetnih kombinacij, je najbolj vidna v vzporedni zgodbi o egiptovskemu predsedniku Nasserju in pripovedi o razpadu skupine The Beatles. Odlični sta tudi inštalaciji »Kakšen prah se bo vzdignil?« (What dust will rise?) o požganih knjigah med drugo svetovno vojno ter »Meso je tvoje, kosti so naše« (The flesh is yours, the bones are ours) o secesijski gradbeni industriji v Istanbulu in njeni povezanosti z armenskim genocidom. Rakowitzove zgodbe so materialne pripovedi, zgodbe artefaktov, ki razkrivajo, da so predmeti okrog nas včasih skoraj neslišne, včasih pa glasne in obtožujoče priče konfliktov in krivic, ki se odvijajo okrog njih – pa naj gre za lokalno gentrifikacijo ali pa za apokaliptično vojno, kakršna je bila iraška. Za mojstrsko lekcijo o preizpraševanju materialnega se oglasite v galeriji Whitechapel.

Miloš Kosec

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja