Bil je prekrasen septembrski dan leta 1989. V bistvu nisem prepričan, ali je bil res, vendar mi občutki, ki mi jih vzbuja spomin, govorijo, naj to napišem. Torej. Na ta nepreverjeno sončni septembrski dan sem kot novopečeni srednješolec iz skrajnega zahodnega zakotja prilomastil v Ljubljano, razpakiral skromno prtljago in si za silo uredil sobico, ki sva si jo delila z bratom. Nič posebnega, dve postelji, miza, stola in čokata omarica, iz katere bodo kmalu visele nogavice in majice, za umetniški vtis pa še zmečkani zvitki papirja, kosi lepenke in ravnila. Na vrh omarice sem postavil svoje edino premoženje, Philipsov radijski sprejemnik z dvema kasetofonoma, in začel sprehod po radijski skali. Lepo sistematično. Od začetka. Od leve proti desni. In tam je bil, skoraj čisto na začetku, signal, ob katerem so prsti prenehali vrteti gumb, možgani pa vklopili turbino. Tam je bila radijska postaja, ki mi je, mladostniku, glasbeno zaznamovala življenje, čez ducat let pa na stežaj odprla vrata v medijski svet. Radio Študent.
Črni philips je od tistega trenutka s frekvence 89,3 MHz neumorno snemal ure in ure radijskega programa. Na 90-minutne Basfove kasete je našlo pot na desetine glasbenih oddaj: Tolpa bumov, Alter lestvica, Rock fronta in druge. A tisto, kar je mladega človeka, odraščajočega med družbenim vretjem konca osemdesetih, najbolj prevzelo, je bila kritična misel, ki so jo z valov RŠ-a oznanjali njegovi sodelavke in sodelavci, markantni glasovi brez dlake na jeziku. Špikerske intervencije, novinarski prispevki, jingli in glasba, vse to je dalo slutiti vihar sprememb, ki so jih prinesla prihodnja leta.
In tako smo poslušali Radio Študent, natanko tako, kot smo v osemdesetih kupovali Mladino od kolporterja, ki se je na vse grlo drl tam nekje pod Trančo. Zato, ker je bila to takrat jasna alternativa obstoječemu družbenemu redu, zato, ker je pomenil možnost biti drugačen, si upati več, pričakovati več, zahtevati več. Zdaj in takoj. In Radio Študent je tak tudi danes.
Od afere JBTZ do zasedbe Metelkove, od Butnskale do Rhyme Kickersov, od kletnih prostorov bloka VIII do dupleksa v štirinajstki, od študentskega vretja konec šestdesetih do internetne realnosti današnjega časa. RŠ je skozi prehojenih 50 let sooblikovala kopica ljudi, ki jih je kasneje bolj ali manj uspešno odneslo v vse družbene pore. V politiko, gospodarstvo, akademski svet, na gledališke odre, v medije, znanost in umetnost. A bolj kot uspešni posamezniki, ki so krojili podobo najstarejšega neodvisnega radia v Evropi, je pomembna njegova publika. In kakšna publika je to! To niso slepi sledilci in zvesti lakaji. To niso vodljive ovce in pohlevni kimavci. RŠ-eva publika je njegov največji kritik. To so ljudje, ki so motor družbe, Radio Študent pa je njihovo gorivo. To so tisti, ki zahtevajo spremembe, nove družbene paradigme. Poslušalci RŠ-a so ljudje, ki mislijo s svojo glavo, so avantgardni, drzni in nekonformistični. Od svoje najljubše radijske postaje zahtevajo neodvisnost, spoprijemanje z diskurzom, ki je v medijskem prostoru potisnjen ob rob, pričakujejo obravnavo marginaliziranih družbenih skupin, boj proti institucijam ter naklonjenost alternativnim oblikam umetniškega izražanja. In tu se zgodi magija. Radio Študent je hkrati odličen učni poligon za mlade novinarje, komentatorje, glasbene in umetniške kritike, prek svojega programa pa ponuja vrsto vsebin, ki jih ni moč najti nikjer drugje. Delu družbe daje tisto, kar ta od njega zahteva. Neodvisne informativne oddaje z ostrim političnim komentarjem (Neuromoment, Terminal …), programske sklope, namenjene zapostavljanim družbenim skupinam (Lezbomanija …), ter kopico oddaj o glasbi, kulturi, znanosti in izobraževanju. Ob vsem tem pa je Študent še zabaven in na trenutke simpatično neposlušljiv.
Bil je turoben februarski dan leta 2001. Nisem sicer prepričan, ali je bil res, vendar mi luknje v spominu tako narekujejo. Torej. Na ta nepreverjeno deževni februarski dan sem se kot novopečeni akademski slikar pritepel na avdicijo za radijskega napovedovalca v sedmo nadstropje bloka XIV, v samo nedrje Radia Študent. Tam sem se nervozno prestopal in v rokah mencal cigareto. Skozi neka vrata je predme stopil visok in suhljat možakar. Z živahnimi očmi me je premeril in mi pokimal: »Saj bo. Boš videl, da bo.«
Danes lahko rečem, da ni glavni privilegij to, da sem bil lahko sodelavec Radia Študent. Danes se mi zdi večji privilegij, da sem lahko še zmeraj njegov poslušalec. Da lahko tudi bentim nad nadležnimi špikerji, da kritiziram vsebino, dlakocepim o političnih komentarjih in preklinjam glasbenega opremljevalca. Študenta danes oblikuje nova generacija ljudi, ki se učijo medijskega jezika, a hkrati učijo nekaj novega tudi nas, poslušalke in poslušalce in nekdanje sodelavce.
In tako Radio Študent prodira globlje in globlje v kritični del družbe, njegovo bistvo pa se še vedno najbolje zrcali v tistem legendarnem Marjovem jinglu, ki nas uči, da ni vse podn, kar je spodaj. Saj veste: kaj ti bo višina, če nimaš širine.
Piše: Miha Žorž
Prispevek je bil objavljen v Outsider#18: Mediji
Prispevke iz revije le izjemoma objavljamo na spletu! Za odlične zgodbe najboljših piscev naročite tiskano edicijo!
