Pogosto, ko se sprehodim po dobre štiri kilometre dolgi peščeni plaži med Pineto in Gradežem, se umirim. Na koncu tega vedno istega, vedno drugačnega sprehoda se zazdi, da stvari padejo na svoje mesto. Kar je bilo na začetku poti zbita točka, detajl, ki je kot črna luknja srkal vase vso pozornost, je zdaj platno, ki se razteza v vse smeri neba. In včasih začutim tisto nekaj, kar lahko pripelje do pesmi.
Od kod občutek, da stvari padejo na pravo mesto? Katero je tisto zrno na tehtnici, ki ustvari ravnotežje? In predvsem: zakaj lahko pišem samo iz občutka uravnoteženosti, ne glede na to, o čem pišem? To se sprašujem vsakič znova, ko – z leti vse težje – najdem tak blagodejen kraj in se mu prepustim.
Že dolgo vem, da tega notranjega občutka ne morem povezati s takšno ali drugačno obliko subjektivnega ugodja – pojavi se namreč tudi v zelo neugodnih situacijah, od precej nelahkih do povsem bolečih. Niti ne gre za skladnost med priučenimi tezami in živo izkušnjo – to stanje duha se razliva čez rob jezika in konceptualnega mišljenja; še tako dinamična in fleksibilna forma, kot je pesniški jezik, ga ne more do konca zajeti.
Zadnje čase si na ta vprašanja najraje odgovarjam s pomočjo Ericha Neumanna, psihologa in filozofa, ki je veliko razmišljal tudi o umetnosti. V knjigi Ustvarjalni človek pravi, da se lahko posameznik v prav posebnih, navdihnjenih trenutkih poveže z resničnostjo, natančneje, z »enotno resničnostjo«, z vsem, kar je; prav iz tega občutja, ki ga poimenuje kar »radikalni samodoživljaj«, pa da se rojeva potreba po ustvarjanju. Neumann operira s pojmi, ki jih je danes v teoretskem diskurzu mogoče zapisati samo v oklepaj, kot kurioziteto iz nekih drugih časov, so pa prav ti pojmi – v vseh mogočih različicah – pogosti spremljevalci zapisov ustvarjalk in ustvarjalcev samih, ko se želijo resnicoljubno soočiti s tako imenovanim navdihom.
Ko premišljujem o ustvarjalnem procesu, mi bolj kot teorija pomagajo prav tovrstna pričevanja, nastala včeraj ali pred tisočletji. V njih sicer najdem mnogo mest, ki prebudijo v meni nejevernega cinika, ki raje dekonstruira kot konstruira, prej vidi razpoke kot napor sinteze. Navsezadnje živimo v dobi citatov, umetne inteligence in številnih tragedij, ki postavljajo pod vprašaj veličino in moč človekovega uma. Vsaj toliko pa je v teh zapisih tudi misli, ki hranijo tisti drugi pogled. Govorijo o nevsakdanjih trenutkih, prebliskih, hipnem uzrtju, nepričakovanem razodetju in seveda navdihu. Zaradi pritiska duha časa, od katerega me včasih tišči v ušesih, kot da padam, to izkušnjo morda na kakšnem javnem dogodku prikrojim v lahkotnejšo verzijo, jo prikažem kot nekaj, s čimer lahko upravljam in kar lahko usmerjam; dam poudarek na vsem, kar sledi: iskanju ustreznih besed, tehtanju ritma, urejanju sloga. A brez navdiha pesmi preprosto ni. »Doživljaj«, ki ga prikliče, se res zdi »radikalen«; ni vsakdanji, je vseprežemajoč, vzbuja močan občutek povezanosti vsega, kar je, seže globoko in vzame dih. Z njim se ne da upravljati, lahko se samo zgodi. Ali pač ne.
Kathleen Raine, angleška pesnica in filozofinja, si v svojih poetoloških esejih zastavi zanimivo vprašanje: »The most important question to be asked of poems is from what level of the mind does the inspiration originate?« Zastavlja si ga kot avtentična pesnica in visoko izobražena premišljevalka, ki potopitev v brezkrajna prostranstva inspiracije ne vidi kot skrunitev razuma. Ločuje med informacijami in znanjem ter med znanjem in védenjem, sposobnost imaginiranja postavlja visoko na seznam človekovih sposobnosti in predvsem verjame, da tudi v dobi poenotenja, poenostavljanja, ponavljanja in posnemanja, v kateri živimo, lahko govorimo o različnih ravneh uma.
Ko torej razmišljam o začetkih vsakega ustvarjalnega procesa, vidim, da je vznik ustvarjalne misli veliko bližje brezskrbni igri otroka kot znanstvenemu projektu. Da to razpoloženje lepše ponazori metafora razdalj, ki jim ne vidiš konca, kot pa lego kock, ki jih – vedno iste – prestavljaš sem in tja. Da umetnost ni izumljanje, pač pa odkrivanje, oziroma, kot bi rekel Platon, spominjanje tega, kar smo nekoč že vedeli.
Da stvari padejo na svoje mesto, mora biti slika dovolj velika. Umetnost lahko to širšo sliko priklicuje vsakič znova, vsakič drugače. V dobi, ki slavi detajl pred celoto, je morda redka, a zato toliko bolj dragocena. Angažira nas na prav poseben način. V nas razpre drug pogled, da vidimo razdalje, sredi katerih stojimo, in nas spomni, da je na začetku in koncu poti prostor prazen in brezmejen.
Zaradi lagunske vode in nemirnih oblakov je krajina, ko dospem do Gradeža, skoraj povsem drugačna od te, ki sem jo pred dobre pol ure pustila za sabo. Ko na koncu poti obstojim – domišljam si, da podobno kot Rilkejev »človek pred velikim nebom« – je sveta več, kot ga je bilo na začetku. In še raste.
Piše: Miljana Cunta
