Leta 1996 je profesor Miloš Florijančič prejel Plečnikovo medaljo za prizidek Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Gre za prizidek k stari stavbi iz časa Avstro-Ogrske na Zoisovi ulici, kjer je nekdaj delovala deška osnovna šola na Grabnu. Kasneje je v tej stavbi deloval Oddelek za arhitekturo Tehniške visoke šole, danes pa je to Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Stavba stoji ob notranjem ringu, nasproti Križank, na črti, ki je nekoč ločila mesto od predmestja, sedaj pa ločuje urbani značaj od ohranjenega, značilno ruralnega okolja Krakovega. Na tem območju se skoraj na vsakem koraku čuti Plečnikov vpliv v obliki različnih ureditev in oblikovanih elementov.
Nova stavba je odgovor na prostorsko stisko v stari šoli. Projektirana je bila kar nekaj let pred realizacijo, zasnovana pa je bila v duhu spoštovanja do stare stavbe, ulične ureditve in meril ter Plečnikovega vpliva.
FA nekoč, vir: Bogdan Zupan
Žirija, ki so jo sestavljali dr. Emilijan Cevc, arhitekt Svetozar Križaj in arhitekt Anton Lešnik, je v poročilu zapisala: »Avtor je zasnoval dostojanstveno arhitekturo, ki izhaja iz kvalitet »Ljubljanske šole za arhitekturo«. Temeljito premišljena zasnova se prilagaja obstoječemu kontekstu kot logična in duhovita obravnava materialov in detajlov v srečni sintezi. Nova stavba vešče ujame razmerje med kvalitetami obstoječega objekta in med okoljem, v katerem generira nova prostorska razmerja. Arkadni hodnik pred novim vhodom ustvarja potrebno klasično monumentalnost in hkrati spoštuje Plečnikov portik pred staro stavbo. Stebri, opečni zid in okna kot temeljni tipološki elementi arhitekture diskretno nakazujejo stavbno vsebino in s formalno zadržanostjo dajejo stavbi pečat trajne vrednosti.«
Vhod v staro stavbo ob izgradnji prizidka, vir: Bogdan Zupan
NEKOČ
Stavba, ki jo večina slovenskih arhitektov zelo dobro pozna, je na prvi pogled preprosta, morda celo manj atraktivna. A ko se ji bolje posvetimo, se odpirajo novi pomeni, kvalitete in domislice, ki kažejo na večplastnost razmisleka avtorja.
Stavba kot del mesta ohranja izrazito linijsko orientacijo ulice ter deluje kot mejnik med mestom in predmestjem. S svojim gabaritom ohranja dominantno vlogo starega objekta: nižja je in pomaknjena nazaj, tako da je ulična arkada poravnana z obstoječo grajeno stavbo. Izbor opeke kot glavnega materiala fasade je mogoče razumeti kot poklon staremu opečnatemu zidu, ki je nekoč stal na tem mestu in ločeval mestni center od ruralnega predmestja Krakovo. Tak zid je še ohranjen na severnem delu, kjer je danes parkirišče.
Južna stran prizidka ob izgradnji, vir: Bogdan Zupan
Na tem mestu naj bi po prvotnem projektu stal drugi prizidek, ki pa ni bil realiziran. Oba, vzhodni in zahodni prizidek, naj bi si bila podobna, pritlična, njune dimenzije pa bi določali obstoječa stavba in klančina. Zaradi finančnih omejitev je bil izveden le spodnji, vzhodni paviljon. Med gradnjo so mu, zaradi odločitve o opustitvi gradnje zahodnega prizidka, naknadno nadzidali še eno nadstropje. V vrhnji etaži so kabineti in risalnice, prizidek pa ni več nizek paviljon, kot je bila prvotna ideja.
Projekt dveh prizidkov, Miloš Florijančič
Stara stavba z izrazitim Plečnikovim baldahinom ob gradnji prizidka ničesar ne izgubi, temveč celo pridobi nekakšen paspartu, ki ponovi osnovne elemente: baldahin v obliki arkadnega hodnika je pomaknjen navznoter, ob rob fasade stare stavbe, in ne sega ven kot stari baldahin. Ritmična členitev nove fasade sledi obstoječi. Stavba upošteva merilo ulice in stare stavbe na način, da ga v nobeni smeri ne presega.
Avtorju je, brez uporabe trendovskih materialov, form in pristopov tistega časa, uspelo ustvariti brezčasno prostorsko rešitev, ki v ničemer ne ruši že vzpostavljene kvalitete in tradicije prostora, temveč ji dodaja funkcionalen, bister in spoštljiv podaljšek.
TLORIS
Tlorisna organizacija prizidka, tako kot zunanjost, sledi stari stavbi, saj se njen osni hodnik nadaljuje tudi v prizidku. Stavba ima svoj ločen vhod. Pritličje obsega galerijo, Vurnikovo predavalnico, avlo in veliko Plečnikovo predavalnico. Vsaka od treh predavalnic nosi svoj karakter, v vseh pa gre v osnovi za kombinacijo vidnega betona in lesa.
Galerija je surov prostor brez oken, z bogato leseno lamelno stropno oblogo, ki ima akustično funkcijo. Prostor je fleksibilen in s svojo nedoločenostjo lahko gosti različne vsebine in postavitve. Vurnikova predavalnica se s tremi velikimi okni odpira na jug, v zelenje, in je klasična predavalnica s sedeži in mizami v vrstah ter prostorom za predavatelja.
Plečnikova predavalnica je največja, z značilnimi velikimi površinami vidnega betona in lesenimi oblogami v različnih obdelavah in naklonih, z integrirano osvetlitvijo. Posebnost so kovinski zračniki, 12 na vsaki strani velikega belega platna za projekcije, za predavateljem.
Foto 7: Plečnikova predavalnica, vir: Outsider, avtorica Jana Jocif
Posebej zanimiv je notranji ustroj prizidka. Arhitekt Tomaž Brate je v reviji Piranesi, 7-8 iz leta 1998, med drugim zapisal: »/…/ Ker ne gre, da bi dozidava konkurirala dominantni v podobi Plečnikove označitve vhoda, se stopnjevanje premakne v notranjost. V transparentni vetrolov in v hall, kjer stopnišče tokrat ni zgolj element funkcije, ampak integralen del višinsko razgibane zasnove. Glavni stopniščni podest namreč ni umaknjen na južno fasado, na točko vizualnega stika z ruralnim, ampak premaknjen proti hallu. /…/ Zato je glavnina *montaže atrakcij* usmerjena proti hallu, proti vertikalnemu nucleusu, proti prostoru, kjer se koncentrira dolga vzdolžna os obeh objektov ter se obrne v vertikalo.«
STAVBA KOT PEDAGOŠKI PROCES
Profesor Miloš Florijančič je za Arhitektov bilten leta 1996, številka 131–132, v članku, poimenovanem po Baršijevi skulpturi iz obdobja 1994–95, Orlando v prizidku Fakultete za arhitekturo v Ljubljani, zapisal: »Že na začetku je bila stavba mišljena kot arhitektura, pri kateri naj prevladujejo prostorske in metrične vrednosti pred oblikovanjem in detajliranjem. Poudarek naj bi bil bolj v smislu skladnosti prostornin, drugič kot pot skozi objekt, kot svetloba in tema, kot središčnost in križanje dveh smeri, prisotnost tekstur in njihovih kombinacij.«
Vurnikova predavalnica danes, vir: spletna stran FA
Profesor je stavbo oblikoval, kot da bi bila didaktični pripomoček za poučevanje arhitekture. To delo je opravljal tudi sam, že kmalu po diplomi kot asistent, pozneje kot profesor. Vzdolžni hodnik, ki povezuje obe stavbi, je obložen z različnimi slovenskimi kamni, vsaka učilnica pa je odeta v en slovenski les, s čimer prostori postanejo vzorčniki materialov. S postavitvijo in volumnom objekta arhitekt zelo plastično govori (tudi študentom) o spoštovanju in ponižnosti do tradicije, prostora in konteksta mesta. Že sama umestitev in volumenska zasnova pa delujeta kot »šolski primer« spoštovanja tradicije, prostora in konteksta.
Tudi opeka na fasadi ima didaktično rabo, saj je nalašč uporabljena v mrežnem, torej ne-tektonskem rastru (vertikala na vertikalo), s čimer je avtor poudaril, da gre za obešeno fasado in ne nosilni element.
Foto 9: Galerija danes, vir: spletna stran FA
V zasnovi je arhitekt predvidel tudi kiparske intervencije, vendar je bil izveden le manjši del. Profesor se je ob povezovanju arhitekture in kiparstva med drugim naslonil tudi na nedavno realizirano Fakulteto za biologijo, avtorja Jurija Kobeta, »kjer sta na vrhu stopnišča kot arhitekturna zaključka stebrov upodobljeni alegoriji Flore in Favne, delo kiparja Jakova Brdarja, slovenskega ekspresionističnega figuralika« (Florijančič, AB, 1996). Prav klasična umestitev teh del je bila, poleg drugih vplivov, spodbuda za drugačno razmišljanje.
Z načrtno uporabo kipov avtor izkazuje spoštovanje do umetnosti in nujnosti sodelovanja med arhitektom in umetnikom, kiparjem, ter potrebo po vključitvi umetniških del v vsakdanje življenje. Sodelovanje s tremi kiparji razloži Florijančič sam v prispevku za AB. Tudi tukaj gre za skoraj pedagoški pristop, ki prikazuje tri različne možne oblike sodelovanja, kot da profesor predlaga študentom, kako lahko postopajo.
Kiparji v prizidku so smiselno, a ne klasično, s svojim delom nadgradili delo arhitekta. To so dosegli bodisi s postavitvijo samostojnega kiparskega dela (neizvedena fontana Mirsada Begića), bodisi z vsaditvijo v prostor, kjer uporabnik sam določi uporabo umetniškega objekta (izvedena postelja v knjižnici Jožeta Baršija), bodisi z vgrajenim delom, uporabnim elementom, v izvedbi kovane ograje Matjaža Počivavška.
»Objekti so zamišljeni in izpeljani za konkretni namen in konkretno stavbo, določenega naročnika, in kot način manifestacije slovenske kiparske scene devetdesetih let, predvsem pa naj bi bili drugačen pristop, ki bi v tem primeru nudil novo spodbudo za doživljanje obeh umetnosti« (Florijančič, Arhitektov bilten leta 1996, številka 131–132, v članku Orlando v prizidku Fakultete za arhitekturo v Ljubljani …).
Kovana ograja kiparja Matjaža Počivavška, vir: Bogdan Zupan
Poučevanje skozi stavbo lahko izpade vzvišeno, banalno ali moralistično, vendar se na primeru prizidka kaže ravno nasprotno: dosledna in brezkompromisna naloga, ki je izpeljana s plastičnim prikazom vrednot stroke – ali kar bi te morale biti.
DANES
»Naučili smo se, da arhitektura lahko, celo mora, živeti brez besed. Ima svoj lasten glas in svoj lasten jezik, ki pa se ves čas spreminja.«
(Arhitekt in profesor Matej Blenkuš, dolgoletni partner v Studiu abiro, nekrolog ob Florijančičevi smrti, 2020)
Prizidek Fakultete za arhitekturo uvaja svoj lasten glas, o kvaliteti in aktualnosti objekta pa govori tudi dejstvo, da je objekt po treh desetletjih rabe v dobrem stanju. Prizidek je stavba, ki govori o arhitekturi kot disciplini spoštovanja konteksta, brez uvajanja velikokrat nepotrebnih novih konceptov. Znotraj zadržano postavljene strukture uvaja novosti in domislice – delo arhitekta, ki ve, kje je pravo mesto za zadržanost in kje je pravo mesto za sproščenost znotraj reševanja prostorskih situacij.
Prizidek ob izgrandnji, vir: Bogdan Zupan
Neizvedena ostaja ideja notranje fontane oziroma pitnika, ki bi ga izdelal kot unikatno skulpturo kipar Mirsad Begić. Ta bi predstavljala vpeljavo vodnega elementa v prostor, funkcionalen element za pitje in natakanje vode, ter vsakodnevni stik z umetniškim delom. Hkrati bi bila skoraj didaktična metafora izvira znanja, ki napaja študente. Bronasta upodobitev prelivajoče se vaze, nad katero v obliki ročaja lebdi ptica, se je kmalu po projektiranju izkazala kot neizvedljiva zaradi finančnih omejitev, zato jo je začasno zamenjal industrijski pitnik. Ta opravlja le nekaj funkcij »fontane« in je v avli prisoten še danes.
Diskretno, a vendar velikopotezno razmišljanje o dveh prizidkih, ki skupaj ustvarjata nekakšen okvir okrog stare stavbe, se izkazuje za aktualno, saj se znova odpira tema o zahodnem prizidku. Na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani so med decembrom 2024 in marcem 2025 organizirali serijo participatornih srečanj, da bi raziskali in opredelili, kateri in kakšni prostorski pogoji so potrebni za določene pedagoške procese in za delovanje fakultete, ter omogočili kreativno atmosfero ob upoštevanju novih trendov poučevanja in oblikovanja akademskega prostora. Izsledki delavnic bodo osnova za pripravo investicije za prenovo in širitev FA UL, pri čemer upamo, da bo ohranjen duh discipline in spoštovanja.
Plečnikova predavalnica danes, vir: Outsider, avtorica: Jana Jocif
Napisal: Eva Sušnik
Naslovna slika: Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani danes, vir: spletna stran FA
Prispevek je del rubrike Zob časa, v kateri spremljamo, kako se starajo projekti, ki so bili nagrajeni z različnimi slovenskimi arhitekturnimi nagradami od osamosvojitve dalje. Rubriko urejata arhitekta Eva Sušnik in Luka Jerman.
