O kulturni dediščini se navadno pogovarjamo kot o samoumevnosti: destilaciji najboljšega in najdragocenejšega preteklih rodov, »družinski srebrnini« neke skupnosti, nabor objektov in tradicij, za katere obstaja konsenz, da ga želimo obdržati, ohraniti in predati prihodnjim generacijam. Ta na videz nekonfliktna in visokoleteča razlaga besedne zveze »kulturna dediščina« pa je seveda v popolnem nasprotju s sesipajočimi stenami gradov in kmečkih hiš, s propadanjem kulturnih krajin in z aktivnim špekulativnim uničevanjem stavb, ki naj bi bile v napoto »razvoju«. Takoj, ko abstraktni krovni koncept nadomestimo z dejanskimi predmeti in stavbami, trčimo ob hude strukturne težave, nerazumevanja, sprenevedanja, moraliziranja in ignoranco. Mislim, da pri tem ne gre za nič presenetljivega, in da bi se morda morali posvetiti besedi, s katero označujemo ta visokoleteči kulturni destilat. Saj se tudi zasebna, družinska, nepremičninska in denarna dediščina pogosteje kot v visokoletečih besedilih pojavlja v sodnih spisih, terapevtskih seansah in zasebnih frustracijah. Dediščina je ravno zaradi svoje dragocenosti vedno prepletena s pohlepom, žalovanjem in travmami. To velja tako za babičino stanovanje na zapuščinski razpravi kot za propadajočo baročno graščino v umenostnozgodovinskem zborniku; kdo je upravičen do dedovanja in kako lahko z dediščino razpolaga, sta dve kategoriji, zaradi katerih so se razklale že številne družine; podobno pa se v ravnanju z dediščino kažejo tudi zgodovinski, ekonomski in vrednotenjski razkoli neke družbe. Slovenci in Slovenke naj bi se še posebej radi tožarili, poleg tega pa velja, da še posebej visoko vrednotimo zidove in zemljo, hiše in posestva. Zato nas ne bi smelo presenetiti, da imamo s kulturno dediščino, ki naj bi bila nekakšna kolektivna zapuščina, posebno velike težave.

Je zato preveč drzno trditi, da bi Zavod za varstvo kulturne dediščine moral poleg etnologov, umetnostnih zgodovinarjev, arhitektov in statikov zaposlovati tudi zgodovinarje, terapevte in pravnike? Če je dedovanje travmatični proces, v katerem se srečujejo žalovanje, prepiri in priložnosti za prihodnost, pravzaprav operiramo z nenehnim predelovanjem in sprejemanjem preteklosti. Tako, kot se je težko sproščeno naseliti v stanovanju, za katerega se na sodišču prepirate še s tremi sorodniki, predpostavljam, da je težko odgovorno in samozavestno upravljati tudi s kolektivno kulturno dediščino, dokler o njej nimamo izoblikovanega osnovnega konsenza. Na kratko se bom dotaknil treh tipičnih primerov dediščinskih zagat v zadnjih letih: Laščakove vile Rafut pri Novi Gorici, Tariškega dvorca pri Sevnici in Sečoveljskih solin. Bolj kot zgodovina stavb in prizadevanj za njihovo ohranitev me bo zanimal trenutek, v katerem se nahajajo danes, in javno mnenje, povezano s kulturno dediščino. Prva izmed iluzij, ki se jih moramo znebiti ob govorjenju o dediščini, je namreč prepričanje, da gre za pogovor o preteklosti. Spet nam pride prav primerjava z družinsko dediščino: spori na sodišču le redko nastanejo zaradi osebe, ki je umrla in zapustila svoje stanovanje sorodnikom, ampak zaradi živečih sorodnikov samih. Zato kulturna dediščina nikoli ni samo spomin ali sentimentalna sled davno minulih življenj, ampak ima predvsem velik dejanski turistični, ekonomski, uprabni potencial tu in zdaj. »Potencial« je beseda, ki je obenem polna obljub in nevarnosti. Modro upravljati s svojo dediščino predpostavlja pomiritev osnovnih konfliktov v sebi in drugih, pri tem pa razumeti, da je dediščina predvsem stvar sedanjosti in prihodnosti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja