V tujini je zadnja leta vroča tema, kako rušiti spomenike. Seveda pri nas spet nekoliko zaostajamo za svetovnim tempom, in to ni vedno slabo. Spomeniki predstavljajo izraz javnega spominjanja obdobja, v katerem so nastali. Seveda so lahko že v času svojega nastanka problematični, ali pa problem postanejo pozneje. Vendar pa so samo simptomi preteklih in aktualnih zaslug ali krivic, ne pa njihov izvor – nihče ne pričakuje, da bo Vodnikov spomenik še naprej zlagal pesmi, bronasti Maister in njegov konj pa urejala odnose z Republiko Avstrijo. Kljub temu pa imamo do spomenikov nenavadno zapleten odnos – od njih pričakujemo preveč in jih obenem ne razumemo zares. Zato se pri rušenju spomenikov vedno približujemo na pol magičnemu ravnanju, podobnega zaklinjanju z besedami. Podiranje spomenikov ne spreminja zgodovine – spreminja pa podobo našega trenutnega spopadanja z zgodovino in lahko bistveno vpliva na gradnjo identitete ter zgodovinskega spomina v prihodnosti. Pred nekaj meseci sem se v članku »Kako podreti spomenik?« na spletni strani revije Outsider spopadel z dilemo, kako bi morda lahko ravnali s spornimi spomeniki, in ugibal, da je sanitarni izbris spornih spomenikov bolj problematičen kot njihova rekontekstualizacija, torej njihovo nenehno rušenje, ki se nikoli ne izpolni v popoln umik, v totalno odstranitev. Pravo vprašanje je torej, kako lahko sporne spomenike vsaka generacija vedno znova ruši, ne pa, kako lahko z izbruhom kratkotrajnega ogorčenja in pravičniške akcije uredimo spomin enkrat za vselej. Kot dobro vemo, se potlačeni spomini radi vračajo v najbolj nepredvidljivih – in problematičnih – oblikah.
Nisem pa predvidel, da terja moje stališče še eno, dopolnjujočo ugotovitev, komplementarno tezo o postavljanju spomenikov. Kako spomenike postavljati, ne da bi jih zares dokončno postavili na piedestal, prerezali trak in se jim ob zvokih pihalne godbe poklonili, kot da smo še vedno v provincialnem mestu devetnajstega stoletja? Postavljanje bronastih soh zaslužnih mož (kdaj pa kdaj pa že celo tudi žena!) je že dolgo časa brezupno zastarela spominska praksa, zato se mi zdi, da je samo še rušenje obstoječih spomenikov bolj nezaslišano od postavljanja novih. Kaj pa se zgodi, če namesto novih bronastih soh postavljamo stare, ki so na istem prostoru in celo na istem piedestalu že stale?
Maršal grof Radetzky
To vprašanje v Ljubljani ni več teoretična dilema, temveč čisto realna zagata. Govori se namreč, da naj bi že v mesecu ali dveh na prazen piedestal pred Tivolskim gradom nazaj postavili kip maršala Radetzkyja, ki je tam stalo vse do prevrata leta 1918. Radetzky je živopisana osebnost, morda zadnji res veliki habsburški vojskovodja, češki aristokrat in človek, ki je intimno povezan z našimi kraji, predvsem s Tržičem in Ljubljano, kjer je imel posesti in bivališča. Za sabo ima mnogo različnih spominov in vrednotenj: izmenično je bil tlačitelj liberalnih upornikov leta 1848 in cesarski junak v italijanskih vojnah, častni meščan Ljubljane, eden izmed ključnih oseb v razvoju osrednjega mestnega parka Tivoli. Po svoji smrti je poleg cesarske družine postal eden izmed osrednjih simbolov stare, nadnacionalne Avstrije – Radetzky marš me je pozdravil danes na tretjem programu Radia Slovenije, ob zvokih »njegove« koračnice pa se še sto let po propadu monarhije vrtijo maturanti. Gre skratka za vojskovodjo, ki je pri nas bil in je na nek način še vedno pretežno pozitivno zapisan – njegov spomenik je skupaj s tistim v parku Zvezda ob prevratu in koncu prve svetovne vojne leta 1918 pač padel predvsem v duhu obračunavanja z ravnokar propadlim režimom in osovraženo vojno, manj pa kot izraz zamer in krivic, povezanih z upodobljencem. Zares je škoda, da smo v našem prostoru pri vsakem prevratu najprej skrbno počistili z vsemi »bivšimi« spomeniki. Zato se še vedno zdi, kot da zgodovino po vsakem prevratu pišemo na novo. V naših deželah smo očitno vedno verjeli, da bomo z uničenjem simptomov pozdravili tudi bolezen. Radetzky pač nikoli ni bil pravi problem.
Drugi nekdanji ljubljanski spomenik Radetzkyju v Zvezdi
Problem pa je vračanje že pred sto leti podrtih spomenikov na njihovo nekdanje mesto. In to na netransparenten način ter brez javne debate. Bomo slej ko prej s piedestala pred Sodno palačo vrgli tudi Miklošiča in ga nadomestili z glavo Franca Jožefa, ki je tam stala do leta 1918 in je predstavljala priljubljenega cesarja? Bomo Sidru na podstavku v Zvezdi dodali še kralja Aleksandra in poleg njega še drugo ljubljansko kiparsko upodobitev Radetzkyja? Tako, kot je bil proces denacionalizacije samo obratna ponovitev krivic nacionalizacije oziroma udejanjanje prepričanja, da lahko krivice popraviš samo z novimi krivicami, se nam očitno nekaj podobnega začenja odvijati tudi na polju spomenikov: s ponovnim postavljanjem starih spomenikov urinega kazalca namreč ne bomo zavrteli nazaj. Ponovno postavljanje spomenikov ni enako izbrisu stoletja, ki nas loči od njegove odstranitve. Naj nekaj podobnega ilustriram z nekoliko novejšim spomenikom: tako, kot bi bilo nezaslišano podiranje spomenika Borisu Kidriču pred Predsedniško palačo, bi bilo nezaslišano tudi postavljanje novega spomenika Borisu Kidriču. Zato sem prepričan, da je glavna umetniška naloga v javnem prostoru danes učenje, kako podirati spomenike, ne da bi jih kdaj dokončno podrli, in tudi, kako postavljati spomenike, ne da bi jih kdaj zares postavili. To pa poleg eksperimentiranja z novimi sodobnimi spominskimi in spomeniškimi praksami pomeni predvsem odpiranje javne debate, s čim napolnjujemo javni prostor in predvsem, kaj želimo s tem doseči.
Miloš Kosec
Podprite ustvarjanje revije Outsider in se nanjo naročite.
