Sredi dvajsetega stoletja se je že zdelo, da so kipi zaslužnih mož brezupno zastarel način obeleževanja zgodovine in zgodovinskega spomina. Bronasta soha v uniformi ali v »umetniškem« ogrinjalu, v daljavo uprt pogled, kakšna sablja ali knjiga v roki, in pa seveda hlače – ženske so bile sprejemljive samo v obliki razgaljenih alegoričnih muz in boginj – to je sredi devetnajstega stoletja postal spomeniški vzorec, ki je bil konservativen že v času svojega rojstva. Tu in tam so spomeniki še doživeli kakšno aferico, ki jim je pognala kri po bronastih žilah (pri nas je bilo tako recimo ob postavitvi Prešernovega spomenika, ob katerem je Cankar napisal nekaj strupenih in briljantnih, še danes aktualnih misli o »spomeničarstvu« zaslužnih mož). Bronaste sohe na granitnih podstavkih so nato živele svoje dolgočasno posmrtno življenje na mestnih promenadah in turističnih razglednicah. Likovni ustvarjalci, njihovi kipi in spomeniki so v dvajsetem stoletju postajali bolj polnokrvni in zanimivi, bronasti možje pa so čemerno čepeli na svojem granitu in prezirali prihodnost, v kateri so bili prisiljeni živeti svoje posmrtno življenje. Pred kratkim pa so bronaste može po svetu začeli tresti, jih zbujati in metati s podstavkov. Kipi so oživeli v predsmrtni grozi. Bronaste sohe iz devetnajstega stoletja so vdrle v politiko in družbo enaindvajsetega stoletja. Kipi padajo, kipi se lomijo, kipi izginevajo med nemiri in protesti. Padec s piedestala je bil v luči protestov Black Lives Matter najprej dobeseden, nato pa je postal tudi metaforičen: protesti so se razširili po vsem svetu, z njimi pa prihaja tudi novo ovrednotenje lastne zgodovine in tudi granitnih, denarnih, kolonialnih in družbenih temeljev, na katerih ne počivajo le spomeniki, ampak tudi zasebno in javno bogastvo zahodnih družb.

Bronasta glava padlega Krištofa Kolumba na naslovnici revije e-Flux z eno podobo povzame veliko spomeniško in spominsko prevrednotenje: kip je namesto v triumfalo vertikalo položen v podložno horizontalo, njegov nos se skoraj dotika asfalta, s tem pa ne spremeni le klasičnih koordinat obvladovanja prostora, ampak vzpostavi tudi vzporednico strašnemu dogodku, ki je postal povod za proteste in padce kipov nekdanjih kolonialnih gospodarjev: brutalni policijski umor Georga Floyda v Minneapolisu, kjer je umorjenčeva glava med dušenjem osem minut zavzemala povsem enak položaj na asfaltu. ZDA so se s pozivi po umiku ali uničenju spornih spomenikov pridružili predvsem v nekdanjih kolonialnih silah, na primer v Veliki Britaniji in Belgiji, ki že od časov Josepha Conrada živi v shizofreni dvojnosti zavedanja in potlačenja velikih zločinov režima Leopolda II. v Kongu. V Londonu so morale oblasti zavarovati kip enega velikih herojev 20. stoletja, Winstona Churchilla, ki seveda ni bil le medvojni predsednik vlade in vodja upora proti nacizmu, ampak je bil tudi kolonialni vojak, rasist in morda poslednji imperialistični politik, ki je sanjal o ohranitvi in še dodatni razširitvi Britanskega imperija.

Spomenik Gabrielu D’Annunziu, “Snežniškemu princu”, v Trstu (vir: www.comune.trieste.it )

Vendar pa so pozivi k zrušenju spomenikov kmalu trčili ob staro dilemo: kako spomenik sploh porušiti? Protestnik ima na voljo dve možnosti. Prva je fizično uničenje spomenika osebi, ki je bila ali pa je postala sporna. Rezultat so kratkotrajni, skoraj orgazmični izbruhi ljudske jeze in polomljen bron, na mestu katerega nato nekaj časa zeva prazen podstavek. Prostor je osvobojen vladajoče sohe nekdanjega rasista/imperialista, vendar pa se lahko njegova odsotnost iz javnega prostora kmalu pretvori tudi v javno pozabo. Prazen piedestal lahko povzroči izpraznjenje zgodovinskega spomina. Tako je med sprehodom po Ljubljani precej preprosto pozabiti na več kot dvajset let trpljenja Primorcev pod fašizmom, medtem ko si zamejci med sprehodom po Trstu ali Gorici takšne zgodovinske pozabe ne morejo privoščiti: čez mejo še vedno stojijo hudo sporni slavilni opomniki fašistične preteklosti, dodajajo pa se jim celo še novi. Takšen je spomenik Gabrielu D’Annunziu, ki za časa življenja ni izpustil nobene priložnosti za pozive k tlačenju »slovanskih barbarov« in ki mu je italijanski kralj podelil naslov »Snežniškega kneza«. Njegov spomenik je bil pred kratkim postavljen v samem središču Trsta, kot da bi šlo za spoštovanja vredno in dostojno osebnost. Pravo mesto za D’Annunzijev bron je nedvomno koroziji podvrženo dno Velikega kanala, ne pa tlakovan trg. Vendar pa lahko prazni piedestali ter očiščene javne površine vse prekmalu postanejo oder družbene amnezije, da ne rečem družbene demence – če se nisi prisiljen boriti z lastno preteklostjo in jo nenehno znova podirati, morda ne boš prepoznal znakov ponovno naraščajoče nestrpnosti in hujskanja, dokler ni prepozno. Podiranje spomenikov omogoča pozabo in izbris, očiščenje konfliktnega palimpsesta zgodovine v enodimenzionalni, poenostavljen javni prostor, namenjen vsakodnemnim premikom in potrošnji. To je prostor, ki ne postavlja vprašanj in ki prizanaša s težkimi temami.

Konjeniški spomenik vojaškemu voditelju sužnjelastniškega Juga Robertu E. Leeju med nemiri leta 2017 v Charlottesvillu

Po drugi strani pa je alternativa prvemu pristopu, torej ohranjanje spornih spomenikov na njihovih mestih, enako problematična. Četudi so teme suženjstva, neenakopravnosti, fašizma in imperializma zdaj v učnih načrtih osnovnih šol in torej izobrazba vsaj do neke mere dopolnjuje triumfalne podobe bronastih mož, imajo spomeniki v sebi nekakšno tiho in potrpežljivo moč. Te moči ne smemo podcenjevati – manj kot veš o zgodovini, bolj si dojemljiv za mišičasto pest in jeklen pogled vojskovodje iz brona. Človek na konju in s sabljo v roki ni mikaven prizor samo na filmskem traku fantazijskega filma, ampak tudi na kamnitem podstavku. Bronasti konjenik na trgu ima na voljo čas in lahko čaka desetletja ali celo stoletja, dokler niso učni načrti (ali pa morda cele šole) ukinjeni, kurz javne zavesti pa se spremeni. Takrat lahko bronasti konjeniki spet zaživijo v starem duhu patriarhalnih voditeljev ter imperialnih gospodarjev.

Rušenje šahovega spomenika med Iransko revolucijo leta 1978

Dilema med rušenjem in ohranitvijo spornih spomenikov je torej realna in zagonetna, tako kot je zagonetno vprašanje oblikovanja kolektivnega spomina. Vendar pa je nadvse podobna dilemi, kako se boriti proti represiji in fašizmu. Kot kažejo zadnja desetletja, je bilo prepričanje, da je fašizem in družbeno nestrpnost mogoče enkrat za vselej premagati na vojnem bojišču, povsem napačno. Boj proti fašizmu je pač nenehen in ne bo nikoli končan. Odvijati se mora neprekinjeno in na vseh frontah, nenazadnje tudi znotraj ljudi samih – nihče ni popolnoma prost impulzov po nasilnem nadvladovanju drugih ali destruktivnem samopodrejanju. Vprašanje, kako ohranjati boj proti fašizmu in imperializmu nenehno viden in prisoten v javnem prostoru, bi se, prevedeno v spomeniško problematiko, glasil: kako podreti  spomenik tako, da bronasti možje ne ostanejo triumfalni privid slavne preteklosti, ki ni nikoli obstajala, da pa tudi niso nikoli do konca podrti in odstranjeni? Takšna odstranitev bi namreč vzpostavila prazno polje družbene amnezije, ki bi predstavljala odlično gnojilo za nove oblike fašizma in imperializma. Z drugimi besedami: kako nenehno podirati spomenike? Navsezadnje bi moral imeti vsakdo priložnost rušiti sporne spomenike in se s kritičnim pristopom opredeljevati do lastne preteklosti. Prav vsaki generaciji je treba omogočiti, da lahko podira svoje spomenike, tako, kot mora vsaka generacija razviti svojo obliko boja proti tlačenju in fašizmu. To pa pomeni tudi, da si ne moremo dovoliti, da bi spomenike popolnoma odstranili iz javnega prostora in s tem iz zgodovinskega spomina. Nobeni generaciji ne smemo privoščiti tabule rase, ahistorične prazne ploskve, platforme, ki laže, da lahko začneš »iz ničle«. Ta izziv pa pravzaprav pomeni: kako zadržati spomenik v nenehnem padcu? V padcu, kjer spomeniku izpod nog spodmaknemo granitni piedestal, ga pa vendar zadržimo v javnem prostoru? Kako obdržati vso kompleksnost zgodovine v javnem prostoru in javni zavesti, ne da bi morali zato sprejemati kompromis s triumfalno naravo spomeniških zmagovalcev in poražencev?

Skesani Kolumb na asfaltu Minneapolisa leta 2020 (foto: Tony Webster)

Seveda ne govorim o bronastih črepinjah na kamnitem tlaku, ampak o rekontekstualizaciji, dodajanju, performativnih akcijah, spreminjanju konteksta, skratka o sodobnih umetniških postopkih, ki bi takšno nenehno rušenje omogočili. Moderna in sodobna umetnost je že od druge polovice dvajsetega stoletja naprej razvila kar nekaj inventivnih postopkov, kako zaznamovati zgodovinski spomin brez slavljenja ali moraliziranja. K polju javnega spomina so prispevale tudi nove generacije zgodovinarjev in pedagogov. Nove, digitalne tehnologije, ponujajo drugačne platforme za nove in bolj pluralne oblike obeleževanja spomina. Kljub vsemu temu smo pri odnosu do spornih spomenikov še na začetku: najprej se bo treba sprijazniti, da niti status quo niti hitra rešitev v obliki očiščenja vsega nezaželenega nista brez nevarnosti. Če ne morem ponuditi recepta za rokovanje s spornimi bronastimi sohami preteklosti, pa lahko ponudim zelo preprost recept za gradnjo novih spomenikov. Če so bili bronasti kipi zaslužnih mož zastareli že, ko so nastali, predstavljajo danes povsem neodpustljiv anahronizem. Zato je gradnja novih spomenikov zaslužnim možem, kot da smo še vedno v devetnajstem stoletju, neustrezen in celo nezaslišan barbarizem, od katerega je hujša samo še odstranitev že obstoječih spomenikov. Spomin na velika in zaslužna dejanja lahko danes obeležujemo na bolj ustrezne načine kot pa s sohami bronastih mož. Namesto tega se lahko začnemo ukvarjati z mnogo bolj zanimivim vprašanjem: kako sporne spomenike nenehno rušiti tako, da ne bodo nikoli popolnoma porušeni?

Miloš Kosec

Podprite nastajanje revijeOutsider in se nanjo naročite.

Ena misel na “Miloš Kosec: Kako podreti spomenik?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja