V času fevdalnih gospodov, tlačanstva in brezprizivnih avtoritet cerkvene in kraljeve oblasti je veljalo, da mestni zrak osvobaja. Srednjeveški ljudje so s tem hoteli povedati, da mesto ni samo stvar gostote, infrastrukture ali tradicije, ampak predvsem stvar svobode. Ljudje, ki so bili na podeželju vezani na zemljo in niso poznali osebne svobode, so v mestih postali osebno svobodni: vsaj na način, kot so osebno svobodo razumeli v tistih časih, s tem pa so se jim odprle prej nepredstavljive možnosti. Srednjeveški ljudski modreci sicer niso dejali: »Mestni zrak osvobaja ljudi«, ker se jim je to verjetno zdelo samoumevno. Koga pa naj osvobaja, če ne ljudi? Na kakšen način in koga pa v letu 2021 osvobaja mestni zrak v Ljubljani, ki se občasno še vedno kiti z na žalost ne več upravičenim naslovom »mesto heroj«, smo lahko videli v torek, 20. januarja zjutraj.
Policijski solzivec in zasebna varnostna družba sta mrzlega januarskega dne v času epidemije in policijske ure z vdorom na območje Avtonomne cone Rog pokazala, da v Ljubljani namesto človeških potencialov in ustvarjalnosti osvobajamo potenciale gentrifikacije in kapitala. Ko sem ob nasilništvu s strani oblasti spet pregledal članke, ki sem jih na spletni strani revije Outsider pisal v letu 2016, ko se je zgodil prvi poskus vdora gradbenih strojev na območje Roga, sem ugotovil, da se v pravnem in dejanskem smislu na območju nekdanje tovarne Rog ni nič kaj bistveno spremenilo. Tako kot tedaj tudi danes neizpodbitno velja, da je lastnik kompleksa MOL, da so se tudi v Avtonomni coni Rog dogajale posamezne težnje po privatizaciji in da je bila odprtost kompleksa občasno zelo selektivna. Vendar pa še vedno velja tudi, da so se kljub vsem organizacijskim pomanjkljivostim v Rogu odvijale umetniške, intelektualne in družbene aktivnosti, ki se sicer sploh nikjer ne bi mogle odvijati, in da je Avtonomna cona Rog v obdobjih, ko so zatajile vse ravno uradne oblasti pri nas (kot recimo v obdobju begunske krize), prostovoljno in samoiniciativno prevzela nekatere naloge, ki jih ni želel opravljati nihče drug. Med temi je na primer pomoč in integracija beguncev. V takšnih obdobjih je bil Rog navkljub neurejenosti in problematičnosti nekaterih njegovih delov bolj državotvoren od – države. Pri tem pa je v mestu, kjer je možnost resnične ustvarjalne svobode vedno bolj odvisna od starševskih prispevkov in podedovanih stanovanj, Rog dopuščal in omogočal radikalno drugačne načine delovanja. Rog ni bil idealna zgodba, bil pa je možen začetek, izhodišče, ki se bi jo dalo z ustreznim dialogom razviti v resnično kreativno jedro mesta.Vse to je veljalo v preteklosti in vse to velja še danes.
Če se v argumentih obeh strani ni spremenilo nič bistvenega, pa je za bistveno spremembo poskrbel brutalen način močnejšega, ki je to trdnjavo nepopolne svobode naskočil z vsem nasilništvom, ki ga premore. Nasprotja so ostala enaka, način reševanja konflikta pa se je bistveno spremenil. To pa ni brez posledic tudi za način, kako se bo v prihodnosti razvijalo celotno mesto. V času, ko smo si vsi morali nadeti maske, so nekateri svoje maske brez sprenevedanja sneli. Rog je danes, kot je bil že tolikokrat, lakmusov papir možnosti osebne, predvsem pa prostorske svobode, in je neposredno povezan z epidemijo in krizo, ki jo je ta prinesla s sabo. »Nikoli ne pusti, da gre dobra kriza v nič,« odzvanja tudi na ljubljanskih ulicah. Pa na žalost ne tako kot v turistificirani Lizboni, kjer so krizo izkoristili vsaj za poskus regulacije še pred kratkim podivjanega nepremičninskega trga. Ljubljana očitno krizo razume kot priložnost v drugačnem smislu – kot dokončno rešitev problemov z neposlušnimi. Radikalno opustošenje javnega prostora in turističnega prometa bi lahko tudi mi vzeli za izhodišče o vprašanju, kako bi lahko mestni zrak osvobajal v enaindvajsetem stoletju. Namesto tega pa so praznina, policijska ura in represija uredile razmerja za še pospešeno razvijanje mesta v smeri pred krizo. Ulice v izpraznjenem centru brez stalnih prebivalcev, zato pa polne kratkoročnih obiskovalcev in »avtentičnih«, skrbno nadzorovanih »kreativnih industrij« – o tem je odločal torkov vpad. V Rogu se je odločalo o tem, komu bo pripadalo mesto po krizi. Mesto pač ni več zadeva svobode, ampak samo še nepremičninska nagrada.
Miloš Kosec
Podprite ustvarjanje revije Outsider in se nanjo naročite.
