Advertisement
3faebbb4-9db4-4ae0-9cda-6abec8385d66
Dimitrij Mlekuž Vrhovnik: Kulturna dediščina in klimatska kriza

Varovanje dediščine ni ukvarjanje s preteklostjo, temveč s prihodnostjo.

A ne obeta se nam svetla prihodnost. Klimatska kriza radikalno spreminja svet, kot ga poznamo. Klimatska kriza bo do temeljev spremenila gabarite tistega, kar se nam zdi normalno.

Klimatska kriza je globalen pojav, a se kaže kot množica lokalnih nesreč, povodnji, ujm, suš, požarov in bo različne dele sveta različno prizadela.

Klimatska kriza povečuje obstoječa nasprotja in neenakosti – tako okoljske, ekonomske kot družbene. Klimatska kriza (še) ne sproža globalne katastrofe, temveč poglablja lokalna nasprotja, vnema lokalne konflikte. Svet, kot ga poznamo, razpada, a ne kar počez; drobi se kot kristal, ki pade na tla; po lomnih ploskvah, po stresnih linijah, ki so bile tu že prej, vgrajene v kristalno strukturo. Prepoznavanje in razumevanje teh družbenih napetosti, latentnih konfliktov in potencialnih nestabilnosti je predmet humanistike in družboslovja.

Ker klimatska kriza ni naravni pojav; klimatska kriza je zgodovinski, kulturni pojav. Zanjo ni odgovorno človeštvo kot neizdiferencirana masa posameznikov vrste Homo sapiens, odgovornost zanjo nosi specifičen odnos do okolja, do virov in do drugih ljudi. Klimatska kriza je posledica načina proizvodnje, kjer majhna skupina ljudi izkorišča druge in izrablja fosilno gorivo za poganjanje ciklov produkcije in akumulacije kapitala. Kapitalizem spodbuja nevzdržne rabe Zemljinega površja, ki spodkopavajo okoljsko odpornost in povečujejo družbene neenakosti in nepravičnosti.

A klimatska kriza ni nujen rezultat zgodovine. Arheološki viri dokumentirajo množico različnih načinov prilagoditev na okolje v preteklosti; množico različnih rab Zemljinega površja; različne odzive na spremembe in strese. Arheološki zapis ponuja dolgoročno zgodovino odnosov človeških skupnosti s spreminjajočim se okoljem. Arheološki zapis kaže tudi, da se družbe praviloma ne znajo dobro odzivati na spremembe v okolju; klimatske spremembe pogosto povzročajo globoke družbene spremembe.

Klimatska kriza, v kateri smo se znašli, se ne more primerjati z ničimer v preteklosti. Še enkrat se je pokazalo, da se iz zgodovine lahko naučimo le, da se ne moremo naučiti ničesar. Zgodovina ni veliki Drugi, ki bi ponujal odgovore ali zagotovila, da nam bo uspelo, da človeška iznajdljivost vedno najde pot. V klimatski krizi smo sami; brez vsakega jamstva, da bomo preživeli. Zgodovina nam prej kot rešitve kaže množico napak, tesnih izidov, kratkovidnih odzivov, sebičnih potez in popolne sleposti za posledice dejanj, ki jih je sposobno človeštvo. Edini nauk iz zgodovine je, da še nikoli ni bilo tako hudo; da gre za preživetje človeštva in mnogih drugih živalskih in rastlinskih vrst. Nimamo več prostora, da bi zamočili.

Klimatska kriza je ukoreninjena v preteklosti. Klimatska kriza je posledica mnogih odločitev in izbir v preteklosti; dejanj, ki so nam pustila tudi množico materialnih ostankov; klimatska kriza je tudi kulturna dediščina.

A dediščina ni zgolj skupek materialnih in nematerialnih stvari, arheoloških najdišč, cerkva, kapelic, poslikav, domačij, spomenikov, stavbnih nizov, naselbinskih jeder, stavb, parkov, viaduktov in plavžev, kulturne krajine, navad, znanj in ritualov. Dediščina je omrežje povezav med stvarmi; način, kako so te cerkvice, stavbe, parki … integrirani v družbo. Dediščino prej kot sama materialna substanca definirajo pomen, vrednost in vloga, ki jih ta arheološka najdišča, krajine, viadukti … imajo in igrajo.

Preteklosti ni več. Svet, v katerem živimo, nastaja iz preteklosti; ostajajo nekatere stvari, pač zato, ker so bolj trdožive ali ker zanje bolje skrbimo. Preteklosti ne moremo konzervirati, ker svet gre naprej. Preteklost je tuja dežela, dediščina pa ni preteklost; dediščina so jedra, okoli katerih se kristalizira prihodnost. Varovanje dediščine pomeni prepoznavanje pomena in vloge teh jeder; usmerjanje razvoja, grajenje in zamišljanje prihodnosti – tako, da bo v sozvočju s tradicijo in željami in potrebami družbe. Dediščina je stvar prihodnosti.

A prihodnost je negotova. Posledice klimatske krize bomo čutili povsod, če ne v neznosni vročini, ujmah ali požarih, pa v ekonomskih konfliktih in trenjih zaradi klimatskih in ekonomskih beguncev. Če želimo ubežati popolni klimatski katastrofi, nas čakata zamišljanje in gradnja drugačne prihodnosti. Podnebna strategija predvideva, da bo Slovenija do leta 2050 dosegla ničelne emisije toplogrednih plinov, postala »podnebno nevtralna«. Čaka nas zahtevna naloga »razogljičenja«, kar pomeni korenito preobrazbo družbe; tako korenito, da si je snovalci strategije ne znajo niti zamisliti. Vsekakor »brezogljična« prihodnost ne bo zgolj sedanjost, le brez izpustov. Prihodnost bo radikalno drugačna, tako ali drugače.

Pravzaprav bo škoda zaradi klimatskih sprememb, nesreč, ujm, poplav, erozije … še najmanjši problem. Popolnoma bomo morali prestrukturirati način življenja, prilagoditi organizacijo prostora in osmisliti novo rabo stvari, ki sestavljajo našo sedanjost. Ne moremo začeti od začetka, gradimo le iz tega, kar je tu in zdaj.

Varovanje kulturne dediščine v Sloveniji žal ni opremljeno za tovrstne izzive. Varovanje dediščine deluje znotraj avtoritarnega diskurza; varuhi dediščine so tisti, ki določajo, kaj dediščina je, pogosto brez pravih argumentov; dediščina ni definirana dialoško, skozi pogajanja s skupnostmi. Varovanje kulturne dediščine ni sposobno samorefleksije in je intelektualno nedohranjeno.

Skoraj edini način varovanja dediščine je skozi omejevanje in prepovedi; opira se predvsem na administrativne postopke. Varovanje kulturne dediščine je zbirokratizirano do absurda; konservatorji pa so privolili v vlogo birokratov.

Kulturno dediščino delijo visoki disciplinarni plotovi; dediščina je razparcelirana na arheološko, umetnostnozgodovinsko, etnološko, arhitekturno, krajinsko …, nad katerimi bdijo strokovnjaki posameznih strok, pogosto brez dialoga. Kulturna dediščina je institucionalno ločena od naravne dediščine, zaradi tega pogosto nastopata na različnih bregovih. A klimatska kriza je dokončno podrla iluzijo, da lahko svet ločimo na naravo in kulturo. Če kaj, kaže na neustreznost teh konceptov. Dediščino Slovenije opišemo kot kulturno krajino, ki je nastajala skozi tisočletja in je (bila) tudi habitat mnogih rastlinskih in živalskih vrst. Slovenije ne moremo konzervirati, zapirati v rezervate, varovati le z neštetimi omejitvami in prepovedmi. Če ne iz drugih razlogov, potem zato, ker nas bo prihodnost prehitela.

Dolgoročno edini način varovanja dediščine je izobraževanje in dialog s skupnostmi o pomenih, vlogi in rabah dediščine. Varovanje dediščine mora znati pokazati na skrite in spregledane pomene dediščine, na podlagi konkretnih znanstvenih dokazov in raziskav. To ločuje varovanje dediščine od drugih, vse bolj agresivnih glasov in pobud, ki želijo ugrabiti dediščino za svoje interese.

Varovanje dediščine v pogojih klimatske krize pomeni pletenje mrež in rizomov, ki bodo dediščino vpletli v drugačno, brezogljično prihodnost. Kulturna dediščina mora postati družbeni akter, pomagati ji moramo mobilizirati koalicijo zaveznikov. Varovanje dediščine v pogojih klimatske krize mora temeljiti na moči argumentov, domišljije, vizije in navduševanja.

Zahteva tudi zahtevna prevpraševanja. Kaj je vredno ohraniti in česa ne? Jasno je, da vse dediščine ne moremo ohraniti. Ohranjanje dediščine je podobno spominjanju, a spomin je selektiven. Vsako spominjanje implicira tudi pozabljanje. Prepoznati moramo, katera dediščina je dovolj pomembna, da je zanjo vredno zastaviti argumente. Varuhi dediščine so predvsem usmerjevalci razvoja in kulturni posredniki, zastopniki dediščine v procesu sprejemanja odločitev o vsaj znosni prihodnosti.

Preteklost je tuja dežela; prihodnost bo radikalno drugačna; mi smo tu in zdaj.

Piše: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik

Naslovna fotografija: Jošt Franko

Omogočite naše delo in pridobite odlične vsebine! Naročite Outsider! 

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.