»Sta si sploh izrisala načrt?« vprašam. Kot študentki arhitekture se mi zdi gradnja brez načrta povsem nedoumljiva. »Ne, nisva,« odgovorita. Poznava vsako desko, vsak tram, vsak centimeter te hiše. Veva, kje je kaj in zakaj je tam.« Besede me presunejo. Arhitekt se v svojem poklicu trudi, da bi našel popolno rešitev, tisto neomajno védenje, da je nekaj prav in da mora biti tako in nič drugače. Kako sta do tega prišla Eva in Aljaž? Sedim za mizo, ki jo je iz domačega lesa iz gozda za hišo izdelal Aljaž. Jem Evino kislo zelje, ki je prav tako zraslo za hišo. Poskušam vdihniti kar se da veliko prijetnega vonja po lesu, ki mehko visi v zraku. Čeprav je zunaj kakšnih –10 stopinj Celzija, je v hiši topel, suh zrak, ki ga lahko občutiš samo v leseni hiši.

To sta Eva in Aljaž. Vizualna umetnika, ki sta se morala preseliti v tujino, da sta ugotovila, da je njun prostor tu, v Novem Kotu. Razpršena naselbina se nahaja v osrčju gozdov med visokimi dinarskimi planotami Travljanske gore, Snežnika in Gorskega Kotarja in je del varovanega obsega Nature 2000. Čeprav je kraj od prestolnice oddaljen le pičlih 55 kilometrov, po Evinih besedah »daje občutek, da je čas obstal med preteklo dobo tesačev, žagarjev, skodlarjev, suhorobarjev in današnjo nujnostjo sodobnega, kreativnega ter ekološkega sobivanja z naravo.«

Kupila sta skoraj dotrajano tradicionalno hišo z 1,2 hektarja okoliške zemlje in jo v dobrem letu prenovila. Sta kaj takega prej že počela, sta imela kaj predznanja o gradnji, prenovi, materialih? Prav nič. Odgovor najdemo v dediščini. V starem znanju, ki ga je treba slišati, razumeti in upoštevati. Eva in Aljaž sta sledila logiki, ki jo je imela hiša in njenega bistva nista poskušala spremeniti, saj sta vedela, da je z razlogom takšna, kot je. »Spraševala sva se, zakaj hiša nima dolgih napuščev, ki bi jo varovali pred padavinami in kjer bi lahko hranila les, orodje. Izvedela sva ob prvem neurju«, se smejeta. Veter je v teh krajih namreč tako močan, da fasade pred njim ne zavaruje še tako dolg napušč. »Hiša je tipično postavljena proti soncu, na jugovzhod, kar pomeni, da skozi spuščeni gank prepušča nizko zimsko sonce v hišo, poleti pa preprečuje vročino visokega sonca,« razloži Eva. Zgrajena je v tradicionalnem ribiško-kočevskem slogu; kamnita klet, ki je rahlo vkopana v pobočje, je namenjena hlevu ali shrambi, ob tem pa služi kot temelj zgornjemu lesenemu delu, ki je namenjen bivanju. Streha je zaradi dolgih, mrzlih, sneženih zim strma in dvokapna. Posebnost tipa predstavljata lesena ganka, ki potekata po obeh daljših stranicah hiše.Hiša je bila potrebna korenite prenove in skrbi. Eva in Aljaž sta se kljub dejstvu, da je bila komaj primerna za bivanje, vanjo vselila in jo dobro leto neutrudno prenavljala. Klet sta namenila večji mizarski delavnici, del pa ohranila za njen tradicionalni namen – shranjevanje sadja in zelenjave. Od prečnih leg, ki premoščajo širino kleti in podpirajo leseno konstrukcijo, je bila dotrajana le ena. To sta s pomočjo hidravličnih dvigalk, s katerimi sta dvignila celoten zgornji del hiše, zamenjala z novo lego, stesano iz domače smreke iz gozda za hišo. Notranjost sta uredila tako, da je ustrezala njunemu načinu življenja. Z izjemo kopalnice in manjšega prostora za shrambo je celotna hiša postala en sam velik prostor, ki je dostopen preko severnega ganka. Glavni prostor je zasnovan okoli peči na drva, ki s svojo sredinsko lego ločuje tri prostore: kuhinjo na severni steni, dnevni prostor in jedilnico na južni. Tu se odpre dvovišinski prostor, ki ga osvetljujeta dve strešni okni. Iz glavnega prostora lahko vstopimo v južni gank, ki ponuja razglede po planoti. V mansardo, ki je namenjena delu na enem koncu in spanju na drugem, dostopamo po lesenih stopnicah, ki so umeščene na zahodno steno.»Zaradi omejenih finančnih zmožnosti in ohranjanja kulturne dediščine sva se zavedala, da morava celotno obnovo prilagoditi tradicionalnim tehnikam in naravnim materialom, saj bi vsakršni neustrezni poseg porušil ravnovesje gradbene celote. Predvsem je šlo za upoštevanje izolacijskih principov in pravilnega plastenja materialov.« povesta. Tradicionalna stena tega območja je sestavljena iz žaganih plohov, na katere so na vsaki strani pod kotom 45 stopinj pribite tanke lesene letvice, ometane z apnenim ometom. Na notranjih stenah sta obstoječ omet zamenjala z glinenim. Zunanje stene in streho sta izolirala z vpihano lesno volno in s trdimi vlaknenimi ploščami. Ometano fasado sta nadomestila s prezračevano leseno fasado, sestavljeno iz lesenih vertikalno postavljenih desk.

Hiša Mandrova. Eva in Aljaž sta se odločila, da bosta ohranila družinsko ime domačije. Organsko sta se povezala z dediščino kraja in z gozdom, ki ju obdaja. Narava ju s pridelki hrani, z lesom greje in z lepoto navdihuje. Onadva pa po načelih permakulture obnavljata gozd in izboljšujeta rodovitnost zemlje. Gozd (in z njim povezane dejavnosti ter obrti) je ključni del lokalne identitete, saj prekriva kar 85 % površine občine Loški Potok, katere del je Novi Kot. »Najbolj značilna dejavnost je ročno tesanje, ki je že skoraj pozabljeno,« razložita. Sedaj to dediščino ohranja Aljaž. Zahtevnega opravila se je priučil pri avtoriteti ročnega tesanja, gospodu Anzeljcu, ki je svojemu vajencu poleg neprecenljivega znanja podaril tudi svojo najboljšo plenkačo, posebno bradato sekiro.

Z Aljažem se odpraviva ven za hišo, da mi pokaže, kako se teše. Tesač stoji na deblu, ki ga obdeluje. S plenkačo zamahujoč navzdol obrezuje deblo in ga tako oblikuje v tram. Trudi se slediti prej začrtani liniji, a bistvo ni v pravilnem ravnem rezu. Tega bi lažje in hitreje naredili na žagi. Nabrušena sekira namreč ne poškoduje lesnih por, temveč najde pravo pot skozi naravne linije drevesa, sledi njegovim letnicam. Tako v les prodre manj vlage in je zato bolj odporen proti gnilobi. Iz debla nastane tram, ki ima sredino tam, kjer je bilo nekoč ‘srce’ debla in s tem ne prekinja močne koncentrične strukture debla. Zato je ročno tesan tram mnogo bolj trden kot tisti, ki je na enake dimenzije zrezan strojno. Aljaža vprašam, če smem poskusiti tudi sama. Kmalu se znajdem na deblu in lovim ravnotežje. Ko zamahnem, me sekira s svojo težo skoraj prevrne. Vidim, da nisem odrezala prav nič debla in čisto zgrešila pravo linijo. Aljaž pa cel tram steše v uri in pol!

Tramovi bodo služili za konstrukcijo skednja, ki ga bosta zgradila v letošnjem letu. Namenjen bo skupinam, ki se bodo udeležile delavnic o ročnem delu z lesom, gozdarjenju in permakulturi. »Bo projekt hiša Mandrova kdaj končan?« se vprašam. Prenova hiše je nevede prerasla v življenjsko poslanstvo.

Ime projekta: Hiša Mandrova
Arhitektura: Eva Pavlič Seifert, Aljaž Celarc
Investitor: Eva Pavlič Seifert, Aljaž Celarc
Fotografije Eva Pavlič Seifert, Aljaž Celarc
Lokacija: Novi Kot 1319
Leto načrtovanja: 2019-2020
Leto izvedbe: 2019-2020
Površine (vse etaž): 195 m² neto2
Klet: 60m2
Pritličje: 75m2
Mansarda: 60m2
Pozidana površina: 95m2
Parcela: 1,2ha
Strokovna pomoč: Mitja Lamovšek – Spotes d.o.o

Besedilo: Mojca Pavlič

Podprite Outsider z naročilom!