Začetek Vodnikove ceste v Spodnji Šiški predstavlja slepa in nenehno brezupno zaparkirana ulica, v kateri se nikoli povsem razrešeno srečujeta dva povsem nasprotna značaja nenehno spreminjajoče se ljubljanske soseske. Na eni strani nizke predmestne hiše, ki se v gručah stiskajoče pod ozelenjenim pobočjem Šišenskega hriba še vedno upirajo nenehnim pritiskom po zgoščevanju urbanega tkiva, na drugi strani nekajkrat večje merilo stanovanjskih sosesk iz sedemdeseti in osemdesetih, ki se jim bodo čez cesto kmalu pridružile še čisto nove, dražje in višje nepremičninske špekulacije. Za dobro mero je po okolici posutih še nekaj draguljev: dve ali tri pretanjene vile ter tragične tranzicijske ruševine nekdanjega hotela Bellevue. Nerazrešena urbana nasprotja delajo iz Spodnje Šiške eno izmed bolj slikovitih ljubljanskih četrti, katere negibni gibalec, prostorsko oprijemališče in točka starodavne kontinuitete je Stara cerkev oziroma cerkev Sv. Jerneja, menda najstarejša še ohranjena ljubljanska cerkev. Zaradi gradbene vneme v času baroka, ki je večino romanskih in gotskih zgradb radikalno prilagodila novemu okusu, popolnoma pa je prezrla takrat še vaško cerkvico daleč stran od mestnega obzidja, je stavba le nežno predelana preživela vse do dvajsetega stoletja, ko jo je v roke vzel Jože Plečnik.
Stara cerkev je le redko izpostavljeno Plečnikovo delo, obenem pa je za okoliške prebivalce, tako domnevam, ena izmed najbolj priljubljenih in predvsem priljudnih arhitektovih stvaritev. Zaradi svoje izpostavljenosti hrupni Celovški in na pol izgubljena med parkirano pločevino sicer izpade nekoliko nemočna, vendar pa jo odlikuje cela vrsta potez, ki so za Plečnikov pristop do obnove, morda bi bilo bolje reči revitalizacije dediščine, tipične in specifične obenem. Tako kot sicer v arhitektovem opusu tudi tu zaman iščemo potezo, ki bi bila izključno rešitev tehničnega problema ali samo oblikovalski eksces. Eno gre vedno z drugim: kar je tehnično potrebno, je izraziteje oblikovano in natančneje obdelano. Kar je arhitekturno ali oblikovalsko ambiciozno, je tudi strukturno ali simbolno ključno. Ta arhitekturno-etična rdeča nit, ki so jo od Plečnika kljub slogovnim razlikam prevzeli tudi modernisti ljubljanske šole za arhitekturo, se v bolj uspešnih delih slovenske arhitekture ohranja vse do danes.
Izhodiščni problem sanacije cerkve, ki se je začela leta 1936, je bila vlaga. Cerkev se stiska ob pobočje Šišenskega hriba, po katerem se proti Celovški stekajo podzemne in površinske vode. Tehnični problem sanacije zunanjih zidov je postal za arhitekta osnovni motiv preoblačenja, monumentalizacije arhaične vaške cerkvice. Namesto očem skritega odvodnjavanja zasnuje Plečnik na v hrib potisnjenih stranicah objekta vkopan hodnik, prezračevan sloj, s katerim loči stavbo od zemljine. Hodnik postane s strebriščem in novo streho zunanji slikovit motiv, ki malo gmoto arhitekturno uredi in disciplinira, obenem pa na od vpadnice odmaknjeni senčni strani vzpostavi skoraj podeželsko vzdušje lope in drevesa, ki predstavljata primerno mehčanje predmestja proti gostim krošnjam Tivolija in Rožnika. Liminalna, prehodna, obenem povezovalna in ločevalna cona, ki ne pripada niti notranjosti niti zunanjosti objekta, se na prednji fasadi nadaljuje z oblačenjem pritličja baročnega zvonika. V betonski strehi je za rastoče drevo izoblikovan polkrog, vogalni steber pa umanjka; Plečnik je tako s svojimi tipičnim posluhom za specifiko kraja omogočil, da namesto stebra cerkev podpira njegov arhaični predhodnik, rastoče deblo. Splet narave in arhitekture je sicer s propadom starega dreveda zamenjal dinamiko, saj je polkrog v strehi ostal, skozenj pa zdaj raste mlado drevo – priložnost, da se dialog med naravo in arhitekturo, ki zrcali širšo dilemo srečevanja ozelenjenega hriba in rastočega se mesta, na novo definira.
Plečnikova intervencija je tu že petinosemdeset let. Zakaj o njej govoriti ravno zdaj? Morda zato, ker se mi zdi, da lahko skozi izkušnjo epidemije Plečnikovo delo spet enkrat na novo odkrijemo. Če so v dvajsetih in tridesetih v Plečniku prepoznavali zapoznelo priložnost izgradnje v državotvornem monumentalnem klasicizmu, ki pritiče novi jugoslovanski državi, če so ga prve povojne generacije razumele kot avtorski odklon od modernizma, če je pozneje doživljal preporod kot domnevni predhodnik postmodernizma, če so pozneje Plečnika brali kot epigonskega snovalca nove demokracije, se zdi, da nam danes, leta 2021, lahko Plečnikova dela največ ponudijo ravno skozi razmislek o tankočutno oblikovanem, humanem, postopno izgrajenem in nežno oblikovanem javne prostoru, ki se brez težav prilagaja novim rabam. Liminalni, prehodni ambienti, polni spreminjajočih se atmosfer in pluralnih načinov uporabe, zaznamujejo ureditve ob Vegovi, Gradaščici, na Šancah, ob nabrežjih Ljubljanice in še v toliko drugih ambientih po Ljubljani in Sloveniji. Prostori, ki nimajo natančno predvidenega programa, arhitekturni capricci, prehodi, nadkriti javni prostori, vse to so na prvi pogled sekundarni dodatki velikih javnih potez, v resnici pa najbolj fleksibilni in prilagodljivi elementi javnega prostora, ki so se še posebej izkazali v času epidemije.
Ko so svoja vrata zaprle javne ustanove, ko so se zaprle trgovine in restavracije, s tem pa tudi utrip iz mestnih ulic, ko je slabo vreme skupaj z uredbami o prepovedi druženja in nenehnim občutkom zdravstvene in družbene ogroženosti povzročilo psihološko breme brez primere v novejši zgodovini, ko so bila bremena dela, šolanja in drugih vsakdanjih obremenitev povsem preložena na majhne kvadrature mestnih stanovanj in vedno manj potrpežljive družinske člane, so na novo zaživeli ravno takšni ambienti, kot so stebrišča okrog Stare cerkve. V njih so se družili ljudje, ki se niso smeli obiskovati doma, srečevali so se sošolci, siti računalniških ekranov, ob njih so zaradi izgube lokalnih barov in kavarn sloneli lokalni karakterji. Plečnikove liminalne ureditve, oblikovane natanko nekje vmes med brutalnostjo odprtega trga in zaprtostjo zasebnih objektov, so z odliko prestale stresni test še vedno trajajoče epidemije. Nam pa so zastavile izziv, da moramo spet enkrat prepisati vedenje o Plečniku in njegovemu delu tako, da bo smiselno za svet, ki prihaja – in v katerem bo morda medigra med rastočim drevesom in polkrogom v betonski strehi dovolj dobra začetna lekcija.
Miloš Kosec
Podprite nastjanje revije Outsider in se nanjo naročite.