Zidovi, ki nas bolj strogo kot sicer obkrožajo že dober mesec in nam skopo odmerjajo vsakodnevno gibanje, so končno pokazali svoj vztrajni in neprizanesljivi karakter. S ključem v rokah smo se lahko v običajnih razmerah delali, kot da jih ni. Seveda, tistih nekaj kvadratnih metrov med opečnatimi ali betonskimi zidovi je glede na podatek v zemljiški knjigi dostopnih samo lastniku oziroma za (ne)primerno nadomestilo tudi najemniku, vendar pa je že odhod v trgovino, obisk pri prijateljih ali samo odhod v službo relativiziral njihovo neupogljivost. Nasilje zidov je tek na dolge proge – če ne verjamete, obiščite razvalino kakšnega srednjeveškega gradu ali pa antičnih arheoloških ostankov, kjer še stoletja ali tisočletja po tem, ko sta arhitekt in naročnik zaključila svoje posvetne posle, stavba pa je izgubila svojo namembnost, zidovi obiskovalcem odmerjajo načine gibanja. Mislim, da bomo po koncu izrednih ukrepov lahko začeli govoriti tudi o katalizatorskem potencialu zidov. Samoizolacija ima namreč zgostitveni oziroma ojačitveni učinek: dobri odnosi postanejo še boljši, slabi še slabši. Po sprostitvi ukrepov zato lahko pričakujemo več vsega: več otrok v porodnišnicah in več ločitev; več menjav služb in več cenjenja tistih dobrih stvari, o katerih smo morda začeli razmišljati šele, ko smo bili prisiljeni prestati mesec dni sami s sabo. Zidovi samoosamitve so torej katalizator za poslovne, strokovne, zasebne medčloveške odnose; pa tudi za večjo občutljivost na vreme, živali in stvari. Kar pa je najbolj zanimivo: razkrili so nam tudi nekaj novega o zidovih samih: o tem, da se med krizo pandemije nismo spremenili samo mi, ampak so se se nepovratno spremenili tudi zidovi, ki nas obkrožajo in nam odmerjajo dom.

Zgodovino stavbarstva lahko pišemo na različne načine: kot spremembe slogov od klasične antike preko romanike, gotike, renesanse in baroka proti modernizmu; kot tehnološki napredek gradnje od blatne opeke do armiranega betona; kot proces demokratizacije od velikih palač vladarjev proti individualni hiši srednjega razreda. Prav lahko pa bi lahko napisali tudi zgodovino arhitekture kot dematerializacijo zidov. Od monomaterialne mase piramide, ki je bolj kot iz zidov sestavljena iz skoraj geoloških kamnitih nanosov, preko masivne utrdbene arhitekture srednjega veka in do vedno večjih in bolj pogumnih odprtin v zidovih renesančnih palač, dokler ne pridemo do inženirske arhitekture 19. stoletja in modernizma 20. stoletja, ki začneta kot okna in odprtine obravnavati že cele fasadne plašče. Jeklena konstrukcija dokaže, da lahko hišo zgradimo tudi iz samih predrtin.

Tu pa me zanima še neko drugo, manj očitno prediranje zidov, ki pa ima za naše bivanje in občutek doma po mojem še bolj daljnosežne posledice, kot so razponi okenskih odprtin. To so manj vidne ali celo nevidne odprtine, ki so zidove naših domov začele predirati pozneje in manj pompozno kot velika okna ali zasteklene fasade. Prva taka odprtina je čisto majhna in ima že častitljivo zgodovino. Ključavnica namreč nosi v sebi paradoks: je tista predrtina, brez katere ne moremo, če želimo, da so naši zidovi za nepovabljene neprehodni. Ključavnica je znanilka sodobnega koncepta zasebnosti: je pogoj zasebne lastnine, vendar pa tudi zasebnega življenja in samote, ki sta pravzaprav moderna izuma.

Poleg ključavnice je zidovje doma začela razgrajevati še vrsta drugih odprtin, ki so obenem vzpostavljale nove pogoje zasebnosti, obenem pa so te zidove vedno bolj načenjale in v domove pripuščale zunanji svet. Vsaka izmed njih se zdi večja kot prejšnja, in vsaka tudi bolj radikalno posega v sistem zasebnosti, ki jih vedno bolj naivno predstavljajo zidovi okrog nas. Ključavnici je sledil poštni nabiralni, ki je že večja predrtina in ki, četudi pogojno, v naša domovanja pripušča tudi ljudi in stvari, ki jih nismo sami povabili. Pisma, računi, reklame in poštne pošiljke seveda lahko vrnemo, ne moremo pa se popolnoma znebiti stika z njimi. Po izumu poštnega nabiralnika je v domove prišel telefon. Spet nekoliko večja in kompleksnejša priprava od prejšnje, ki v domove ni pripuščala samo posrednikov – pisem, ampak kar neposredne glasove zunanjega sveta, in to v realnem času. Telefon je bil prva predrtina domačih zidov, ki se je naselil kar sredi stanovanja in je opravil s stereotipom, da lahko zidove prediramo samo na tako banalen način, da vanje izkopljemo luknjo. Sledila sta mu radio in televizija, ki sta iz domov napravila nenehno priključene informativne izpostave. In tako je – neizogibno – prišla doba, ki je dokončno razgradila zidove tako, da jih je elegantno povsem zaobšla.

Internet je z enim zamahom razgradil tisočletne napore arhitektov in utrdbenih inženirjev. Kar niso opravili oblegovalni stroji srednjeveških vojskovodij, vlomilska orodja tatov in prisluškovalne službe diktatorskih režimov, je uspelo brezžičnemu omrežju. Brezžični internet, delo od doma, mešanje poklicnega in zasebnega: vse to seveda ni nič novega. Je pa v dolgih tednih samoizolacije, tako kot na vseh drugih področjih, tudi tu prišlo do pospeševanja. Katalizator domačih zidov je iz običajnega ustvaril pričakovano normo. Kdor je pričakoval, da bo samoizolacija razgradila delovne obveznosti in ustvarila nekakšen kratkotrajni ludistični paradiž, se je uštel. Kdor je mislil, da bo javno življenje izginilo in da nas čakajo tedni samote ali arhaičnega družinskega življenja, se ne bi mogel bolj zmotiti. Svet v samoosamitvi ni postal bolj izoliran ali bolj zaseben, ampak obratno: skozi načete zidove je v naše domove dokončno pljusknil zunanji svet. Razgradnja zidov okrog nas sicer ne velja za naša telesa: ta ne morejo skozi opeko in beton nič manj kot prej. Zidovi pa so postali povsem propustni v drugi smeri: zoom in skype sestanki, družabna omrežja in digitalna komunikacija so šele zdaj, v pogojih ekstremnih razmer, dokončno razgradili pojma javno in zasebno, in razkrili šibkost zidov, ki ne ustvarjajo več ločnice ali zatočišča od sveta. Dobri so samo še za omejevanje gibanja človeških teles, medtem ko informacije – tiste, ki jih želimo pošiljati, pa tudi tiste, ki ji raje ne bi, in še celo take, za katere sploh ne vemo – brezbrižno potujejo k oglaševalcem, obveščevalnim službam, vladam, delodajalcem in špekulantom. Pomislite, kako absurdne se bodo naslednjim generacijam zdele zavese pred okni: kvečjemu ostanek nekega naivnega in arhaičnega sveta. Kdo bo sploh še zagrinjal zastore, če ima v hiši wi-fi?

Miloš Kosec

Podprite Outsider z naročilom!