Grozljivka z naslovom Gostitelj (Host, 2020) bi pred desetletji verjetno napovedovala body horror v stilu Davida Cronenberga, ali pa vsaj kakšno zombijevsko parado. No, leta 2021 nas preganjajo drugačni strahovi, mnogo bolj realni in obenem mnogo bolj virtualni, kot so zombiji, implanti in izvenzemeljski paraziti. Premisa grozljivke Gostitelj je njen najboljši del. Gre namreč za prvo pravo Zoom grozljivko, ki je povsem pravilno identificirala najbolj radikalno spremenjeno izkušnjo milijonov ljudi po vsem svetu, ki so zaradi pandemije bolj ali manj omejeni na svoja domovanja, s svetom, prijatelji, družino in službo komunicirajo skoraj izključno preko spletnih platform. V tej večinoma do skrajnosti odtujeni novi realnosti je film prepoznal izkustveno in komercialno priložnost, ki se začne nadvse obetavno.

Film je zasnovan podobno kot pred desetletji prelomna Čarovnica iz Blaira. Ko ga gledamo, je že prepozno; zgodba se je bolj ali manj tragično že odvila – samo da v tem primeru ne gre za kamero s posnetki, ki bi jo raziskovalci našli v gozdu, ampak za digitalni posnetek Zoom sestanka, ki se je morda ohranil v katerem izmed internetnih oblakov. Šest mladih prijateljev (je kdo že kdaj posnel komercialno uspešno grozljivko, kjer bi igrali samo starejši občani?), raztepenih po svetu, vsak v svojem karantenskem režimu, se zbere na vnaprej domenjenem sestanku, da bi – uganili ste – klicali duhove. Po spletu se jim pridruži starejša gospa, sicer čisto spodobno izkušen spiritualistični medij, ki pa s klicanjem duhov umrlih preko interneta še nima izkušenj. Mladine, ki glede na ozadja svojih kamer ne spada ravno v od dodatnega dela izčrpane nujne poklice, ampak preživlja svojo privilegirano samoizolacijo po vilah in razkošno opremljenih metropolitanskih stanovanjih, to preveč ne skrbi. Od tu naprej pa gre seveda vse narobe …

Na žalost se Gostitelj iz psihološke grozljivke že kmalu prelevi v čisto navaden, bolj ali manj krvavi slasher, kombiniran z občasnimi šok prizori. Škoda; če bi film vztrajal na začetni premisi in medij spletnih platform izkoristil do konca, bi lahko ugotovil, da celo bežni prizori strašljivega demona, ki mori svoje klicatelje, ne odtehta strašljivosti in odtujenosti pandemske eksistence. Duh, ki ga je priklicala šesterica, je bil seveda brezžični internet. Čudovita in izjemno uporabna informacijska infrastruktura, ki pa smo jo v preteklih mesecih mnogi vsaj občasno osovražili in se je kdaj pa kdaj celo začeli bati. Ta duh, ki je iz naših sob, garsonjer, stanovanj in hiš ustvaril nenehno dostopna delovna in družabna ozadja, je namreč do skrajnosti razkril možnosti optimizacije in poblagovljenja ne samo delovnega, ampak tudi zasebnega časa, s tem pa odprl možnosti dodatni globalni epidemiji izgorelosti in psiholoških stisk. Kombinacija nenehne (virtualne) prisotnosti in enako nenehne fizične odtegnjenosti od stika z večino ljudi je namreč kontraintuitivno, povsem novo kolektivno izkustvo.  Ob ogledu Gostitelja sem šele zares razumel dolgoročen in poguben pomen morda najbolj znanega izreka kakšnega neoliberalnega ideologa. Ko je Margaret Thatcher leta 1987 slavno dejala: »Veste, družba ne obstaja. Obstajajo posamezni moški in ženske, in obstajajo družine,« je merila na svoj projekt razgranje družbenih vezi, kot so bili sindikati, država, socialna mreža, zavarovanja in druge, od trga neodvisne strukture. Po njenem bi moral posameznike in osnovne biološke celice, družine, skupaj povezovati samo prosti trg. No, to izjavo lahko v času, ko nas zidovi naših domovanj varujejo in nas obenem omejujejo ravno na tiste osnovne elemente, ki jih je omenjala že britanska premierka, ob tistih manj posrečenih Zoom seansah razumemo tudi kot nov, pospešen razpad družbe v povsem virtualno mrežo interesov. Morda pa je ravno to prava grozljivka koronskega časa?

Miloš Kosec

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja