Oni dan sem na priljubljenem družbenem omrežju naletela na silovito ogorčen, zgrožen, razočaran, jezen, frustriran, obupan odziv kulturnikov na še eno grozovito potezo represivne državne institucije, ki jo poznamo pod imenom Ministrstvo za kulturo. Kaj je to ministrstvo spet zakuhalo, se vprašate?
Storilo je nekaj nezaslišanega.
Objavilo je javni poziv, s katerim želi med kulturne producente in umetnike razdeliti 520.000 evrov. Razdeliti jih želi z namenom, da producentom in ustvarjalcem omogoči mednarodno sodelovanje. Za tiste, ki morda ne veste: javni poziv je oblika javnega razpisa, ki se od slednjega razlikuje v tem, da sredstva razdeli po hitrejšem in birokratsko manj zahtevnem postopku.
Vem, tudi mene ob taki predrznosti kar zmrazi.
Opisano je osrednji ritual slovenske kulturne folklore: ministrstvo deli sredstva, kulturniki pa igrajo pravičnike in žrtve, ker jih ne deli po njihovih idejah, predlogih, vizijah, potrebah. Tako je v slovenski kulturi že od nekdaj in ni videti, da bo prav kmalu drugače.
Kulturnike je tokrat vznemirilo, ker ministrstvo po eni strani redči sredstva za samo produkcijo, s pozivi, kakršen je aktualni, pa jih nato pošilja mednarodno sodelovat. Nek uradnik na ministrstvu ali skupina uradnikov ima res črn smisel za humor. Za nameček so uradniki določili še, kam gredo kulturniki lahko gostovat, če želijo črpati javna sredstva. Grozovito teroriziranje kulturnikov je, da ministrstvo ne bo podprlo prav vsake njihove turistične zamislice.
Ko sem prebirala odzive po družbenih omrežjih, sem jih razdelila na dve skupini: med prvimi nesrečneži so producenti in ustvarjalci, ki so po branju poziva hitro ugotovili, da se ne bodo mogli prijaviti ali pa bodo morali svoje ideje temeljito prevetriti, da bodo pogojem poziva zadostili. Drugo skupino pa sestavljajo oni, ki poziva niso preučili, ga ne nameravajo in jih pravzaprav niti ne zanima, saj jih zanima zgolj sodelovanje v orkestrirani jeremijadi. Bodisi iz navade in ljubezni do rituala bodisi iz pragmatične solidarnosti, ki se zaveda, da se lahko že jutri pojavi razpis, ki ne bo pisan na njihovo kožo. Vsem, ki pritegnejo negodovanju, pa je vedno skupno eno: globoko so prepričani, da mora država velikodušno in nekritično podpirati kulturo ter da mora podpirati tudi in prav njih.
Med razdeljevalci državnih subvencij in njihovimi prejemniki so od nekdaj trenja in vedno bodo. Konflikt je vtkan globoko v bistvo vsakega paternalističnega odnosa. A v odnosu kulturnikov do svojega ključnega sponzorja, države, je nekaj posebnega (kako ne bi bilo, kultura je v primerjavi z drugimi dejavnostmi nekaj posebnega!). Ko se gospodarska družba, ki opravlja takšno ali drugačno tržno dejavnost, javno pritoži čez razdeljevalca subvencij, je njen ključen argument redko: ministrstvo za gospodarstvo/zdravstvo/socialo/kmetijstvo nas sovraži.
Ker to bi bilo otročje, kajne?
A prav to očitno mislijo kulturniki, če sodim po zapisih na družbenem omrežju ob objavi poziva, ki bo razdelil pol milijona evrov. Kritična masa ustvarjalcev je nasula ogorčene in žalostne emotikone v prepričanju, da je ministrstvo poziv objavilo iz čiste zlobe. Ker naj bi bili uslužbenci žleht, podli, zli, nepopisno destruktivni. Ljudje na ministrstvu kulturnike globoko prezirajo in sovražijo, se je pridušal eden od razpravljalcev. Drugi je ponovil svojo misel, da gre za aktivno žlehtnobo in da o tem sploh več ne dvomi. Spet tretji je poetično pritrdil, da moč kvari in mrači obzorja. Četrta je bila prav tako prepričana, da se uradniki za razpisom privoščljivo smejejo. Kulturniki so odtekli še eno etapo razžaljenih in pravičnih v spevni slogi, ki je niso porušili niti pozivi posebnežev k razumnosti in refleksiji.
To pišem, ker si ne morem razložiti, od kje kulturnikom ideja, da jih ljudje z ministrstva, torej uradniki z ministrom na čelu, sovražijo. Lahko pa poskusim. Mislim, da prejemanje subvencij še malo ni nedolžno v smislu učinka na tega, ki subvencije prejema. Prejemnik je v aktu subvencioniranja potisnjen v vlogo podrejenega, nemočnega nasproti tistemu, ki s sredstvi razpolaga. In inferiornost megli razum. Življenjska odvisnost od nečesa tako kompliciranega, negotovega in pogojevanega, kot so subvencije, na prejemnike hočeš nočeš vpliva, nepovratno spreminja njihovo razlago sveta. Izbruhi gneva, jeze in defenzivnosti so izraz dveh ključnih čustev, ki se nedvomno utrdijo v vsakomer, ki je že dolga leta eksistenčno in statusno odvisen od milostnega hegemona: po eni strani napihnjenega občutka večvrednosti (proti tržno usmerjenim dejavnostim), iz katerega izhaja občutek upravičenosti do subvencij, po drugi strani pa vseskozi prisotnega, bolj ali manj tihega strahu, da bi mecen muhavo odtegnil svojo roko.
Ne morem si predstavljati, da bi se uradniki ministrstva za kulturo (kateregakoli ministrstva ali urada že) zbrali na sestanku in brainstormali, kako pripraviti razpis, s katerim bi razjezili čim več ljudi, in kako ga pripraviti tako, da bodo sredstva čim manj koristno porabljena. Gotovo nekateri svoje delo opravljajo po liniji najmanjšega odpora in brez pravega zanimanja. A še več je med uradniki takih, v to sem trdno prepričana, ki delo opravljajo z veseljem in občutkom poslanstva. In vsem je nedvomno skupno dvoje: dobronamernost in strah pred kulturniki. Slednji so namreč izjemno zahtevni, izjemno kritični, izjemno glasni, mnogi tudi izjemno kapriciozni, predvsem pa izjemno organizirani, ko je potrebno ministrstvo za kulturo očrniti, nanj zvrniti krivdo za vse, kar v slovenski kulturi ni ravno najbolje.
Redek, dih jemajoč zrak sovražnosti, ki obdaja večno fronto med ministrstvom za kulturo in kulturniki, je v mnogih pogledih osrednji problem slovenskega kulturnega vsakdana. Kot prvo, s strahom napojena sovražnost, s katero se kulturniki odzivajo na delo uradnikov, ministra, vse struje odločevalcev in razdeljevalcev sredstev. Potem pa še zanimiv obrat, s katerim kulturniki svojo sovražnost pripišejo kar odločevalcem. Osrednji problem zato, ker se v izboljšanju atmosfere in dvigu medsebojnega zaupanja skriva možnost za splošno izboljšanje razmer v kulturi. Ko bodo eni in drugi dojeli, da želijo vsi zgolj kvalitetno delati in da ljudi na splošno ženejo dobri nameni, se bodo vrata znosne prihodnosti ponovno odprla. V tem trenutku so namreč priprta, da se reža svetlobe komajda še vidi.
Piše: Mojca Pišek
