Ne morem drugače, kot da najprej govorim v vlogi sina svojega očeta. Moj oče, Jaro Dolar, je bil v letih 1964-1976 dvanajst let direktor NUKa, in to je bil prav čas, ko se je ob strmem vzponu knjižnične dejavnosti izkazala velika prostorska stiska in očitna premajhnost Plečnikove sijajne zgradbe. Že konec šestdesetih let in še bolj v sedemdesetih je moral oče v času svojega direktorovanja čedalje več časa posvečati temu, da je NUK najemal prostore po Ljubljani in okolici, večinoma začasne in ne prav primerne, in tja do njegove upokojitve je zahteva po novem NUKu že dosegla širšo javnost in postalo je očitno, da se bo treba tega podviga lotiti zelo v kratkem. Nekaj tednov pred upokojitvijo je oče zaprosil za sprejem na republiškem Izvršnem svetu, takratni slovenski vladi, in v pogovoru so mu trdno zagotovili, da je za novogradnjo zagotovljen prostor, da bodo v največ dveh letih zagotovljena vsa potrebna sredstva in da bodo zdaj zdaj lahko zasadili lopato. Če se prav spominjam, mu je ta zagotovila tedaj podal sam predsednik vlade, a morda je bil le kateri od ministrov, vsekakor so bila zagotovila resna in podana z najvišjih instanc. Tako mi je oče na dan upokojitve dejal: »Zdaj lahko grem mirne duše v pokoj, na koncu svojega mandata sem končno dosegel, da bo novi NUK v kratkem zgrajen.« Tega je zdaj 45 let. 

Po upokojitvi je oče v NUKu preživel še 23 let, kot bivši direktor NUKa torej skoraj dvakrat toliko časa, kot je bil čas njegovega direktorovanja. Dodelili so mu sobico, kamor je zahajal če že ne vsak dan, pa gotovo nekajkrat na teden, organiziral razstave, urejal stare kataloge, se posvečal samostanskim knjižnicam po Sloveniji. Bil je kot dobri duh NUKa, nenehno navzoč v svojem prizadevanju, NUKu in bibliotekarskemu poklicu je ostal predan dobesedno do zadnjega diha – in poklic je treba tu vzeti dobesedno, ne kot posel, temveč kot poklicanost. In tako se je v teh desetletjih pogosto z bridkostjo spominjal tistega dne upokojitve in svoje naivnosti – da je tako zlahka verjel obljubam oblastnikov in da so ga žejnega prepeljali čez vodo. Medtem je prišla nova oblast, a v tem pogledu se ni prav nič razlikovala od prejšnje, leve vlade pa se niso razlikovale od desnih. Obljube in odlašanja, a pol stoletja po tem, odkar je očitna nujnost novega NUKa, še vedno gledamo parkirišče. In videti je, da je nezmožnost snovanja velikih nacionalnih projektov prav taka ali še večja kot v osovraženih socialističnih časih. Človek se počuti nekam zaprašeno in staromodno, če je potrebno opozarjati na očitnosti, ki bi morale biti samoumevne: da so bile knjižnice skozi vso zgodovino hrbtenica civilizacije in da brez močne osrednje knjižnice ne moremo zares govoriti o nacionalni kulturi.

V 17. in 18. stoletju, v času razsvetljenstva, je bila ta samoumevnost tako očitna, da so vlogo prvega knjižničarja in knjigoljuba pripisali kar Adamu – še prvega človeka si niso mogli zamisliti brez knjige. Tako sta o Adamovi knjižnici pisala npr. Paul Christian Hilscher, Schediasma de Bibliotheca Adami (Na kratko o Adamovi knjižnici, 1711) in Jacob Friedrich Reimann, Historia litteraria antediluviana (Zgodovina predpotopne literature, 1709). Če še malo citiram svojega očeta: »Žal se je njegova knjižnica ob vesoljnem potopu izgubila. Po mnenju nekaterih starih muslimanskih učenjakov so knjige to katastrofo celo preživele, saj je Abraham ob prihodu v Sabejo še našel zaboj Adamovih knjig, venar to ni zanesljivo, saj bi sicer morale nkej biti. Kolikor sem lahko sam ugotovil, jih me Nukovimi dragocenostmi ni. Sicer pa priznam, da jih tudi iskal nisem.« (Prijateljice imam, Ljubljana: Cankarjeva založba 1999, str. 16) Arhitektoma Bevku in Peroviću, ki sta pripravila izvrsten načrt za NUK 2, predlagam, da ga dopolnita še z eno kamro, kamor bi lahko spravili ostanke Adamove knjižnice, če se nemara le najdejo. Ali pa bomo z gradnjo NUK 2 odlašali toliko časa, dokler se ne najdejo? V pol stoletja, odkar obstaja jasna potreba in zahteva po novem NUKu, se je seveda ogromno spremenilo. Digitalna revolucija je radikalno posegla v sam pojem bibliotekarstva in prvič se lahko sploh dozdeva, da ob vsem digitalnem kopičenju informacij knjižnic ne potrebujemo več.

Čemu NUK 2 v času digitalizacije, ko se vse manj dogaja na papirju? Če se ozremo po svetu, hitro vidimo, da zrelejši in razvitejši narodi od našega (pa tudi precej manj razviti) niti najmanj ne razmišljajo tako, temveč jih ta nova konstelacija prav nasprotno žene v gradnjo vrste sijajnih novih knjižnic, ki so arhitekturni in socialni ponos. To so velike investicije v knjižnice kot hrame in centre intelektualnega življenja. A še pomembneje je tole, in to neposredno zadeva mojo stroko filozofije in širše humanistike: obstaja zelo velika razlika med informacijo in vednostjo. Dostopnost informacij je postala tako velika, kot ni bila še nikoli v človeški zgodovini, kar pa ne pove ničesar o strukturi vednosti.

Kratka diagnoza današnjega časa bi se lahko glasila: več ko je informacij, manj je vednosti. Seveda vsi podpiramo vsesplošno digitalizacijo in dostopnost informacij, ki jo to omogoča, ampak zato, da bi lahko iz množice informacij izluščili in zgradili strukturo vednosti, za to so potrebne knjižnice. V projektu novih knjižnic vidim obrambo dignitete vednosti, ali vsaj enega bistvenih momentov te nujno potrebne obrambe.  V času informacijske revolucije so knjižnice zagotovo spremenile svojo funkcijo, čeprav nazadnje vendarle mislim, da je knjiga v svoji fizični obliki nenadomestljiva. Vse dostopne statistike v zadnjih časih to vse bolj dokazujejo. Do vednosti ni nobene bližnjice. Na srečo obstajajo bližnjice do informacij, do vednosti pa jih ni, terja velik individualni napor, a ta mora biti obenem podprt s tem, da je vpisan v kolektivni napor neke skupnosti. Odnos do NUKa 2 je nemara kar najboljši pokazatelj tega, v kakšni skupnosti živimo in kako vidimo njeno prihodnost. Mojemu očetu ni bilo dano, da bi videl stati zidove NUKa 2, kljub desetletja dolgemu čakanju, in močno si želim, da bi bilo dano vsaj meni. Poleg razlogov velike družbene koristi in nujne potrebe vednosti imam pač za to tudi močne osebne razloge. Ampak kazalo bi pohiteti, saj sem že zdaj star nekaj let več, kot je bil moj oče ob upokojitvi.

Napisal: Mladen Dolar

Govor na prireditvi Kje so zidovi NUK2, ki smo ga pri reviji Outsider na pobudo revije organizirali skupaj z Nuk in festivalom Fabula (marec 2019)