kakšna je pa tvoja služba
Mladi in prihodnost: Bistvo mojega iskanja službe je udejanjanje človečnosti

»Milenijci – kot da bi v podjetje prispeli marsovci,« piše na spletnem portalu, ki skuša z nauki psihologije dela pojasniti, kaj se zgodi, ko organizacije v svoje vrste sprejmejo osebe, rojene na prelomu tisočletja. »Milenijci si ne želijo običajnih in dolgočasnih služb, kjer se od njih pričakuje, da bodo pridne mravljice. Starši so jih vzgajali v prepričanju, da so nekaj posebnega, zato pričakujejo, da jih bodo tako obravnavali tudi delodajalci. Hočejo hitra napredovanja in dobre pogoje. So nestrpni, izmuzljivi, egocentrični, razvajeni, nagnjeni k eksperimentiranju, brez obstanka, skeptični, neobčutljivi in nelojalni. So pa tudi prilagodljivi, inovativni, učinkoviti, tolerantni in ekspresivni, samozavestni in fleksibilni.« 

Razvajeni marsovci na iztrošenem planetu Zemlja. Nekaj takšnega kot nevladne organizacije, recimo tiste s področja kulture, ustvarjalnosti ali človekovih pravic, o katerih lahko na spletnih portalih preberemo veliko podobnih trditev. Izmuzljivi skeptiki, ki zganjajo egocentrična eksperimentiranja, za katera zapravljajo težko zaslužen davkoplačevalski denar.

»Skozi odraščanje sem ugotovila, da me najbolj osrečuje občutek, kadar naredim nekaj dobrega za druge,« pravi Lucija Marko, milenijka, generacija Y. Socialna pedagoginja, ki pravkar zaključuje magistrsko nalogo, je med prvim zaprtjem zaradi epidemije, tistim res strašljivim in osamljenim pomladi 2020, na spletu naletela na razpis, ki jo je takoj pritegnil s svojim naslovom. Negovanje sveta je lahko služba. Ponujal je 80-urno plačano mentorstvo v izbrani nevladni organizaciji za osemdeset mladih, mlajših od trideset let, po tem času pa še možnost enoletne zaposlitve v tej organizaciji za osebo, ki se bo v času svojega mentorstva najbolj izkazala. 

Razpis je objavilo koprsko društvo PiNA, ki je s partnerskimi organizacijami iz Bolgarije, Hrvaške in Norveške še pred izbruhom epidemije oblikovalo projekt Social Innovators. V njem so se naslonili na mednarodne raziskave, ki so pokazale, da v Evropski uniji kar 16,5 odstotkov mladih ni vključenih v nikakršno izobraževanje, usposabljanje ali zaposlitev. To so mladi, ki so svoje šolanje tako ali drugače zaključili, obenem pa niso uspeli vstopiti na trg dela. Iste raziskave so pokazale še, da mladi, ki jim v Evropski uniji vendarle uspe dobiti takšno ali drugačno službo, po navadi delajo v prekarnih pogojih brez jasnih pogodb, delajo preveč in za premalo denarja, z zaslužkom pa le stežka pokrivajo svoje tekoče potrebe, kar jim onemogoča vsakršno načrtovanje prihodnosti.

Istočasno so partnerji projekta Social Innovators v svojih državah opravili raziskavo med nevladnimi organizacijami. V njej so ugotovili, da bi kar 85 odstotkov teh organizacij za uspešno delo potrebovalo več zaposlenih od obstoječih kapacitet. Odkrili so iztrošenost, izgorelost in nestabilnost. Ponavljajoči se vzorec: v trenutku ko neka oseba v organizaciji postane res suverena na svojem področju in delovnem mestu, organizacijo zapusti zaradi izgorelosti. Ali pa: izkušeni člani organizacije zaradi pomanjkanja finančnih sredstev nimajo časa, da bi mentorirali nove člane, pa četudi prostovoljce. Začarani krog. 

Snovalci projekta Social Innovators so skušali nasloviti obe težavi. Brezposelnost in prekarno zaposlenost mladih ter kadrovsko podhranjenost nevladnih organizacij. Zamislili so si serijo plačanih usposabljanj in mentorstev za mlade v kar najširšem naboru nevladnih organizacij v sodelujočih državah, brezplačna izobraževanja in usposabljanja za nevladne organizacije in širšo javnost, ki bi lahko konkretno koristila pri naslavljanju ugotovljenih težav, ter vzpostavitev treh inovativnih »družbenih laboratorijev« – po enega v Slovenji, Bolgariji in na Hrvaškem -, z vso potrebno infrastrukturo, s katero bi dejavnosti projekta lahko izvajali tudi po njegovem zaključku.

Projektna zasnova je bila dovolj dobra, da so jo prek Sklada Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma za zaposlovanje mladih podprli Islandija, Lihtenštajn in Norveška s skupno donacijo 1.110.831,78 evrov. Projekt je trajal štiri leta in se zaključuje v teh dneh. 

Vmes se je zgodila epidemija. Ki je številke iz raziskav, ki so bile osnova za začetek projekta Social Innovators, še zaostrila. Mladi so največje žrtve epidemije, medtem ko je v nevladnih organizacijah še več izčrpanosti, izgorelosti in nestabilnosti. Kajti prav nevladne organizacije so v času epidemičnega zaprtja v največji meri skrbele za to, da se naše družbe niso popolnoma sesule. Šle so čez vse meje svojih zmožnosti in delale tudi takrat, ko so vsi drugi ostajali doma. Ko je javni sektor šele ugotavljal, kaj se dogaja, so nevladniki, zavzeti posamezniki in zasebne pobude že reševali vsakodnevne izzive prihodnosti, ki se je z epidemijo za zmeraj postavila na glavo. 

Objavljamo zgodbe štirih mladih žensk, milenijk, ki so se usodne pomladi 2020 prijavile na razpis projekta Social Innovators Negovanje sveta je lahko služba. Katja Štefanec, Robbie Hopper, Lucija Marko in Barbara Babič. Udeležile so se 80-urnega plačanega usposabljanja/mentorstva na delovnem mestu v štirih različnih slovenskih nevladnih organizacijah in ves čas epidemije sledile nečemu, kar bi lahko opisali tudi kot »egocentričnost«, a one temu rečejo »poslanstvo«. Od svojega delovnega mesta pričakujejo več kot zahtevo, da so pridne. Početi želijo stvari, ki se jim zdijo smiselne. Več kot očitno se jim zdi, da je treba svet, kot smo ga poznali doslej, zavrteti malo drugače. 

»Bistvo mojega iskanja službe je udejanjanje človečnosti. Skrb za pravice drugih, za ranljive skupine, za njihovo duševno zdravje, enakopravnost, enak dostop,« pravi Lucija Marko, ki si je po zaključku svojega usposabljanja v Kulturnem društvu Gajbla prislužila osrednjo nagrado projekta: enoletno zaposlitev v organizaciji.

A čeprav je projekt omogočil zaposlitev samo eni osebi, so vse štiri milenijke, o katerih pišemo, še zmeraj zaposlene v svojih nevladnih organizacijah. Zgolj 80-urno plačano mentorstvo je bila namreč zadostna strukturna pomoč, da so s svojim delovanjem pridobile dodatna sredstva zase in za svoje organizacije, s katerimi so si poleg zaposlitev, ki jih osrečujejo, zagotovile tudi možnost, da negujejo, spremenijo ali celo rešijo svet. 

***

Katja Štefanec je bila pred projektom Social Innovators dolgoletna prostovoljka v Društvu parada ponosa, danes je zaposlena kot vodja odnosov z javnostmi. Ves junij je skrbela za vidnost mavričnih glasov v slovenskem medijskem prostoru, skrbela pa je tudi za organizacijo letošnjega Festivala ponosa, ki se je zaključil z ljubljansko Parado ponosa. V okviru projekta Social Innovators je nagovarjala pojav medvrstniškega nasilja in podpirala osebe LGBTIQ+, ki so bile o svojih izkušnjah medvrstniškega nasilja pripravljene pripovedovati v šolah. Ugotovila je, da se najstniki v pogovorih s pripovedovalci LGBTIQ+ resnično odprejo in pokažejo svojo ranljivost, mnogi celo spregovorijo o svojih lastnih izkušnjah medvrstniškega nasilja in prvič poiščejo pomoč. A tisti, ki še posebej potrebujejo takšne programe, so pravzaprav odrasli. Starši in učitelji. 

https://outsider.si/katja-stefanec-starsi-in-ucitelji-imajo-premalo-znanj-s-podrocja-vrstniskega-nasilja-med-mladimi-se-posebej-v-povezavi-z-lgbtiq-osebami/

***

Robbie Hopper se je pred šestimi leti v Slovenijo priselila z južne Škotske. Danes živi v Litiji, kjer deluje v Društvu lojtra. V projektu Social Innovators se je posvetila predvsem skrbi za skupnostni vrt, na katerem posamezniki od blizu in daleč skupaj gojijo hrano ter raziskujejo svoj odnos do narave in drug do drugega. Ljudem iz majhne lokalne skupnosti želi pomagati, da začnejo živeti bolj trajnostno, tamkajšnjim mladim pa, da tudi v odmaknjenem podeželskem okolju počnejo stvari, ki so jim všeč. Pravkar koordinira mednarodno mladinsko izmenjavo, ki bo v Litijo pripeljala mlade iz šestih držav.

Robbie Hopper: »Mladinsko delo se bori proti občutku nemoči« 

***

Lucija Marko se je zelo zgodaj odločila, da bo svoje življenje posvetila socialni pedagogiki. Danes je polovično zaposlena v osnovni šoli v Velenju, polovično pa v Kulturnem društvu Gajbla v Pobegih pri Kopru. Slednjega je spoznala prav prek projekta Social Innovators. Med drugim je v tistem času z mladimi posnela film Barve karantene, v katerem so šolarke in šolarji nagovarjali tegobe in tesnobe virusnega sveta. »Ta film bi lahko bil iztočnica za številne debate v šolah, saj naslavlja teme, ki so otrokom zares pomembne.« Prepričana je, da bi morala javni in nevladni sektor več in bolje sodelovati. Sama še naprej deluje v obeh.

Lucija Marko: Videla sem otroke, kako se uležejo na tla in se sprostijo ob navadnem šelestenju papirja, kako zadihajo in se od sreče stisnejo k tebi

***

Barbara Babič je med izvajanjem projekta Social Innovators spoznala, da ima dragocen talent. Zna se sproščeno pogovarjati o seksu, tudi z najstniki. V družbi, ki je tako zelo osredotočena na spolnost in telo, kjer vsaka, še tako obskurna revija, televizijska oddaja ali spletni portal brezsramno naslavljajo telesne atribute posameznic in posameznikov, se z mladimi o spolnosti pogovarja … malokdo. Mladi pa imajo vprašanja. Dvome. Veliko strahov. Kako vzpostavljati odnose? Kako postavljati meje? Kako se sprostiti in uživati? Kako imeti rad? Barbara Babič si je v Zavodu Bob omislila redna srečanja, ki v zaupnem in varnem okolju pomagajo mladim, da naslovijo teme, ob katerih njihovi starši in učitelji zardevajo ali se zatekajo v znanstveno govorico, ki je ne razume nihče. Zapisala se je mladinskemu delu; pravi, da do konca življenja.

Barbara Babič: Po parih srečanjih sem pomislila, joj, to bi potrebovala, ko sem bila mlajša! Zakaj nihče ni opazil?

***

Marsovci, marsovke? Ali zgodbe, vredne posnemanja?

Piše: Nataša Kramberger

Mailchimp brez napisa

Povezani članki