Pred kratkim sem bila po dolgem času ponovno vpeta v mašinerijo dnevnega novinarstva. Iz slednjega sem pred leti zavestno izstopila, ko sem začutila, da moje delo nima smisla, saj svojo razpoložljivo energijo odmetavam za nekaj, kar ključno prispeva k ohranjanju družbene inercije. Takrat se mi je še zdelo, da bi se mogoče, če si vzamem dovolj dolg odmor, nekega dne spet lahko vrnila vanj, skušala še enkrat delati in misliti od dedlajna do dedlajna, tokrat bolj skoncentrirano in še bolj predano, da se slučajno ne bi spet nekega dne zbudila brez občutka poslanstva …

A bolj ko se je moj odmor raztegoval v času, bolj sem spoznavala, da je dnevno novinarstvo zame preteklost. Med tranzicijo v svet svobodnega novinarstva sem med drugim prvič zares izkusila, kako je imeti dovolj časa za to, da nastane medijska vsebina. Kako je pustiti neki temi, da se v glavi, medtem ko razmišljaš o njej, napiše sama. Kako je, ko ti pogoji dela, ki si jih narekuješ sam, omogočijo bolj skrbno obravnavo, manj samocenzure, bolj oseben pristop – vse zadeve, ki jih dnevno novinarstvo preganja v zasledovanju nevtralnosti, uravnoteženosti in objektivnosti, ki so pogosto zgolj zelo lepi izrazi za lenobo.

Predvsem pa je bilo osvežujoče izstopiti iz krogotoka novičarstva: novic, napovedi, poročil, povzetkov, bolj ali manj surovih informacij, v katerih ni ne novinarjevih barv ne zgodbe in osmišljanja sveta, po katerih naši možgani hrepenijo. Notička tu, notička tam, dogodki, kvazidogodki, poldogodki, nedogodki. Hierarhija: nedoločljiva. Zakaj: ker je treba napolniti bele plahte, saj naročniška baza ne zna uporabljati interneta. Kako dolgo še? Dokler naročniška baza ne presahne.

Morda je na radiu in televiziji povsem drugače, in zagotovo je drugače na spletu, a v časopisnih hišah je glavni urednik cinizem, njegov tihi, a preudarni pomočnik pa kolektivni obup. Vsakdo se zaveda, da čez nekaj let večine tiskanih dnevnikov, najbrž tudi njihovega, ne bo. In da je edini dolgoročni cilj izdajanja tradicionalnega dnevnika k zasluženemu pokoju spraviti sedanjo novinarsko elito, prihodnje generacije novinarjev pa bodo probleme reševale, ko bo prepozno. Bodo že kako prebrodile neurje. Še vedno so.

In tako sem pred kratkim, za en dan, spet pristala v mašineriji dnevnega novinarstva. Časopis je naročil moj prispevek, malo pred samim dogodkom pa se je odločil, da naj prispevek pripravim tako rekoč čez noč, namesto z nekaj dnevi zamika, v katerih bi lahko opravila temeljito refleksijo dogodka. To me samo po sebi ni pretirano vznemirilo. Razumela sem potrebo po tem, da se vroč dnevni dogodek znajde na naslovnici naslednji dan, ko so bralci tudi sami še vročeglavi zaradi njega, ne pa čez teden dni, ko se ga nihče ne bo več niti spomnil. Zajela sem sapo in se podala v areno.

Tam sem našla tisti znani pogled v očeh, ki ga zadnja leta, oddaljena od sveta dnevnega novinarstva, ne srečujem več tako pogosto. Pogled novinarja, ki je obupan od nesmiselnosti dela, ki ga opravlja. Zapletla sem se v pogovor z enim od njih, stavim, da bi ga večina bralcev prepoznala kot svoj vir novic. V dnevnem televizijskem novinarstvu je 30 let in zadnjih 15 let mu ni ponudilo enega samega izziva. Sovraži polaganje besed v usta svojim sogovornikom, sovraži dolge ure v montaži, ko s tehnikom žonglirata z nepomembnimi besedami nepomembnih sogovornikov. Ugledu navkljub je nesrečen, načrtuje umik s scene. Zakaj ga še ni izvedel? Pomolči. Slutim, kaj sledi. Ker je udobno in ker produkcija novic prinaša instantno zadovoljstvo. Vsak dan znova. Novinarstvo novinarju prinaša veliko mero statusne veljave, ki ni nič manjša zgolj zato, ker se novinarji v svojih pisarnah norčujejo iz svojih intervjuvancev, iz katerih morajo dobesedno izvleči nekaj koherentnih misli, da bo zvečer kaj poslati v tiskarno.

Vedno so me v zadrego spravljale televizijske ekipe, že odkar sem bila študentka in sem novinarstvo velikih oči spremljala od daleč. V trenutku, ko je televizijska napovedovalka prepričana, da ni več v etru, se čez njen sicer brezhibno urejeni in od kamer ožarjeni obraz nariše globoka senca: naveličanosti, stresa, dolgih nadur. A to ni običajna utrujenost po osmih ali več urah dela. Je posebna vrsta shizofrene utrjenosti, kjer se mešata globok dvom in občutek pomembnosti, da je pravkar skozi ekrane stopila v tisoče domov in s pozicije te, ki ve, spregovorila o svetu, kakršen je, kakršen bi lahko bil in kakršen bo. A potem se spomni: poročala sem z nepomembne parlamentarne seje, nisem govorila niti o svetu, kakršen je, niti o svetu, kakršen bi lahko bil, niti o svetu, kakršen bo. Še enkrat več sem svoj glas posodila navidez vroči novici, ki je izpolnila glavni uredniški kriterij drobnjakarske senzacionalnosti. Zakaj? Ker nekdo tam zunaj, v neki pisarni, kjer sprejema odločitve, ne želi plačati novinarjev, da bi brskali dlje in globlje.

Bralci, gledalci in poslušalci bolj od novic potrebujejo novinarja, ki žari od zanosa in sreče ob opravljanju svojega dela ter porablja vse svoje razpoložljive talente, znanje, izkušnje. Dobra novica za novinarje prihodnjih generacij je, da javnost novic, v svetu algoritmov, ki nas obveščajo bolj natančno, hitreje in bolje kot kdorkoli, od tradicionalnih medijev ne bo več dolgo zahtevala.

Napisala: Mojca Pišek

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja