Včasih se kar bojiš poiskati kraj, kamor si nekoč redno zahajal in ti je prirasel k srcu. V svojem spominu ga hočeš obdržati točno takšnega, kakršen je bil takrat. Ponoven obisk pa bi morda skazil brezmadežno podobo ali ga sklatil z oltarja spominov.

Bonboniera ob Celovški je bila za nas, šolarje z Riharda Jakopiča, neke vrste institucija. Poleg hotela Ilirija, v katerem smo se zadrževali, ko smo postali osmarčki in tam počeli vse, kar je bilo prepovedano, od igranja biljarda naprej. Bonboniera je bila neke vrste uvajalna stopnja. Ampak ker je bila od šole bolj oddaljena kot hotel, je bilo treba kar vzeti pot pod noge, da si v glavnem odmoru prišel do tja in nazaj, pa še nakup si moral vmes opraviti. In tako smo se vsi zadihani vračali s sladkarijami, sendviči, sokovi v tetrapaku; moj obilni sošolec pa kar s smetano v pločevinki pod pritiskom, ki jo je potem celo naslednjo šolsko uro na veliko navdušenje učiteljice počasi srkal. Sporočilo je bilo jasno: mi, ki smo si prinesli hrano za malico iz Bonboniere, smo nekaj posebnega. In zato več vredni kot vi, ki jeste kruh z ribjim namazom in presladkan čaj.

Seveda si teh kulinaričnih ekskurzov v Bonboniero nisi mogel privoščiti vsak dan; žepnina za kaj takega ni zadoščala. Poleg tega se jo je dalo porabiti tudi za druge reči – ki so nas ravno tako mamile s prodajnih polic v Bonbonieri! Levo od glavnega pulta je bil še ločen oddelek s kozmetiko. Dekleta smo se na pragu najstništva počutile že čisto odrasle in nam je bilo jasno, da potrebujemo lepotne pripravke. Kot nalašč so tudi slovenska podjetja tedaj že zaznala kupno moč pubertetnikov in nas osrečevala s posebnimi izdelki: zvarki proti mozoljem, vesoljsko svetleče se šminke, ki si jih lahko nosil okoli vratu kot obesek, in seveda glavni objekt poželenja – žele Kismi z bleščicami!

Ko se je bližal konec šolskega leta, pa je Bonboniera v naših mislih in življenjih sploh zadobila čisto poseben status. Ne, ne govorim samo o sladoledu, ki je skupaj s toplejšimi sončnimi žarki začel mezeti iz tamkaj postavljenega stroja (in to v dveh okusih: vanilija in jagoda!). Bližal se je zadnji šolski dan in to je pomenilo, da moramo učiteljici takrat nekaj pokloniti v slovo – ali da jo bo spomin na nas grel tudi v poletnih mesecih, če je bila to razredničarka na predmetni stopnji. Začelo se je z akcijo zbiranja prispevkov (vsak po sto petdeset dinarjev), končalo pa kje drugje kot v Bonbonieri. V naših otroških predstavah je bila ta namreč založena s točno tistimi potrebščina, ki so za sleherno učiteljico nepogrešljive: s stekleničkami parfuma Charlie, z bonbonierami s srce parajočimi podobami na škatlah, z gobelini in na roko poslikanimi svilenimi rutami. Enkrat, in sicer na koncu osmega razreda, ko smo se za vedno poslavljali od naše razredničarke, ki je shajala z nami (mi pa z njo) štiri leta, smo ji sklenili podariti nekaj res lepega, trajnega. Zbrali smo denar in izbrali uro. Prekrasno, edinstveno, dragoceno! Štirioglato z zlatimi kroglami, ki so se vrtele okoli svoje osi v ritmu časa. Očarani smo zrli v ta mehanizem in še predsednici razreda je to darilo šlo kar nekam obotavljaje iz rok.

Pretiravala bi, če bi zapisala, da se v Bonboniero odtlej nisem več vrnila. Kdaj pa kdaj sem spila kakšno kavo v kavarni, ki so jo uredili v delu nizke stavbe, koder so nekoč prodajali želeje Kismi in ostalo kozmetiko. In najbrž sem se, ko sem prišla v Kino Šiška na pijačo ali koncert, razveselila neonskega napisa Bonboniera, ki se še vedno kot svetilnik blešči ob Celovški.

Včasih potem vendarle zbereš pogum in se napotiš po sledeh svojega otroštva. In včasih si potem prijetno presenečen, ko vidiš, da se ni skoraj nič spremenilo! V Bonbonieri se s stalaž še vedno ponujajo čudovite ure z gongi, krasni porcelanasti kipci pastiric ali žab, šopki umetnih rož in prisrčni čajni servisi z rožičastimi vzorčki. Ja, pa seveda tudi bonboniere, od klasičnih do tistih s slikami zahajajočega sonca ali ljubkih psičkov. Ponudba je skratka takšna, da te prime, da bi plačal z dinarji. Prepričana sem, da v Bonbonieri še vedno sprejemajo to valuto. Samo želeja Kismi nimajo več …

Piše: Agata Tomažič

Riše: Milanka Fabjančič