Mestna občina Ljubljana bo v prihodnjih letih uredila najjužnejši del Bežigrada, v katerem nekaj najdragocenejših slovenskih arhitektur sobiva z najzanikrnejšimi urbanimi zaplatami prestolnice. Navje, modernistični paviljoni Gospodarskega razstavišča in Baragovo semenišče so pomniki kultivirane in spoštovanja vredne preteklosti. Improvizirana parkirišča in skladišča pa prostorska manifestacija tranzicijskega pomanjkanja modrosti in discipline. Skrajni čas torej, da poskusimo tudi v novem tisočletju zgraditi kaj, česar nas ne bo sram pokazati zanamcem. Baragovo semenišče oziroma današnji Akademski kolegij bo prenovljen in dozidan ter v celoti namenjem javnim legendarnim ustanovam, ki domujejo v krožni Plečnikovi stavbi. Brez Mladinskega gledališča bi bila slovenska gledališka scena precej bolj provincialna, v Pionirskem Domu pa so se učile in ustvarjale cele generacije otrok. Literarni krožek, ki ga je v njem vodil v devetdesetih letih, v svoji knjigi Kristalni čas izredno popisuje Lojze Kovačič, zraven pa nekajkrat prav slikovito raztrga Plečnikovo arhitekturo; na to častitljivo ustanovo pa me vežejo tudi čisto osebni spomini, ker sem se v njej nekaj let pozneje učil risanja. Javna stavba bo ostala javna, obenem pa bo prenovljena. Za današnje čase prav odlična novice – čemu torej nergaški naslov članka?

Iz dveh razlogov. Prvi je v zadnjih tednih dovolj obširno objavljen v medijih. MOL od Akademskega kolegija, ki študentom Univerze v Ljubljani ponuja daleč najcenejše postelje v vedno bolj dragem mestu, zdaj zahteva tržno najemnino 8 evrov na kvadratni meter. Za specifično stavbo v slabem stanju je najemnina, ki bi tako znesla celih 43.000 evrov, kar zasoljena. Seveda je Kolegij, ki sobe ponuja po okoli 50 evrov, ne more zbrati; če pa za nekajkrat poviša najemnine sob, ne bo imel stanovalcev, ki tu kljub špartanskim razmeram prebivajo ravno zaradi izredno nizke cene in odlične lokacije. Najbolj verjetni scenarij je: odpoved najemnega razmerja z Akademskim kolegijem, iskanje nadomestnih sob za študente v že tako prepolnih študentskih domovih drugje po mestu in na trgu zasebnih ter pogosto izkoriščevalskih namestitev, selitev študentov iz mesta na periferijo in še dražji t.i. brezplačni študij za one, ki niso iz prestolnice. Od Mestne občine upravičeno pričakujemo, da bo dober gospodar – to pa ne pomeni vedno tudi trženja najvišje najemne ali prodajne cene, ampak tudi vzdržno demografsko sliko, solidarnost in spodobne življenjske razmere, kot je v članku na Outsiderjevi spletni strani že opozoril Blaž Šenica.

Baragovo semenišče med gradnjo; v ospredju ostanki opuščenega in pozneje uničenega mestnega pokopališča.

Drugi razlog za nerganje je arhitekturni. Na podlagi urbanističnega načrta, objavljenega na spletni strani MOL, bo razpisan arhitekturni natečaj. Urbanistični načrt med drugim predvideva zaokrožitev Baragovega Semenišča. Kot je znano, je bila Plečnikova stavba zasnovana v obliki kroga s kapelo na sredi (v njenem obodu je danes Festivalna dvorana) in daljšim traktom ob Linhartovi, cesti, ki si jo je arhitekt predstavljal kot hrbtenico monumentalne ureditve Bežigrada. Stavba ni bila nikoli dokončana, zato se trakta nista srečala, ampak sta ostala nezaključena. Med njima zeva stena Festivalne dvorane. Pa je res tako samoumevno, da stavbo, ki naj ne bi bila zaključena že kakih sedemdesetih let, preprosto dokončamo? Kaj sploh pomeni težnja po dokončanju, zaprtju lukenj, zazidanju dvorišč? Stavba ne bo dokončana po Plečnikovih načrtih – kar je po sedmih desetletjih razumno, poleg tega pa fasada ni eden izmed večjih arhitektovih dosežkov. Vendar pa se za predpostavko, da je stavbo kljub temu treba dokončati, zaokrožiti in dozidati, skriva nenavaden pogled na mesto, bliže onemu iz Haussmannovskega Pariza 19. stoletja kot pa sodobnega mesta. Za stavbo, v kateri so se šolale, hodile v gledališče in plesale cele generacije Ljubljančanov, je malo žaljivo slišati, da je bila vseh teh sedemdeset let pravzaprav nedokončana – kot da ima abstraktna ideja neke nikoli uresničene savbe več pravice do realizacije kot pa dejansko obstoječi splet vsebin in zgodb, ki so stavbo desetletja naseljevale. Takšno dokončanje ni zapiranje nekakšnih starih arhitekturnih ran. Kvečjemu kaže na dejstvo, da imamo še vedno težave z življenjem v sedanjiku – kot da je vse, kar se odvija med načrtom in idealnim stanjem, samo “skvotanje” in čakanje.

Zato oba razloga za nerganje nista tako zelo vsaksebi, kot se zdi na prvi pogled. Lepo zaokroženo Baragovo semenišče, popoln krog brez “zastonjkarskih” študentov, je na prvi pogled gospodarna in smiselna, celo samoumevna rešitev. Njen končni rezultat pa je osiromašenje: stopnjevanje trženja mesta, kjer imajo javne vsebine pravico do obstoja samo še, kadar se ustrezno prilagajajo turističnemu pogledu in domačemu globokemu žepu. Soba blizu fakultete in kulturno-družabnega vozlišča države je morda v današnjih razmerah res luksuz. Vendar pa gre za luksuz, ki bi moral biti omogočen vsakemu študentu ne glede na finančno stanje. Zaokroženja pa ni potrebna niti zgradba Semenišča, ki je bolj zanimiva kot pluralni in kakofonični fragment, kot bi bila v svoji rekonstruirani popolni krožni inertnosti. “Samoumevno” oziroma “nevtralno” dopolnjevanje, popolnjevanje in dozidovanje obstoječega ne bi bilo v čast niti starim mojstrom niti sodobni slovenski arhitekturi.

Miloš Kosec