Premik v globalnost se je, kljub neštetim prevodom ali ravno zaradi njih, zgodil tudi na področju nacionalnih književnosti. Tu je zadeva dosti bolj zavozlana, saj je jezik oziroma materinščina eden od temeljnih kamnov nacionalne identitete. A vseeno koncept svetovne literature ponekod že izpodriva nacionalno obarvane kanone, pričemer je treba vedno znova pretehtati, kaj je relevantno in zakaj, kajti neskončno odpiranje globalnemu svetu lahko privede do zrelativiziranega kopičenja, kjer vsi vemo vse, a ničesar zares. Veselijo me dogodki, kot je ljubljanska Fabula, ki združuje in povezuje kakovostne književne ustvarjalce. A še najbolje globalnost deluje v glasbi: tako kot je že v davnih šestdesetih Jan Garbarek igral z glasbeniki iz Indije, z domačega samijskega severa ali s cerkvenim zborom in kot je Bob Weir zastavil svojo world music, se tak pristop plodno in kreativno nadaljuje v neštetih nadnacionalnih skupinah po svetu.

Če je torej problem v tem, da se produkcija odvija prehitro in da izgubljamo priložnost in sposobnost pretehtavanja kvalitete in pomena stvari, da nam ne uspe ločiti zrnja od plevela, potem je vodilo, ki definira poslanstvo slovenske Narodne galerije, pravilno. To je namreč, po besedah direktorice dr. Barbare Jaki, ki se spominja navedb umetnostnih zgodovinarjev Izidorja Cankarja in Franceta Steléta, da sodi v Narodno galerijo tisto, »kar prestane preizkus časa«. Ja, malo počasnosti oziroma konservativnosti ne škodi.

Pomen te zadržanosti z navezavo na lokalno-globalno- originalno se je pokazal pri velikem dogodku v Ljubljani dne 27. januarja 2016, pri odprtju prenovljene Narodne galerije. V stari Narodni galeriji so bila umetniška dela razdeljena na dve zbirki, na slovensko in evropsko, kar je povzročalo preglavice pri umeščanju nekaterih del in umetnikov, npr. pri Almanachu, ki so ga selili enkrat v prvo in drugič v drugo zbirko. Pri konceptu postavitve nove stalne zbirke pa je prevladalo mnenje, da se vključijo kakovostni slovenski umetniki in umetnice (zdaj 7), ki so delovali doma in po svetu, a tudi vsi tisti kakovostni Neslovenci, ki so delovali v prostoru, ki je zdaj Slovenija. Upoštevajoč vse spremembe meja, ki so se na našem prostoru zgodile od zgodnjega srednjega veka, kjer se nova stalna zbirka Narodne galerije začne, do danes, je taka postavitev smiselna, kot je upravičena tudi zaradi vedno bolj globaliziranega sveta, kjer narodnost – ali bolje rečeno, ena sama narodnost – pomeni vedno manj.

Na odprtju prenovljene Narodne galerije, nabitem s pozitivno energijo, ki jo v tem trenutku še kako potrebujemo, smo se srečevali stari in mladi, poznavalci in ljubitelji, Slovenci in Neslovenci, vsi samo oboževalci lepe umetnosti. In dobrega šampanjca v velikih količinah. A grele so nas zlasti lepote novih prostorov in razširjene stalne razstave, povečane na skoraj 600 eksponatov v kronološkem zgodovinskem pregledu. Ljubljana se je s tem sodobnim muzejem dostojno umestila v globalno muzealsko mrežo. Tako smo istočasno slovenski in globalni. Slovenski in svetovljanski.