Originalnosti je več, kot mislimo, da je je. A še več je potrošniških smeti, ki presežke prekrijejo in zadušijo. To drži tako za gospodarstvo in industrijo kot za kulturo in umetnost. Potrošništvo – proizvajanje in konzumiranje stvari, ki jih sploh ne potrebujemo – nas je preplavilo, morda nas bo uničilo.
Originalna in kvalitetna dela so, le vedno težje jih je odkopati in jih potem natančno pogledati in prebrati. Brati proti toku, misliti s svojo glavo. Znati utemeljeno skritizirati poenostavljene, čeprav mainstreamovske produkte. To ni vedno lahko, vsaj v Sloveniji, kjer se vsi poznamo in se bojimo zamer.
V vsakodnevnem življenju le težko sledim vsem novitetam: le kdo bi sledil povprečnim knjigam iz tiskarske poplave v Sloveniji, kjer bi že zdavnaj morali oklestiti število izdanih knjig. Zmanjšati število slabih prevodov povprečnih tujejezičnih tekstov. Le kdo bi prebavil šablonske popevke in bebaste televizijske programe, ki prihajajo in odhajajo. Paradoks slave in prepoznavnosti je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja za splošno uporabo lepo definiral Andy Warhol, rekoč, da bo v bodočnosti vsakdo lahko slaven le za petnajst minut. Potem pa bo na vrsti nekdo drug. Res. Zdaj smo že zdavnaj tam. Medijske zvezde in gospodarski izdelki se tako bliskovito menjavajo, da jih niti ne utegnemo premisliti, pa so že izginili. Obenem vseskozi dvomimo, ali je prepoznavnost rezultat kvalitete in originalnosti ali uspešnosti marketinškega oddelka. Potem so tu še izdelki, ki se istočasno pojavijo na različnih koncih sveta: tako se je zgodilo z lesenim sestavljivim božičnim drevescem, ki naj bi bilo japonsko, slovensko in minnesotsko. Gre za popolno razvrednotenje pomenov.
Bolj kot kje drugje se premislek o lokalnem-globalnem-originalnem pokaže kot nujen v ekologiji. Pri zdravi hrani, ki ji v Sloveniji omejena količina na omejenih površinah preprečuje izvoz v večje države in tako, hvalabogu, ostaja nam, lokalcem. A potem nam trgovci, ki nas imajo za norca, ponujajo meso, uvoženo iz Avstrije in pakirano v Sloveniji, kot slovensko. Pri vodi, ki mora po vsem svetu ostati lokalna, javna dobrina. Pri preprečevanju kriminalnega obnašanja globalnih korporacij, ki ogrožajo pravice in zdravje lokalnega prebivalstva. Pri zaščiti divjih in domačih živali. Pri vseh teh je absolutno potrebna originalna, v lokalno skupnost vpeta akcija, ki pa se povezuje s podobnimi po vsem svetu. Društva za ohranjanje semen avtohtonih rastlin so že po definiciji lokalna, a si na globalni ravni izmenjujejo izkušnje v strategijah. Kar pogrešamo, je še radikalnejše lokalno udejstvovanje na ulicah, še radikalnejše globalno povezovanje.
A kot že povedano: kvaliteta in originalnost se na koncu le prebijeta v prednost. Dokazi so tako v Sloveniji kot po svetu, saj imamo med vsemi smetmi priložnost videti izvrstne televizijske programe in prebrati sijajne knjige. Od Rushdieja do Morrisonove, od Jesiha do Haderlapove, od Kinnunena do Mankella. Od ameriške Wire do danske Susanne Bier.
Premik v globalnost se je, kljub neštetim prevodom ali ravno zaradi njih, zgodil tudi na področju nacionalnih književnosti. Tu je zadeva dosti bolj zavozlana, saj je jezik oziroma materinščina eden od temeljnih kamnov nacionalne identitete. A vseeno koncept svetovne literature ponekod že izpodriva nacionalno obarvane kanone, pričemer je treba vedno znova pretehtati, kaj je relevantno in zakaj, kajti neskončno odpiranje globalnemu svetu lahko privede do zrelativiziranega kopičenja, kjer vsi vemo vse, a ničesar zares. Veselijo me dogodki, kot je ljubljanska Fabula, ki združuje in povezuje kakovostne književne ustvarjalce. A še najbolje globalnost deluje v glasbi: tako kot je že v davnih šestdesetih Jan Garbarek igral z glasbeniki iz Indije, z domačega samijskega severa ali s cerkvenim zborom in kot je Bob Weir zastavil svojo world music, se tak pristop plodno in kreativno nadaljuje v neštetih nadnacionalnih skupinah po svetu.
Če je torej problem v tem, da se produkcija odvija prehitro in da izgubljamo priložnost in sposobnost pretehtavanja kvalitete in pomena stvari, da nam ne uspe ločiti zrnja od plevela, potem je vodilo, ki definira poslanstvo slovenske Narodne galerije, pravilno. To je namreč, po besedah direktorice dr. Barbare Jaki, ki se spominja navedb umetnostnih zgodovinarjev Izidorja Cankarja in Franceta Steléta, da sodi v Narodno galerijo tisto, »kar prestane preizkus časa«. Ja, malo počasnosti oziroma konservativnosti ne škodi.
Pomen te zadržanosti z navezavo na lokalno-globalno- originalno se je pokazal pri velikem dogodku v Ljubljani dne 27. januarja 2016, pri odprtju prenovljene Narodne galerije. V stari Narodni galeriji so bila umetniška dela razdeljena na dve zbirki, na slovensko in evropsko, kar je povzročalo preglavice pri umeščanju nekaterih del in umetnikov, npr. pri Almanachu, ki so ga selili enkrat v prvo in drugič v drugo zbirko. Pri konceptu postavitve nove stalne zbirke pa je prevladalo mnenje, da se vključijo kakovostni slovenski umetniki in umetnice (zdaj 7), ki so delovali doma in po svetu, a tudi vsi tisti kakovostni Neslovenci, ki so delovali v prostoru, ki je zdaj Slovenija. Upoštevajoč vse spremembe meja, ki so se na našem prostoru zgodile od zgodnjega srednjega veka, kjer se nova stalna zbirka Narodne galerije začne, do danes, je taka postavitev smiselna, kot je upravičena tudi zaradi vedno bolj globaliziranega sveta, kjer narodnost – ali bolje rečeno, ena sama narodnost – pomeni vedno manj.
Na odprtju prenovljene Narodne galerije, nabitem s pozitivno energijo, ki jo v tem trenutku še kako potrebujemo, smo se srečevali stari in mladi, poznavalci in ljubitelji, Slovenci in Neslovenci, vsi samo oboževalci lepe umetnosti. In dobrega šampanjca v velikih količinah. A grele so nas zlasti lepote novih prostorov in razširjene stalne razstave, povečane na skoraj 600 eksponatov v kronološkem zgodovinskem pregledu. Ljubljana se je s tem sodobnim muzejem dostojno umestila v globalno muzealsko mrežo. Tako smo istočasno slovenski in globalni. Slovenski in svetovljanski.
Napisala: Monika Žagar, profesorica in avtorica, Minnesota
Besedilo je bilo objavljeno v 5. številki revije Outsider. Na spletu objavimo le majhen del vsebin iz tiska. Z naročilom revije podprete nastajanje obeh.
Radovedni?
Celoletna naročnina
