Kmalu po dedovi smrti me je babica desetletnega fanta vzela s seboj na obisk k Plečniku. Ker sem kot otrok zelo rad risal, sem mu pokazal svojo skicirko. Plečnik mi je dal debel črn svinčnik na mine in me v veži pred okroglim prizidkom svojega domovanja posadil pred mavčni model vzpenjajočega konja. Pozneje sem spoznal, da je šlo za neuresničeni kiparski okras brionskega paviljona. To je bil moj prvi in zadnji stik s Plečnikom, ne pa tudi z Brioni.
Gradnja paviljona sodi prav med zadnja Plečnikova dela, čeprav v določenem pogledu združuje njegove celotne umetniške ideale. Graditi s kamnom v mediteranskem okolju je bila njegova želja že od študija pri Ottonu Wagnerju, kjer je Teodorikov mavzolej v Raveni veljal za enega klasičnih arhitekturnih arhetipov. Pozneje je svojim študentom o tem s ponosom pripovedoval: “Streha Teodorikovega mavzoleja v Raveni, 11 m v premeru, je iz istrskega kamna, to je iz našega kamna!” To velja omeniti, ker si je tudi na Brionih želel monolitno streho, vendar so jo, na njegovo razočaranje morali izvesti iz dveh kosov. Z Rapalsko pogodbo je Slovenija izgubila Kras in dostop do morja, kar je Plečniku onemogočilo, da bi uresničil svoje mladostne sanje. Umetnostni kritik in dubrovniški konservator Kosta Strajnić ga je sicer že pred drugo vojno skušal pritegniti k sodelovanju v Dalmaciji, vendar med ponujenimi nalogami ni bilo nobene, ki bi se mogla meriti z brionskim paviljonom, poleg tega pa je bil Plečnik zaposlen z deli v Pragi in Ljubljani ter se zato vabilu ni mogel odzvati.
Zato lahko razumemo, da je triinosemdesetletni umetnik z veseljem sprejel Gostiševo povabilo in ga tudi, kot je sam dejal, z “vso predanostjo” izpolnil. Nekoliko je tudi upal, da bo ob tej priliki morda srečal Tita, ki ga je imel za pomembno zgodovinsko osebnost. Lojze Gostiša je bil v mladosti umetnostno zainteresiran aktivist z dobrimi stiki s tedanjim političnim vrhom. V nasprotju z mnogimi drugimi, ki so imeli Plečnika za zastarelega eklektika, katerega čas je že davno minil, je bil sam dovolj senzibilen, da je v njem prepoznal genialnega ustvarjalca. K temu je gotovo nekoliko pripomoglo tudi prijateljevanje z njegovim učencem in asistentom Tonetom Bitencem, ki ga je povezal s Plečnikom. Začelo se je z željo Zveze slovenskih borcev, da bi predsedniku Titu podarili nekaj vrednega. Gostiša jih je prepričal, da bi bil najprimernejše darilo prav paviljon v neposredni bližini Belega dvora (arh. Vinko Glanz), kjer se je predsednik pogosto zadrževal.
Plečnik si je pod Gostiševim vodstvom najprej ogledal lokacijo, čez nekaj dni pa mu je že ponudil prvi načrt paviljona. Pri tem si je pomagal z zamislijo podobne stavbe za pesnika Franceta Prešerna v njegovi rojstni Vrbi, ki jo je pozneje nekoliko predelano spet zaman poskusil uporabiti za spomenik NOB na Ptuju.
Načrtoval je okrogel antični tolos, katerega stebri bi se menjavali z antropomorfnimi kariatidami. Vrh bi kronal vzpenjajoči se konj. Šlo naj bi torej za pravi antični ikonografski arzenal. Zataknilo pa se je pri iskanju kiparjev. Po mavčnem modelu je Plečnik spoznal, da ne bo dobil umetnika, ki bi bil sposoben antične stilizacije, kakršno je želel in jo je tudi sam nekdaj dokazal pri modeliranju kipov za dunajski vodnjak Karla Boromejskega. Jakob Savinšek je bil tedaj nedvomno eden vodilnih slovenskih kiparjev, vendar daleč od Plečnikovih klasičnih estetskih predstav. Zato je po nekaj poskusih zamenjave kariatid z ornamentalnimi stebri, v celoti spremenil zamisel in znotraj kamnitega zunanjega plašča postavil še notranjega iz lesenih stebrov na podstavkih, ki bi nosili nekoliko višjo in ožjo strešno ploščo. Tempelj v templju je bila stara arhitekturna pa tudi Plečnikova priljubljena tema. Dvojnost je podčrtal tudi s tem, ko je strešno ploščo z vmesnimi konzolami dvignil nad zunanji kamniti obroč. Največja novost tega načrta je bila v kombinaciji kamna z lesom, tako rekoč mediterana s severom. Kot pričata krstilnici v Stranjah in v Šiški ga je s starostjo pritegovalo tudi rezbarsko okrasje evropskega severa. Kamen in les pa imata tudi različni tektonski vlogi. Prvi v obliki gladkih dorskih stebrov nosi težko streho, leseni stebri pa so votli in ponoči od znotraj osvetljeni, torej pravo materialno nasprotje kompaktnemu istrskemu kamnu. Da je imel Plečnik pri delu v glavi še druge zamisli priča neuresničeni tlak iz brušenega stekla, kakršnega je pred mnogimi leti napravil dunajskemu galanteristu Weidmannu, ki pa je prej umrl, preden bi ga lahko užival.
Arhiv: Plečnikova hiša, MGML
Arhiv: Plečnikova hiša, MGML
Arhiv: Plečnikova hiša, MGML
Arhiv: Plečnikova hiša, MGML
Gradnjo paviljona je nadziral Anton Bitenc, medtem ko je Plečnik v Ljubljani lahko bedel le nad izdelavo lesenih stebrov, za katere je narisal okrasje. Te so zaradi izredne velikosti stružili v ljubljanskem Litostroju, kjer jim je dal dokončno podobo rezbar Josip Lapuh. Nanje pritrjeni kosi barvastih marmorjev so izrazit dodatek prevzet iz češke srednjeveške umetnosti. Gostiša je kot dober organizator poskrbel tudi za druge sodelavce. Tako je kip nebeškega točaja Ganimeda vrh strehe izklesal Frančišek Smerdu, strešne konzole pa sta s kipi ptic opremila Marija in Stane Keržič. Karton za stropni mozaik je izdelal Gostišev ljubljenec France Mihelič. Nikjer ni sledu o kaki revolucionarni ikonografiji. Leseni stebri in živalska plastika kažejo ideološko nevtralno okrasje, prevzeto iz umetnosti minulih dob. Tudi stropni mozaik ženske figure s soncem in luno ne more predstavljati kaj dosti drugega od bujnega bogastva cvetoče narave. Plečnik si je kiparski okras vsekakor predstavljal manj vpadljiv, kar je moral ugotoviti tudi ob svojem obisku Brionov le nekaj mesecev pred smrtjo. Tedaj so nastali tudi Gostiševi klasični posnetki Plečnika v temnem plašču s klobukom in z belim cvetom v gumbnici. Pozneje so lesene stebre iz slavonskega hrasta po nepotrebnem premazali z rjavo barvo in jim odvzeli plemenito lepoto naravno postaranega srebrnkastega lesa, s katero je Plečnik računal. Leseni model paviljona je Bitenc po učiteljevi smrti spremenil v lestenec gostinske sobe v ljubljanskih Križankah.
Foto: Lojze Gostiša
Jože Plečnik in Vinko Glanz, Foto: Lojze Gostiša
Jože Plečnik in papagaj Koki, ki še vedno živi na Brionih, Foto: Lojze Gostiša
Besedilo in fotografije: Damjan Prelovšek
