V Sloveniji ne primanjkuje le stanovanj, primanjkuje tudi zaporov. Zaporniki na Povšetovi so nedolgo nazaj protestirali zaradi nevzdržnih razmer in tudi zapornice na Igu že vrsto let opozarjajo na prostorsko stisko. Ministrstvo za pravosodje ima v naslednjih letih namen rešiti to problematiko na »funkcionalen, sodoben in energetsko učinkovit način«. Pripravljenih je 100 milijonov evrov, okoli 60 jih bo namenjeno novemu zaporu za moške ob Litijski cesti v Ljubljani, 40 pa za obnovo in širitev edinega zapora za ženske pri nas, ki se nahaja v ižanskem gradu. Za oba zapora je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) leta 2017 razpisala arhitekturni natečaj. Moškega bodo gradili Arhitekti Počivašek Petranovič, ženskega pa arhitekt Uroš Rustja z ekipo biroja void. 

Postopki za gradnjo obeh kompleksov so se že pričeli, a se pri gradnji ženskega zapleta. Pretekli teden je prišla v javnost novica, da naj bi poslanka državnega zbora uspela ustaviti nadaljevanje priprave za gradnjo. Zapor naj bi celo prestavili na drugo lokacijo. Razlog naj bi bile arheološke najdbe na predvideni lokaciji širitve ženskega zapora. Je to dobra novica ali slaba?

Da so na tej lokaciji arheološki ostanki prazgodovinske naselbine, so vedeli že med pripravo natečaja. Na lidarskih posnetkih terena, ki so bili del natečajnih podlog, so jasno vidni ostanki naselbine in obzidja na vzpetini Pungart nad Igom. Arheološke raziskave, ki so se začele že 2016, so potrdile domneve, da gre za zgodovinsko zelo bogato območje. Odkrili so več predmetov iz pozne prazgodovine (mlajše železne dobe) in pridobili podatke o poselitvi območja, ki datira od drugega stoletja pred našim štetjem naprej. V enajstem stoletju je bil zgrajen srednjeveški grad, ki je bil do leta 1261 v lasti plemiške družine Spanheimov. Nato so na njem gospodovali še Engelhausi in Auspergi, ki so med pomladjo narodov spomladi 1848 doživeli upor ižanskih kmetov, ki so grad oplenili in zažgali. Med 2. svetovno vojno so bili v njem italijanski karabinijerji, ob koncu vojne, leta 1944, pa so grad zažgali partizani. Po vojni je oblast v njem uredila ženske zapore. 

Če je bila v povojnem času uničenje ali degradacija grajskih stavb namerna poteza takratnega sistema, ki naj bi s tem simbolno opravil z nepravično in izkoriščevalsko preteklostjo, je danes odnos do gradov povsem drugačen. Vse bolj se zavedamo, da so gradovi ne le izjemna stavbna dediščina, ampak da tvorijo pomembno identiteto prostora in družbe. Veliko pomembnih gradov je bilo po vojni za vedno izgubljenih, zato so tisti, ki so preživeli, toliko bolj dragoceni. 

S takšnimi pomisleki se je soočala tudi natečajna žirija. Ne le, da bi bila za grad veliko bolj primerna drugačna vsebina kot je zapor, tudi za zapor bi bila funkcionalno veliko bolj smiselna novogradnja kot pa spomeniško zaščiten grad. Predvideno območje, že v osnovi premajhno za predvidene potrebe, se torej nahaja na bogatem arheološkem najdišču, kjer so predvideni obsežni okoli 10 m globoki izkopi. Gradnja zapora je investicijsko bistveno bolj zahtevna, če je podrejena spomeniško varstvenim smernicam, kot če bi bila umeščena na prazno zemljišče.

Ob tem pa ne smemo prezreti strokovnih argumentov, zakaj je smiselno obdržati zapor na obstoječi lokaciji. Ženski zapor ni kaznilnica, ampak je prevzgojna ustanova, ki temelji na odgovornosti do sebe in do družbe. Pri tem je pomemben stik z lokalnim okoljem. Program je že dobro integriran v lokalno skupnost in uspešno deluje. Premestitev na novo lokacijo bi bil nov začetek, kjer bi bilo potrebno veliko naporov, da se vzpostavijo občutljiva ravnovesja. 

Žirija je bila tako v precepu med arhitekturnimi argumenti posega v kulturno dediščino in strogimi programskimi zahtevami zapora. Zmagovalna rešitev je izstopala po izrazito spoštljivem odnosu do dediščine in kakovostno krajinsko arhitekturno umestitvijo razširitve. Posledično pa to pomeni zahtevnejši režim varovanja, kot bi bil v enostavni in nerazgibani arhitekturni zasnovi. Vizualizacije zmagovalne rešitve prikazujejo prvovrstne ambiente, kjer nova arhitektura vzpostavlja spoštljiv odnos do dediščine. 

Pri vsem skupaj pa bije v oči nesorazmerna cena. Naša država bo iz proračuna namenila za predvideno gradnjo 4500 evrov na kvadratni meter! Za primerjavo: gradnja sodobnih stanovanj stane okoli 1500 evrov na kvadrat, zahtevne obnove dediščine pa ne več kot 2500 evrov na kvadrat. Trenutna maksimalna kapaciteta zapora je 103 zapornic, po prenovi in širitvi bo prostora za skupaj 140 zapornic. Investicija bo obsegala preko 320.000 evrov na osebo. Kaj nam s tem država sporoča? Če dostojne bivanjske razmere niso mogoče izven zapora, bo nadstandard na razpolago vsaj v zaporu?

Kot pojasnjuje direktorica zapora, je velik del žensk v zaporu zaradi drobiža. Kaznovane so za dejanja, v katera so primorane zaradi revščine in nedostojnega bivanja. »Pogosto se poslužijo manjše goljufije, da bi lahko otrokom zagotovile kakšen priboljšek.« Po odsluženi kazni so vrnjene v okolje, kjer kvadratni meter stanovanja stane že absurdnih 4000 evrov na kvadratni meter. Ponovno so pahnjene v revščino. 

Ali je poslankino nasprotovanje dobra ali slaba novica, je najbrž stvar politične perspektive. A naj ob tem podam strokovni pomislek:  s predvidenim proračunom bi lahko rešili tako problem novega zapora, obnove gradu in možnosti integracije zapornic nazaj v družbo. Nov zapor v predvideni površini 10.000 kvadratni metrov bi lahko zgradili v prazni in že komunalno opremljeni obrtni coni Ig (investicija 20 milijonov evrov). Poleg tega bi lahko zgradili 140 novih socialnih stanovanj namenjenih neprofitnemu najemu zapornic, ki so odslužile kazen in bi s tem podprli možnost lažje integrirale nazaj v družbo (investicija 14 milijonov). S preostalimi sredstvi pa bi Ižanski grad na podlagi obstoječega natečajnega projekta preuredili v hotel (investicija 11 milijonov). Vse to bi dobili za enako ceno kot je sedaj predvidenih za nadaljnjo degradacijo kulturne dediščine. 

Piše: Matevž Granda