Najljubši prostor je zame fragment, ki obstaja kot kontrast kontinuiteti življenja. Življenje, ki ga doživljamo kot neprekinjen proces, bi lahko razstavili na serijo fragmentov. Spomin izloči segmente našega življenja, ki ostanejo v zavesti, podobno kot fotografiramo le trenutke resničnosti; čeprav je proces, ki ga doživljamo, neprekinjen, razumevanje deluje v fragmentih.
Sedim na topli klopi v Lleialtat Santsenci, v prostoru, kjer se združujejo različne plasti stavbe, opazujem kolaž stare opečne stene za mano, skozi stekleno poševno streho rahlo pronica toplota sonca, snop žarkov preko nagubanega senčila, miselno nameščenega med novo kovinsko konstrukcijo, ki objema prostor v notranjosti. Če bi me vprašali pet let nazaj, zakaj me prostor navdušuje, bi odgovorila, da zato, ker lepo izgleda, vendar me danes pridobljeno razumevanje arhitekture opomni, da sem pozorna na vse detajle, majhne stvari, gibanje svetlobe skozi prostor, stik materialov, ki čutijo različne neskončnosti izpostavljenosti času. Vse podrobnosti, ki v resnici naredijo prostor, kot pika v stavku, ki je neopazno tam, ampak jasno narekuje vsebino.
Fragmentacija Centra Lleialtat Santsenca se izraža preko večslojnosti zasnove prenove, kjer je ulica uporabljena kot ideja notranje strukture stavbe. Ta se nahaja v majhni soseski Barri de Sants v Barceloni. Ulica kot strukturni sistem ustvarja notranji atrij, ki je dvojno osvetljen, neposredno preko zunanje fasade in posredno preko strukturnih praznin razpel, ki so razporejene med posameznimi atrijskimi vhodi v programski del stavbe.
Prvi izmed treh volumnov, ki se združujejo v družbeni center, vsebuje bar v prostorih nekdanje botege, večnamensko dvorano v nekdanjem gledališču ter prosto pritličje, kjer je upravno središče, nad njim pa se odpira galerija z učilnicami. Ulični del prvega volumna prehaja v bastide z rastlinjaki, kjer je svetloba bolj nadzorovana in celoten volumen deluje bolj tehnološko.
Preko kovinske konstrukcije, ki spominja na gradbeni oder, se nad volumnom razprostira lahka kritina, ki je večfunkcionalna: regulira naravno osvetljenost, prezračevanje in padavine. Tehnološko zasnovana oblika sledi tudi sami funkciji volumna, v katerem se nahajajo tehnološko-inštalacijski prostori s podstreho, ki se preko tretjega volumna povezuje s terasami. Zadnji volumen je sestavljen iz samonosilne škatlaste konstrukcije iz križno lepljenih lesenih plošč, ki ob straneh vsebuje spremljevalni program upravnega središča, v osrednjem atriju pa ustvarja hierarhičen bioklimatski prostor.
Trije volumni, prej ločeni v tri različne stavbe, se po prenovi povežejo v tehnološko in družbeno smiselno celoto, kar omogoča ‘dogodek ulice’ v varnosti zaprtih sten.
Percepcija dobre arhitekture je v veliki meri odvisna od konteksta, ki jo obdaja – vremena, ljudi, dogodkov in občutkov v času izkušnje. Skupnost, ki v duhu obsega opisani Center Lleialtat Santsenca, je ena glavnih vrednot, vzpostavljenih v prostoru. Vhodni prostor omogoča zbiranje in toplo dobrodošlico, s kavarno, ki je načrtovana po tipologiji kavarn iz celotne Katalonije, predvsem po zgledu stare kavarne Athenaeum. Ta je po definicijah različnih katalonskih slovarjev opredeljena kot institucija, ki združuje ljudi, etablira kulturo in privablja intelektualne diskusije, splošne ter znanstveno-tehnološke narave. Ideja kavarne povzame celoten družbeni koncept stavbe: gostiti različne ljudi in ustvariti horizontalno-participativni skupnostni prostor, prilagodljiv in dostopen vsem.
Preko različnih delavnic, izobraževanj, projektov trajnostne mobilnosti ter različnih združevalnih iniciativ, kot je na primer družinski album soseske, kjer poskušajo rekonstruirati in ustvariti kolektivni spomin soseske s pomočjo slik in osebnih zgodb, ter preko vseh drugih raznovrstnih metod predstavljajo priložnost za odprto in povezano skupnost.
Moja najljubša arhitektura je tako kolaž detajlov prostora, ki deluje kot mozaik najljubših občutkov. Vendar pa občutka za branje prostora sprva nisem razumela; ta se je pojavil šele po obsežni količini literature, različnih predavanjih in pogovorih z drugimi ljudmi, ki arhitekturo že več desetletij razumejo. Žal sama še nimam takšne sreče. Ne vem, ali je takšna izkušnja le moja lastna, a arhitekture, preden sem se vanjo zares poglobila, nisem niti opazila; prostori so bili zgolj posreden dejavnik v vsakdanjiku, ne pa kopica detajlov, ki jih je nekdo načrtno vgradil vanje. 
Civic Center La Lleialtat Santsenca 1214, prenova kulturno-socialnega središča
Arhitektura: Harquitectes
Lokacija: Barcelona, soseska Sants
Fotografije: Adria Goula
Leto: 1928, prenova 2017
Napisala: Neja Stojnić
