Arhitekturo obdaja avra trajnosti. Kljub sodobnemu navdušenju nad fleksibilnostjo, spremenljivostjo in novimi gibkimi materiali še vedno vsaj podzavestno zaupamo kamnu in opeki. To ni nič presenetljivega, saj smo skozi stoletja enačili trdnost z varnostjo, masivnost z zanesljivostjo. Naše oko je v tej zgodovinski izkušnji tako dobro izurjeno, da ob prizoru na gradbišče zlahka razdeli začasne sestavine od trajnih. Gradbišče se na prvi pogled ne zdi nič drugega kot kaotični splet betona in opeke, železnih gradbiščnih ograj in kontejnerjev, gradbenih odrov in zaščitnih plaht; vendar pa dobro vemo, da bodo odri kmalu razstavljeni, ograje odstranjene, delavce pa bodo zamenjali prebivalci in uporabniki. Tej povsem podzavestni gotovosti ne more oporekati niti osebna izkušnja: čeprav smo se v preteklih kriznih letih navadili na desetletje in še več stoječa gradbišča, je zgodovinska izkušnja pravil gradnje v nas tako zasidrana, da se nam betonska stena še vedno zdi trajnejša od jeklenega in lesenega gradbenega odra, pa četudi sta bila oba postavljena istočasno in trajata enako dolgo. Jasno nam je, da je bil eden izmed njiju zgrajen zato, da traja, drugi pa zato, da bo po koncu gradnje odstranjen.
Ravno najbolj trdna prepričanja pa je najbolj zabavno poskušati omajati, tako kot nas ob pogledu na uničenje še posebej trdne arhitekture poleg morebitnega ogorčenja včasih spreleti skrivno pobalinsko zadovoljstvo. Za preizkus vzemimo lestev: enega izmed najbolj arhaičnih gradbenih pripomočkov, ki je še v rabi. Kadar gledamo zid in nanj prislonjeno lestev, tako kot na zgornji sliki, utemeljeno domnevamo, da je zid trajni del slike, lestev pa začasni.
Nato pa nenadoma zagledamo staro fotografijo istega, po izgledu sodeč res častitljivega zidu, in glej: na povsem enakem mestu pod polkrožnim obokom in velikim oknom pozorno oko opazi lestev, po izgledu povsem enako tisti iz sodobne fotografije.
Nato pa enako lestev zagledamo še na upodobitvah iz obdobij, ki se jim ni niti sanjalo o fotografiji. Na grafiki iz leta 1728 je lestev upodobljena natanko na enakem mestu! Ker gre za po videzu sodeč star in pomemben religiozni objekt, lestev morda ni že davno pozabljen gradbeni pripomoček, ampak del nabožnega obredja, dragocena relikvija morda. Ostanek Jakobove lestve, ki povezuje Zemljo z Nebesi?
Resnica je še bolj presenetljiva: ne zato, ker bi bila bolj fantastična, ampak zato, ker je lestev na sliki v resnici samo in nič drugega kot pozabljena gradbiščna lestev. Morda kar najbolj slavna lesena lestev v zgodovini, pa vendar samo lestev. V osemnajstem stoletju jo je, prislonjeno na zid ene najpomembnejših krščanskih cerkva, Bazilike Božjega groba v Jeruzalemu, pozabil delavec, ki je izvajal obnovitvena dela. Pozabljena lestev je bila prvič omenjena leta 1757, vendar pa je, sodeč po zgornji rezbariji, morala biti del cerkvene zunanjščine že skoraj tri desetletja prej. Če je pozabljivost gradbiščnega delavca razumljiva in nepresenetljiva, pa je trmasto vztrajanje lestve na tako izpostavljenem delu fasade nad vhodom vsaj nekoliko presenetljivo. Bi na primer kdo pozabljen betonski mešalec ob svoji pravkar dokončani hiši skrbno ohranjal in celo naročil svojim potomcem, da ga skozi stoletja vzdržujejo na povsem istem mestu?
Lestev je bila v dvajsetem stoletju že trikrat odtujena, pa so jo do sedaj s pomočjo policije še vsakič našli ter jo postavili na izvorno mesto; ilustracija svetosti lastnine ali apoteoza statusa quo?
Zgodba je bolj banalna in obenem bolj povedna: Bazilika je zaradi svoje izredne pomembnosti (v njej naj bi se nahajal Kristusov grob) skupna last sedmih krščanskih ločin; zanjo skupaj skrbijo Vzhodna pravoslavna, Armenska apostolska, Rimskokatoliška, Grška pravoslavna, Koptska, Etiopska in Sirska pravoslavna cerkev. Bazilike si niso razdelile po delih; vse cerkve obenem upravljajo s celoto. Zdaj je morda že bolj jasno, zakaj je davno pozabljena lestev tako nepremakljivo na svojem nekdaj začasnem mestu že več kot četrt tisočletja. Kot lahko potrdijo mnogi novopečeni dediči, ni nič bolj trajnega od solastniških sporov. Cerkve v Baziliki kajpada niso nikoli vzpostavile “etažne lastnine”, zato lahko o skupni lastnini odločajo le s popolnim soglasjem. Ni si težko predstavljati, kolikokrat se med skupnostmi, ki so med sabo sprte že tisočletje in več, oblikuje takšno harmonično razmerje. V baziliki so spori in celo pretepi v preteklih desetletjih izbruhnili že zaradi manjših stvari kot zaradi premikanja davno pozabljenega gradbiščnega orodja, nazadnje so se predstavniki verskih skunosti med sabo menda fizično obračunali zaradi stola, ki ga je nič hudega sluteči menih premaknil za dvajset centimetrov. »Jeruzalemska nepremična lestev«, kot ji pravijo, je le do skrajnosti prignan rezultat lastniških sporov. Obenem pa nam lahko lestev pomaga pri premisleku o trajnosti in začasnosti. Družbeni dogovor je v arhitekturi vsaj tako pomemben kot fizikalna in kemična odpornost materialov. Gradbenih odrov ne odstranjujemo zato, ker bi propadli prej kot zidana stavba, ampak zato, ker obstaja konsenz, da jih po končanju stavbe več ne potrebujemo. Če konsenza ni, lahko še tako efemerne stvari postanejo večne (kot je večni opomnik razklanosti krščanske cerkve postala jeruzalemska lesena lestev) in se še tako na videz večne arhitekture sesujejo v prah. Stene držijo pokonci zakoni in družba v enaki meri kot dobra gradbena tehnika; ruševin pa ne ustvarja le neustavljivi zakon entropije, ampak tudi buldožerji in čisto človeški rušitelji.
Miloš Kosec
