Težko dihanje in potna roka na računalniški miški. Oglasi se slaba vest: nedostojno je, da brskam po vznemerljivih fotografijah na svetovnem spletu, namesto da bi delal bolj uporabne stvari. Vendar so fotografije preveč vabljive, videi preveč mikavni, da bi se lahko uprl. Seveda samo, ko je človek sam: opravilo je za javne prostore le preveč intimno in za delovna okolja preveč nedostojno. Na pol prepovedano brskanje postaja ena izmed vsakdanjih človeških potreb: skoraj vsak dan vsaj za nekaj minut. Virtualni približek sicer še zdaleč ni enak kot prava stvar, je pa vsaj bolje kot nič.
Zgoraj opisana vsakodnevna izkušnja je del vedno večjega števila ljudi. Prav lahko bi šlo za opis razmaha spletne pornografije, s katero naj bi virtualna spolnost po mnenju nekaterih začela nadomeščati tisto bolj arhaično, medčloveško. Vendar pa zgornji opis s pornografijo golih teles in prikazom različnih kopulacij nima nobene zveze. Namesto tega uvodni odstavek opisuje neko drugo, nadvse sodobno in manj erotično perverzijo: brskanje po nepremičninskih portalih, ogledovanje vedno dražjih oglasov za nakup ali najem stanovanj, drsenje po spletnih straneh s kvadratnimi metri. Zaradi vedno višjih cen stanovanj in vedno večjega deleža prebivalstva, ki o lastni nepremičnini ali o vzdržnem najemu ne morejo niti sanjati, obisk na spletnih stranih ni nič manjši. Prej obratno: bolj kot včasih je ključno, da nenehno spremljamo ponudbo na spletu, da lahko bliskovito reagiramo ob kateri izmed redkih še dosegljivih priložnosti, in s tem prehitimo stoterico drugih interesentov za isto stanovanje. Zato je obiskovalcev nepremičninskih portalov vedno več, med njimi pa je vedno več tudi takih, ki jih ne obiskujejo zaradi nakupa ali najema. Ogled fotografij in tlorisov prinaša edino zadovoljstvo, ki je na pregretem nepremičniniskem trgu sploh še možno za tiste, ki stanovanja ne podedujejo ali pa ne premorejo dvomljivega privilegija, da lahko vzamejo kredit za trideset let.
Med njimi je seveda veliko število prekarnih in mladih, ki so imeli dvojno nesrečo, da so na trg dela vstopili v dolgih kriznih letih in se bili prisiljeni navaditi na neklasične oblike zaposlitve, o nepremičnini pa so začeli resneje razmišljati v času gospodarske konjukture in bliskovitega vzpona cen stanovanj v Ljubljani (pa tudi ponekod drugje, na primer na Obali). Tu me mika še ena primerjava s spolno zaznamovano terminologijo. V Združenih državah je se v preteklih letih razpasla nova oblika samoidentifikacije. Incel pomeni Involuntary celibate, neprostovoljni celibat: ljudi torej, ki bi radi imeli spolne odnose, pa partnerjev ne morejo dobiti. Mislim, da pri nas potrebujemo podoben izraz, ki pa ne bi zaznamoval spolno neprostovoljno prikrajšanih, ampak vse tiste, ki kljub svojim potrebam nimajo dostopa do dostojnega in cenovno vzdržnega bivališča. Morda Inhom (Involuntary homeless) ali pa Inpre (Involuntary precarious)? Nisem prepričan. Neizpodbitno pa se mi zdi samo, da je sanjarjenje na spletnih straneh s ponudbo nepremičnin žalosten nadomestek za pravo stvar – za človeka vredno bivališče. Tako kot s pornografijo, s katero ni prav nič narobe, dokler spoštuje minimalne civilizacijske kriterije in popestri posameznikovo domišljijo. Perverzna je samo, ko postane boren nadomestek za resnično telesno izkustvo. Zato je fenomen brskanja po nepremičninskih straneh brez možnosti najema ali nakupa resnično podoben pornografiji in bi ga morali krstiti nepremičninska pornografija, real estate porn. Seveda pa se tu dotikamo samo simptoma, posledice mnogo večje, kolektivne in mnogo bolj perverzne večdesetletne odsotnosti kakršnekoli stanovanjske politike pri nas.
Miloš Kosec
