Poleti sta v Ljubljano prišla dva Američana, Kate in Carr. En dan smo se zapeljali do Bohinja, zvečer pa smo bili nazaj v mestu in smo šli do Tobačne, na koncert Klemna Klemna. Tam pri rampi smo bili zmenjeni s Klemnom (Ilovarjem). Čakamo, nakar pride izza vogala, nam maha in reče: »Come here, come here, you have to try something!« Gremo za njim, na parkirišče, tja do neke šume, iz grmovja potegne plastenko radenske, napolnjeno z vinom, in ponosno pove: »My grandfather’s modra frankinja.« Američani sicer zaupajo v »organic«, malo manj pa v »domače«, predvsem če to domače pride iz plastične flaše v grmovju za bivšo tovarno cigaret v eni bivši komunistični republiki. Ampak onadva sta bila kul, vino pa tudi, tako da spijemo par požirkov, nazaj skrijemo flašo in gremo na koncert. Po koncertu jo spet poberemo (za naslednjič), gremo na pica burek, potem pa na taksi domov.

*

Nekaj let nazaj, proti koncu magisterija, smo imeli doma sestanek. Po letih vsesplošne moralno-finančne podpore mojih oblikovalskih podvigov je prišel čas za, sicer simbolično, povračilo dolgov. Dobil sem nalogo, da oblikujem etikete za naše domače vino, marmelade, sokove in kis. Najbolj pomembna točka v navodilih je, da je vse videti domače.
Hitro se pojavi problem. Kako točno je videti domače? Po šestih letih študija ugotovim, da je najbolj primerno, če ne naredim nič. Zakaj? Zdi se, da je ravno odsotnost oblikovanja to, kar domači hrani daje kredibilnost. Domača marmelada gre lahko v kozarec majoneze Thomy, vino v plastenke ore, fruca, bibite ali radenske, domače kisle kumarice pa včasih celo v bivši kozarec kislih kumaric Eta. Pri domači hrani gre za prvinsko recikliranje, ki ne izhaja iz slabe vesti in moralnih obvez, temveč je produkt praktičnosti in ZKP (zdrave kmečke pameti). Komunikacija je ponavadi reducirana na najbolj osnovne informacije, ponavadi samo na leto nastanka. Minimalizem, ki ni estetsko-konceptualen, ampak bolj racionalno-len. Ko babica kuha slivovo marmelado, ne razmišlja o sloganu zanjo. V točki, ko na mesto profesionalnega amaterizma stopi polprofesionalizem, se izgubi vsa logika domačega. Kvaliteta domače neforme je torej ravno v manku prekreativnosti. Manj dizajna, bolj domače. Embalaža je poleg marketinga, prodajnih planov in podobnih mehanizmov samo še eden izmed členov v verigi tržne ekonomije, ki ustvarjajo dobiček. S tem ni seveda nič narobe, saj imamo vsi radi #dobiček, ni pa to domače.
Prvo je torej embalaža mineralne vode, drugo pa embalaža domače pridelave.
Radenska torej ni edini simbol te domačnosti, je pa verjetno najboljši. Ime je verjetno 100-odstotno prepoznavno. Najbrž lahko vprašate vse ljudi v Sloveniji, pa nihče ne bo ne vedel, za kaj gre. Zanimivo pa je predvsem to, da je napis Radenska verjetno eden bolj unikatnih tipografskih izdelkov v našem prostoru, s katerim se dnevno srečujemo. V najbolj osnovni strukturi sledi kaligrafski logiki, a je obenem tudi precej geometričen (trebuhi a-jev in d-ja so popolni krogi). Krivine in ostri robovi se izmenjujejo hitro in lahkotno, kot erasmus študentje, z eleganco, ki spominja na sinhrone skoke v vodo. Verjetno sem prespal kakšno uro zgodovine oblikovanja, ampak v glavi ne najdem obdobja, estetike ali stila, kamor lahko umestimo ta napis, ne da bi vsaj malo štrlel ven.
R se vzpenja kot tisti stari jugoslovanski spomenik partizanom v Tjentištu, je sicer povsem v dialogu z ostalimi črkami, a vseeno spominja tudi na Metallico in estetiko metalskih logotipov (predstavljajte si ga v belem na črni majici). Metahaven so v knjigi Uncorporate Identity metalske logotipe primerjali s captcha testi, tistimi popačenimi besedami, ki jih računalniki ne prepoznajo, jaz pa praviloma tudi ne. To je ta klasični problem s tipografijo. Berljivost in zanimivost sta si ponavadi obratno sorazmerni. Na tej točki Radenska napne svoje tipografske mišice, saj je v svoji nenavadnosti napis vseeno povsem berljiv. Če ne bi bil, bi ga najbrž že zdavnaj zamenjali. Avtor torej le ni George »Corpsegrinder« Fisher, ampak Milko Bambič, ki je znak zrisal v tridesetih letih 20. stoletja. Sprva so uporabili samo 3 srca, napis pa je v uporabo prišel po drugi svetovni vojni, ko so Radensko nacionalizirali. Potem se do leta 1995 ni bistveno spreminjal, takrat pa ga je digitalizirala in osvežila Andreja Trbuha Kukec, v sklopu diplomske naloge pod mentorstvom prof. Ranka Novaka in dr. Staneta Bernika. V Radencih so mi povedali tudi, da se bo napis kmalu zamenjal, a pustimo to ob strani.
Radenska torej ni samo brand kisle vode, ampak je v svoji reinkarnaciji tudi simbol domače pridelave, logotip, ki je ponarodel, onkraj Radencev lahko predstavlja vsak domač vinograd. Radenska kot »Siva pot« slovenske samooskrbe in tipografije.

Napisal: Nejc Prah

Objavljeno v Outsider #13