Ko sem pred nekaj meseci hodil po središču Ljubljane, je na Kongresnem trgu mojo pozornost pritegnila večja skupina staršev z otroki, ki so posedali po travi, se igrali in bili videti zelo srečni. Zdelo se je, da gre za srečanje kakega športnega društva, saj so imeli med drevesi razpete tudi trakove, po katerih so se trudili hoditi kot vrvohodci. Ravno ko sem bil v središču dogajanja, sem iz zvočnikov zaslišal naznanilo, da bo zbrane družine v kratkem nekdo nagovoril, zato sem za trenutek postal in prisluhnil. A že po nekaj izgovorjenih besedah predavatelja mi je postalo jasno, da v parku ne poteka srečanje ljubiteljev športa, ampak so se zbrali starši, ki nasprotujejo obveznemu cepljenju otrok.
Ko sem iz radovednosti še nekaj časa opazoval dogajanje v parku, mi je postalo zanimivo, da se govorci pri iskanju argumentov, zakaj nasprotujejo cepljenju, neprestano sklicujejo na znanost oziroma na raziskave, ki so bile objavljene v znanstvenih revijah. Kar naprej so namreč citirali raziskovalne članke, ki naj bi poročali o škodljivosti cepljenja. Naključni opazovalec dogajanja bi ob poslušanju govorcev zato skoraj gotovo dobil občutek, da so natančno preučili vso strokovno literaturo, sedaj pa v preprostem jeziku in vsem razumljivo poročajo o ključnih izsledkih vseh teh raziskav.
Argumenti predavateljev so bili za poslušalce na Kongresnem trgu, ki so jih občasno podprli z bučnim aplavzom, brez dvoma prepričljivi. Močni vzkliki odobravanja so se denimo razlegli, ko se je na odru nekdo vprašal, zakaj se vsi, ki so cepljeni in dejansko verjamejo, da jih cepiva varujejo pred okužbo, bojijo tistih, ki se nočejo cepiti?
Takšne in podobne retorične domislice so večino publike še dodatno utrdile v prepričanju, da je obvezno cepljenje otrok le prevara, s katero želijo zlobne farmacevtske korporacije predvsem dobro zaslužiti.
Ob spremljanju dogajanja, ki sem mu bil priča v parku, sem se zamislil. Govorci in večina poslušalcev so bili namreč prepričani, da so njihove trditve in izpeljave nedvomno resnične. Videti je bilo, da so udeleženci shoda povsem prepričani, da imajo za svoja stališča trdne znanstvene argumente. Podobno situacijo kot pri nasprotnikih cepljenja lahko opazimo tudi pri zanikovalcih globalnih podnebnih sprememb, ki so posledica množičnega kurjenja fosilnih goriv in zaradi tega povečane količine toplogrednih plinov v ozračju. Pri nas javno najbolj izpostavljeni zanikovalci podnebnih sprememb nikakor niso nasprotniki znanosti, ampak večinoma strokovnjaki na svojih področjih, ki znajo nedvomno dobro brati znanstvene članke.
Na mestu je zato vprašanje, kako je mogoče, da pridejo na prvi pogled razumni in šolani ljudje do zaključkov, ki so povsem v nasprotju z zaključki večine strokovnjakov, čeprav vsi izhajajo iz istih dejstev v obliki poročil o znanstvenih raziskavah.
Čeprav znanost v svojem bistvu res temelji na večnem dvomu o tradicionalnih avtoritetah, saj lahko vsakdo z novo idejo, za katero ima dobre argumente in dokaze, hitro prepriča znanstveno skupnost o svojem prav, pa noben posameznik nikoli ne more vseh znanstvenih spoznanj premisliti in ovrednotiti sam. Zmeraj se mora zanašati tudi na razmisleke in zaključke drugih, ki jim mora zaupati, da so strokovnjaki na svojem področju.
Velikokrat se premalo zavedamo, da občutek, da je nekaj resnično in zaupanja vredno, ni zgolj in samo produkt argumentov oziroma razuma. Da znamo množico virov in raziskav, ki so nam na voljo, ustrezno ovrednotiti in presoditi, katerim velja bolj zaupati in katerim manj, potrebujemo bogate izkušnje in občutek, ki si ga pridobimo z dolgoletnim študijem in strokovnim delom.
Tudi če smo v svoji stroki vešči vrednotenja virov, se na svoje občutke praviloma ne moremo zanašati, ko sodimo o verodostojnosti raziskav, ki niso z našega strokovnega področja. Nihče namreč ne more biti strokovnjak za vse vede, če kot strokovnjaka razumemo tistega, ki je dejansko sam preučil in premislil večino ključne literature z nekega področja in ima z uporabo znanja tudi dolgoletne praktične izkušnje.
Domnevni strokovnjaki za cepljenje, ki so predavali družinam v ljubljanskem parku, so morda res prebrali veliko znanstvenih raziskav, a vseeno nimajo za seboj dolgoletnega študija imunologije in verjetno tudi niso imeli nikakršne prakse z zdravljenjem ljudi. Enako velja za računalničarje, strojnike in elektrotehnike, ki pri nas prednjačijo pri zanikanju človeških vzrokov za globalno segrevanje planeta. Tudi ti verjetno niso nikoli delovali na področju meteorologije in sorodnih ved, da bi si lahko pridobili občutek za vrednotenje raziskav s tega področja.
Če nismo strokovnjaki za neko področje znanja, se je zato veliko bolj kot o tem, kaj dejansko piše v katerem od znanstvenih člankov, pomembno spraševati o verodostojnosti tistih, ki znanstvene raziskave povzemajo in interpretirajo.
Vprašati se moramo denimo, ali bi glede cepljenja raje zaupali nasvetu doktorja sociologije ali doktorja medicine. Kako pomembno se nam zdi, da ima tisti, ki nam svetuje, tudi dejanske izkušnje z uporabo znanja v praksi? Bi si upali leteti s pilotom, ki ima le teoretično znanje o upravljanju letala?
Po drugi strani pa se morajo tudi strokovnjaki zavedati, da za njihov javni ugled in verodostojnost niso pomembni le strokovni nazivi, ampak tudi njihova dejanja. Javnost pogosto bistveno bolj od argumentov prepriča osebni zgled strokovnjaka.
Sašo Dolenc
Članek je objavljen v Outsider Indigo. Ob naročilu revije vam pošljemo izvod.
Sašo, po branju tega tvojega članka sem dobil pomislek, da misliš, da poznaš neko množico Slovencev, zagovornikov cepljenja, ki naj bi znali ustrezno ovrednotiti in presoditi vire in raziskave glede varnosti in učinkovitosti cepiv. Me lahko prosim usmeriš k tem ljudem in mi pokažeš, kdo bi po tvojem ZNAL in HOTEL podati ustrezne odgovore na moja vprašanja?
Sem precej zahteven, kar mislim, da je prav, glede na to, da si mnogi zagovorniki cepljenja protiustavno lastijo pravico do upravljanja življenj otrok drugih in si v nasprotju z Deklaracijo o človekovih pravicah lastijo pravico do skrunjenja svobode odločanja drugih. In to neupravičeno, čeravno skušajo to oviti v neko filozofijo o etiki, pri čemer konstantno posegajo po dokazljivo napačno skovanih sklepov. Ko pa jim predstaviš uradne podatke, preko katerih bi lahko prišli do pravilnejših ugotovitev, tekom pogovora sproti “pozabljajo”, kateri od njihovih argumentov so nepravilni in jih znova in znova uporabljajo kot nek “dokaz”. Skratka, rad bi sogovorca, ki dejansko kaj VE in ni okužen z virusom cepilskega “boga”, v katerega se ne dvomi in se ne vprašuje o njegovi verodostojnosti in se ne preverja “resnice”, ki jo predstavlja.
Glede na iskanje resnice v prostoru in času moramo vselej najprej pogledati pod lastni prag, na uro in koledar. Danes, 02.11.2017 še vedno nekdo z ortopedskim vozičkom “hodi” na sodišče in obtožuje zdravstveno srenjo zaradi neuspelega preventivnega cepljenja, na drugi strani pa je Triglavski ledenik postal neki skoraj eksotični ex toponim … med vrsticami pa za vsa vesoljna internetna čtiva težko ali sploh ne najdemo odgovornega urednika, ki bi jamčil za vsebino, če že ni od velikega brata omejena ali kakorkoli zapopana. Res je, da spletni vir datiramo z datumom vpogleda, res pa je tudi, da ima vsebina bržčas vselej neki rok trajanja in mu tudi opaženo (ne)zabeleženo brezčasje ne more pomagati … Kar se dotika preventivnega cepljenja je resnica (tista “alter ego”) na strani preventivno ozaveščenih – imetnikov sredstev za kritje stroška (sociologi bi lahko ugotavljali njihovo vsestransko preobčutljivost..) kakor tudi na strani – gotovo večine indolentnih “naturščikov” – povečini neimetnikov sredstev za preventivo – katere ne moremo reči, da je njihov moto “kar me ne ubije, me krepi”, ampak lahko ugibamo, da so neobčutljivi na preventivno ozaveščanje s strani medijev.. Oboji pa se zaenkrat ne menijo o manipulaciji farmacevtskih korporacij in zavodov za preventivno medicino. Podobno je z globalnim segrevanjem. Javnost lahko sprejme dejstvo o taljenju ledenikov kot proces, ki se odvija na tisočletni skali, podobno gleda na dvig morske gladine, vendar jo bo težko – sploh pa preko nekih “odpustkov” prepričati naj takoj stopi v korak v boj proti toplogrednemu onesnaževanju – imetniki podarjenih družbenih sredstev pa to bržkone storijo najprej … Se pa stvari v družbi časovno odvijajo npr. tako: 09. 04. 2009 se ustanovi Urad za podnebne spremembe (v službi Vlade RS) , 31. 03. 2012 se Služba Vlade RS za podnebne spremembe ukine … sočasno se vzpostavi dolgoročna strategija prehoda Slovenije v nizkoogljično družbo. Torej slejkoprej stopi znanost v dialog in so njene kompetence umerjene tudi v enakopravni javni razpravi – v korak z družbeno dojemljivostjo problema. Danes npr. skupina italijanske znanstvene stroke v aktualnem medijskem odzivnem tv poročilu nastopa proti validaciji (točkovanju) znanstvene uspešnosti, češ kako malo bi bil vreden npr. odkritelj gravitacijskih valov z Nobelovo nagrado v žepu, če bi gledali izključno na njegove pridobljene citate objavljenih člankov oz. na njegov točkovnik katerega pripravlja urad za znanstveno validacijo s po njihovem prevelikem budžetom, ki naj bi odžiral sredstva za raziskave… Ja, gotovo je to en argument – še veliko protiargumentov zakaj je to dobro pa lahko nanizamo. Gotovo pa vse največje Univerze s pridom pridružijo Nobelovce, magari s častnim doktoratom in si tako dvigujejo rating – nenazadnje pa je dobro vrednotena “kilometrina” edina pot do redne univerzitetne profesure ali do statusa znanstvenega svetnika .. V.B.
Rešitev ni več zanašanja na znanost, ampak drugačna znanost, ki ne bo podana s piedestala svoje večvrednosti do drugih oblik zaznavanja sveta. Nikakor nisem nasprotnik cepljenja, teze o podnebnih spremembah. Sem pa nasprotnik pozitivistične znanstvene metode, ki je podedovana iz 18. stoletja in gleda na svet povsem drugače, kot se prikazuje danes, nam, ko smo obloženi z nasprotji znanstvenih spoznanj, z etiko znanosti… Mislim, da so omenjeni primeri, naj ne pozabim na glavnega, scientologijo, le indikacija nezadostnosti zastarele znanstvene metode, zlasti takrat, ko se ukvarja s človekom, družbo. Na primer, kdaj bodo zdravniki sklonili glave in nastopili do pacientov ponižno, kdaj bodo prenehali pred nami igrati bogove?